Moč govora

Prejšnji petek se je v berlinski Novi narodni galeriji (Neue Nationalgalerie) odprla pregledna razstava This Will Not End Well (To se ne bo dobro končalo), velika retrospektiva priznane fotografinje Nan Goldin, ene najvplivnejših umetnic našega časa. Pionirska fotografinja je na začetku sedemdesetih letih začela dokumentirati kraljice preobleke v Bostonu in se v naslednjih desetletjih uveljavila z intimnimi portreti pripadnikov stigmatiziranih skupnosti; s podobami ljudi, odrinjenih na rob družbe, ki so se znašli v primežu odvisnosti, duševnih bolezni in epidemije aidsa, je rušila tabuje. Nič manj pa ni znana po aktivizmu, leta 2017 je denimo ustanovila aktivistično skupino P.A.I.N., s tem pa javno spregovorila o svoji odvisnosti od opioidov in napovedala boj proti neslavni družini Sackler, farmacevtskim velikanom in radodarnim donatorjem, katerih donacije dobivajo številni ugledni muzeji po svetu. Njen aktivizem je dokumentiran v filmu Vsa ta lepota in prelivanje krvi (All the Beauty and the Bloodshed) režiserke Laure Poitras, ki je na beneškem festivalu osvojil zlatega leva.

Še več, umetnica judovskega rodu je že več let zagrizena aktivistka za pravice palestinskega ljudstva in se po lastnih besedah že vse življenje udeležuje kulturnega bojkota Izraela; oktobra je bila denimo aretirana na propalestinskem shodu v New Yorku. Zato je marsikdo med napetim čakanjem na odprtje njene retrospektivne razstave upravičeno pričakoval, da se bo v govoru dotaknila tudi že več kot leto trajajočega genocida. In res, Nan Goldin je 14-minutni nastop začela s štiriminutnim molkom v spomin na žrtve s palestinskih območij, iz Libanona in Izraela, nato pa prebrala govor, ki je nemudoma zakrožil po družbenih omrežjih in pričakovano spodbudil tudi ostre odzive nemškega političnega vrha. V njem je izrazila ogorčenje nad genocidom v Gazi in Libanonu in med drugim Nemčijo obtožila, da protisionizem enači z antisemitizmom. »Beseda antisemitizem je postala orožje,« je dejala in dodala, da smo v nasprotju s tem do islamofobije brezbrižni. Obregnila se je tudi ob cenzuro propalestinskih glasov v Nemčiji – državi z največjo palestinsko diasporo v Evropi.

Na njen govor se je nemudoma odzval direktor galerije Klaus Biesenbach. Med glasnim skandiranjem občinstva, ki je zahtevalo »svobodno Palestino«, je skušal prebrati svoj govor, v katerem je zagovarjal neizpodbitno pravico Izraela do obstoja ter ostro obsodil napad Hamasa 7. oktobra kot »grozljivo teroristično dejanje, ki ga ne moremo z ničimer upravičiti«. Ogorčenje nad govorom sta izrazila tudi ministrica za kulturo Claudia Roth in berlinski senator za kulturo Joe Chialo, ki sta njene izjave označila za enostranske. Toda umetnica, ki je odzive nemških politikov in funkcionarjev gotovo pričakovala in predvidela, se je v govoru obrnila tudi na druge umetnice in umetnike: »Če lahko umetnica v mojem položaju izrazi politično stališče, ne da bi bila črtana, upam, da bom s tem tlakovala pot tudi drugim umetnikom, da bodo lahko spregovorili, ne da bi bili cenzurirani.«