Ribič, ribič nas je ujel

Restavracija Pescador
Lokev 215
Tel.: 051 244 300
Pescador ulovljeno in nabrano morsko robo pripravlja od četrtka do sobote od 12. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 18. ure.

Ambient:
elegantno in prijetno, podeželsko chic opremljeno jedilnico z okusom nadgrajujejo s sezonsko specifičnimi dodatki; paše jesti ribe brez Oliverja in klap(e)

Napitki:
v vitrino so – smiselno – postavljena predvsem bela, večinoma briška in vipavska vina, cene se začnejo pri 22 evrih za buteljko Gordieve malvazije, ki v vinotekah stane 10 evrov manj 

Vegetacija:
sodeč po jedilnem listu komaj kaj – kapreze, fuži s tartufi, krompir in zelenjava na žaru

Dostopnost:
pred restavracijo so parkirna mesta, pa tudi nekaj stopnic, ki otežujejo dostop gibalno oviranim

Fino:
pestrost ponudbe
špageti s sardelami
mešano cvrtje

Ne tako fino
prekompaktna črna rižota

Mešane hladne delikatese so stale 16, kanoče 18, rakovica 24, škampova juha 8, špageti s sardelami 15, črna rižota 17, kilski romb 67, panakota 6, drugi dve sladici pa 7 evrov.

»Saj ne, da ni fino, ampak a spet bomo napadli morski živelj?« je šofer naše na Kras namenjene odprave rahlo siten opozoril na dejstvo, da sta se v zadnjih šestih tednih – vštevši tekočega – kar dve tretjini ekspedicij končali za mizami ribjih restavracij. Tokrat popisana restavracija je ribja postala šele po zadnji preobrazbi, ko sta se zadnja dva rodova rodbine Ražem odločila prostorsko, ponudbeno in imensko popolnoma predrugačiti prej klasično kraško gostilno, do zdaj obratujočo pod družinskim imenom.

Namesto Ražma smo tako dobili Pescadorja, ki ime upravičuje z jedilnim listom, skoraj popolnoma popisanim z v morju živečimi bitji. Na njem nam je bila najbolj všeč njegova raznolikost, saj sega od rezancev z jastogom na enem koncu do sardel na šavor na drugem. Če se zadržimo tu, je dodatek koščka kandirane limone klasičnemu (sicer z nenavadno temno karamelizirano čebulo) šavorju nakazal tukajšnji kuharski credo: natančno pripravljene klasike nadgrajevati z drobnimi, nevsakdanjimi dodatki in potezami.

Kot pogrinjek tako na mizo pošljejo opečence, prelite s tunovo omako in obložene z mariniranimi sardoni, meso rakovice postrežejo na tankih rezinah bučke, morske bogomolke (katerih luščenje utegne biti za jedca kar naporno) lepo očistijo, skuhajo v sopari in položijo med zrna granatnega jabolka na stebla koprca; brancinov karpačo potresejo s kockami pomaranče in jagode; radi uporabljajo zeliščna olja, cvetne liste in majonezne kreme z različnimi aromatskimi in teksturnimi dodatki – kar tri take so spremljale po šolsko pripravljeno, hrustljavo in dišeče mešano cvrtje z lignji, repki kozic, giricami in sardoni.

Niso pa s temi nadgradnimi vajami pri Pescadorju preveč obsedeni. Če ni kakšne dobre zamisli, potem pač reč izvedejo bp: škampova juha, pripravljena iz glav in oklepov, je krepka in lepo začinjena; špageti so nam bili najprej všeč, ker so bili hišni, narejeni na lokaciji, nato pa še zaradi rustikalne opreme iz filiranih sardel in mesnatih črnih oliv; v pečici pripravljen romb je bil pečen v sočno nulo, na dno pekača natečeni sokovi pa izjemni. Pridržek nam tako ostaja samo za konec: črna rižota je bila prečrna, pretintnjena in prekompaktna, sladice – fudgeast brownie, panakota in v kozarec (zakaj točno že?) stisnjena millefoglie – pa preveč predvidljive, da bi nas vrgle na hrbet.

Pescador se tako v prijetnem ambientu, s sicer zadržano, a prijazno strežbo, in smiselno izbranimi vini najbolje odreže na področju svojega imena.