Kam s črnim »častnim meščanom« Pirana?

Enaindvajsetega maja 1924 je prefekt občine Piran Francesco Lugnani obvestil Benita Mussolinija o »soglasno« sprejetem sklepu občine Piran, da mu podeli naziv častnega meščana. Duceja so tako počastili v 7896 italijanskih občinah, domnevno tudi Kopru in Izoli, štiri leta po požigu Narodnega doma, tri leta po fašističnem umoru dveh otrok v Strunjanu, dve leti po pohodu na Rim in tri tedne pred ubojem socialističnega poslanca Giacoma Matteottija.

Zanimive dokumente je že na začetku oktobra v Primorskih novicah razkril višji arhivist Pokrajinskega arhiva Koper Matej Muženič. Dokumenti, hranjeni v Piranu, so se Muženiču upravičeno zdeli zanimivi. Še posebej, ker je v Rimu potekala razprava o preklicu priznanja, ki ga je bil nekdanji italijanski predsednik Giuseppe Saragat v sedemdesetih letih podelil Josipu Brozu Titu. Zahteva desničarskih poslancev po postumnem odvzemu priznanja Titu je stara, a le z vladno koalicijo, v kateri ima postfašistična stranka Bratje Italije relativno večino in premierko, so postale okoliščine zrele za ta korak. No, predlagatelji so se ušteli, saj je predsednikova pravna služba ugotovila, da je preklic brezpredmeten; oseba je že pokojna in je Saragatov sklep po italijanski zakonodaji samodejno neveljaven.

Muženičevo razkritje pa je odjeknilo, ko je v sosednji Gorici desničarska večina v občinskem svetu zavrnila pobudo opozicije, naj se razveljavi naziv častnega meščana Mussolinija. Proti takšni odločitvi večine goriških svetnikov je protestiralo celo naše ministrstvo za zunanje zadeve. Objava piranskih dokumentov in situacija, ki je podobna, čeprav ne povsem primerljiva z goriško, sta povzročili nekaj zadrege, saj specifičnega preklica naziva častnega meščana Benita Mussolinija v Piranu (še) ni bilo. Drži, da je Piran po drugi svetovni vojni in podpisu mirovnih sporazumov leta 1947 pripadal najprej Coni B STO, nato socialistični Jugoslaviji, od leta 1991 pa neodvisni Sloveniji. Odločitve nekdanjega piranskega občinskega sveta so, s strogo pravnega zornega kota, najbrž usahnile, v novi državi pa so postale brezpredmetne. Tudi v Italiji, kot dokazuje primer s Titom, so priznanja mrtvim osebam samodejno izbrisana. A ne glede na to pravniško razlago ostaja sporočilnost takratnih odločitev zgodovinsko dejstvo. Spričo tega so številne italijanske občine s pokojnim častnim meščanom Mussolinijem na grbi preklicale podeljeni naziv in s tem izkazale jasno antifašistično držo. Gorici to ni uspelo. Razprave o Mussolinijevih priznanjih so postale nekakšen lakmusov papir ideološkega in političnega opredeljevanja v času, ko se neofašizem znatno krepi in brez zadržkov prestopa marsikatero mejo dostojnega vedenja tudi z oživljanjem fašistične simbolike. To velja predvsem za našo zahodno sosedo, vendar – roko na srce – prav tako za domači, slovenski fašizem.

Iz etičnih in tudi političnih razlogov bi bilo priporočljivo, da bi Piran sledil zgledom občin, ki so se otresle sramotnih senc fašizma, med katere sodi nekdanje častno meščanstvo Benita Mussolinija. Trditev, da se nas to ne tiče, češ da takratna »plebiscitarna« odločitev Pirančanov ni veljavna, je izraz selektivnega razumevanja zgodovinskih dejstev. V času oblikovanja pogajalskih adutov do Hrvaške so se naši pogajalci ukvarjali z zgodovinskim gradivom in se opirali tudi na dokumente, ozemeljske in katastrske razmejitve ter pogodbe iz drugih časov in držav.

Pri Mussoliniju gre za nekaj podobnega, četudi manj prijetnega. Ne drži, da ni nobene kontinuitete med nekdanjo in današnjo občino Piran. Razen če se večstoletni zgodovini Piranske komune odrečemo in jo prepustimo Pirančanom, ki so po drugi svetovni vojni odšli in se v Italiji organizirali v »Svobodni občini Piran v izgnanstvu« (Libero Comune di Pirano in esilio) kot sestavnem delu krovne ezulske organizacije. Ali naj tudi odločitev o (ne) preklicu Mussolinijevega častnega meščanstva Pirana prepustimo njim?

Res je, država je danes druga oziroma že tretja od takratne »plebiscitarne odločitve« in tudi nacionalna sestava piranske občine se je po drugi svetovni vojni in množičnem odhodu Italijanov radikalno spremenila. A da zgodovinska in kulturna vez s preteklostjo obstaja, je težko zanikati. Dediščina je dediščina in vanjo sodijo tudi arhivski dokumenti, ki razkrivajo manj prijazno plat vodilnih Pirančanov v času vzpona fašistične diktature.