Čaka Evropo nova ledena doba?

Čeprav je potovanje z letalom med najvarnejšimi načini potovanja, številni potniki med letenjem občutijo strah. Ta ni povezan z verjetnostjo nesreče, za katero sicer vedo, da je minimalna – verjetnost, da boste umrli v letalski nesreči, je 1 : 11.000.000 –, temveč s katastrofalnimi posledicami, če se nesreča vendarle zgodi. Tveganje namreč ni povezano le s tem, kako verjeten je neljubi dogodek, temveč tudi s škodo, ki jo povzroči, ko se zgodi. Natančneje rečeno: tveganje je v analizi tveganj definirano kot produkt verjetnosti za dogodek in škode ob njegovem nastopu. Ta definicija lepo ponazarja podlago za strah pred letalsko nesrečo: ker je škoda ob strmoglavljenju neizmerljiva, smrt nas ali naših bližnjih, že pri majhni verjetnosti za letalsko nesrečo tveganje letenja marsikdo občuti kot veliko. Povezava med majhno verjetnostjo in veliko škodo je podlaga za sleherno zavarovalno polico, za uporabo varnostnega pasu ali za nošenje čelade pri delu in športnih aktivnostih.

Podobno proaktivnost pri zmanjševanju verjetnosti in pri blaženju škode potrebujemo danes v povezavi s podnebnimi tveganji. Tudi ta so sestavljena iz ocene verjetnosti in ocene posledic za posamezne geofizikalne procese, ki jih lahko sprožijo podnebne spremembe. Na našem planetu lahko številni procesi, ki jih pospešujejo podnebne spremembe, povzročijo neizmerno škodo, poleg tega pa v nasprotju z letalsko nesrečo očitno niso tako malo verjetni.

Tak proces je tudi kolaps tako imenovane Atlantske meridionalne cirkulacije (angl. Atlantic Meridional Overturning Circulation ali AMOC). Ta lahko povzroči izjemno lokalno ohladitev predvsem v severni Evropi, zaradi katere bi bilo denimo močno oteženo kmetijstvo, kot ga poznamo danes. Položaj je tako resen, da je oktobra 2024 svetovna skupina znanstvenikov, ki se ukvarjajo z AMOC, napisala odprto pismo svetu ministrov nordijskih držav, v katerem ga opozarja na veliko verjetnost kolapsa AMOC v tem stoletju in ga poziva k takojšnjemu zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Ker obravnava AMOC v medijih povzroča več zmede kot jasnosti, bi rad na kratko pojasnil, za kaj gre.

Kaj je AMOC?

AMOC je velik atlantski tokovni sistem, ki je del globalne oceanske cirkulacije. To poganjajo razlike v gostoti svetovnih morij in povezuje vse svetovne oceane. AMOC iz južnega in tropskega Atlantskega oceana po površini transportira tople vodne mase v severni Atlantik. Tam, nekje med Združenim kraljestvom, Islandijo, Norveško in Grenlandijo, te tople vodne mase, ki so pripotovale iz južnega Atlantika, grejejo hladnejši zrak nad oceanom ob severni Evropi, same pa izgubljajo energijo, se ohlajajo in gostijo. Gostota morske vode je pretežno odvisna od dveh ključnih parametrov: temperature in slanosti. Hladna morska voda ima pri enaki slanosti večjo gostoto kot topla. Učinek soli je ravno nasproten: bolj slana voda ima pri enaki temperaturi večjo gostoto kot manj slana voda. Ko se vodne mase AMOC ohladijo, se torej zgostijo, potonejo na morsko dno ter potujejo po dnu Atlantika nazaj na jug. AMOC si torej lahko predstavljamo kot ogromen vrtinec v navpični ravnini, kjer topla voda teče po površini na sever, hladna pa po dnu nazaj na jug. Ker tokovi na površini potekajo v smeri od juga proti severu, pri dnu pa od severa proti jugu, pravimo, da gre za meridionalno cirkulacijo oziroma cirkulacijo vzdolž poldnevnikov (meridijanov).

Ohladitve na severu Evrope bi lahko presegle vrtoglavih 15 °C. Za primerjavo: globalna temperatura je bila na vrhuncu zadnje ledene dobe kakih 5 °C nižja kot danes.

AMOC ne smemo zamenjevati z Zalivskim tokom, kar v javnosti povsem upravičeno pogosto povzroča precejšnjo zmedo. Z Zalivskim tokom pogosto označujemo transport vodnih mas mimo Kube skozi Mehiški zaliv in ob ameriški atlantski obali na sever do rta Hatteras, kjer se tokovni stržen odlepi od ameriške obale in zavije na vzhod proti Evropi. En del tega transporta je AMOC, drugi del pa povsem ločen tokovni sistem, ki ga poganjajo globalni vetrovi. To so prav tisti vetrovi – vzhodniki v tropih in zahodniki v zmernih širinah –, ki so španske osvajalce nekoč pripeljali v Srednjo Ameriko. Ta z vetrovi gnani del cirkulacije ima obliko vrtinca, ki teče ob ameriški obali na sever, nato zavije proti Evropi in pri tako rekoč nespremenjeni temperaturi ob evropski in afriški obali teče nazaj na jug, kjer se tokovanje sklene. Opravka imamo torej z dvema neodvisnima tokovnima sistemoma, ki ob ameriški obali tečeta v isto smer, a se na poti proti Evropi ločita, ko eden zavije na sever, drugi pa na jug. Prvi je AMOC, tega poganjajo razlike v gostoti in je videti kot velik vrtinec v navpični ravnini: redkejše in tople vodne mase pri površini tečejo na sever Atlantika, nato ohlajene potonejo in tečejo pri dnu nazaj na jug. Drugi je površinski vrtinec, v katerem vetrovi poganjajo vodne mase ob ameriški obali na sever, nato proti Evropi ter ob afriški obali nazaj na jug. AMOC transportira manjši del vodne mase in veliko večino toplote in jo ob ohlajanju in tonjenju odda Evropi. Z vetrovi gnani vrtinec transportira veliko večino mase in skoraj nič toplote, saj se temperatura z vetrovi gnanih mas ne spreminja bistveno. Oba tokovna sistema ob ameriški vzhodni obali tvorita to, čemur pogosto rečemo Zalivski tok – ampak ne nazadnje je to pač stvar poimenovanja: bistveno je, da imamo opravka z dvema neodvisnima prispevkoma k toku, z enim z gostoto gnanim (AMOC) in drugim z vetrovi gnanim.

Iz povedanega je že jasno, da Zalivski tok ne bo kolapsiral, saj so za večino transporta mase v Zalivskem toku odgovorni planetarni vetrovi, ti pa bodo pihali, vse dokler sije sonce in se zemlja vrti. Žal to dejstvo Evropejcem ne pomaga kaj dosti: bolj od transporta mase je pomemben transport toplote, ki ga zagotavlja AMOC, in ta vsekakor lahko kolapsira. Oglejmo si mehanizem kolapsa.

Zakaj je mogoč kolaps AMOC?

AMOC poganjajo razlike v gostoti morske vode, zato ga te lahko tudi ustavijo. Omenili smo, da je gostota morske vode odvisna od temperature in slanosti. Razlika v gostoti, ki trenutno poganja AMOC, izvira iz razlike v temperaturi: ko se tople in slane vodne mase v Atlantiku ohladijo in ogrejejo ozračje v Evropi, se zgostijo, potonejo in s tem poženejo celoten tokovni krog med površino in morskim dnom, med severom in jugom Atlantika.

Zaradi segrevanja planeta ta proces v severnem Atlantiku slabi: spremembe v sliki padavin in taljenje grenlandskega ter arktičnega ledu v severni Atlantik vnašajo ogromne količine sladke vode. Slanost v tem delu Atlantika se zato zmanjšuje in je trenutno najnižja v zadnjih 120 letih, odkar imamo sistematične meritve. Zaradi tega se zmanjšuje tudi gostota morske vode. Zgoščevanje in tonjenje, ki je ključen del pogona AMOC, zato ni več tako intenzivno, kot je bilo pred desetletji. Opravka imamo z začaranim krogom (v fiziki temu rečemo nelinearna povratna zanka): ko sladka voda zmanjšuje gostoto vode v Atlantiku, AMOC slabi – in ko AMOC slabi, manj slane vode prispe v severni Atlantik, zato je voda tam še bolj sladka in AMOC slabi še bolj. To slabljenje, ki se kar samo krepi in ki ga znanstveniki že opažajo v meritvah, lahko pripelje do kolapsa AMOC. V tem primeru bi velik del transporta mase in toplote v Evropo onemogočila preveč sladka voda na območjih severnega Atlantika, kjer bi voda morala toniti, vendar ne tone več, ker ima zaradi vnosov sladke vode premajhno gostoto. Možnost takega kolapsa iz tokovnega režima, ki v Evropo prinaša toploto, v režim, kjer transporta toplote ni, je že leta 1961 na podlagi nelinearne dinamike napovedal sloviti ameriški oceanograf Henry Stommel. Pacifik je primer oceana, ki nima meridionalnega transporta toplote.

Če si sposodim vodovodno analogijo, igra AMOC vlogo črpalke v sistemu evropske centralne kurjave. Kolaps AMOC bi pomenil, da pečica (sonce in učinek tople grede) sicer še vedno deluje, podnebne spremembe so še vedno tu, ampak topla voda ne prispe več do Evrope, saj črpalka ne deluje več. Tak kolaps bi imel izjemno resne posledice za našo celino.

Posledice kolapsa za Evropo

Ker atmosferi ob obalah severne Evrope AMOC zagotavlja toploto, je podnebje v Evropi precej milejše, kot bi bilo sicer. Najpomembnejša posledica kolapsa AMOC bi bila torej občutna ohladitev severne Evrope, južna polobla pa bi se še nekoliko bolj segrela. Sliši se protislovno, ampak ni: segrevanje planeta lahko tako zelo vpliva na planetarno dinamiko, da se v Evropi temperatura lokalno močno zniža. To ne pomeni, da smo odpravili podnebne spremembe in da globalnega segrevanja ni več. Nasprotno: kolaps AMOC pomeni, da smo vstopili na trajektorijo nepovratnih sprememb, kjer v nobenem za civilizacijo relevantnem časovnem okviru nimamo več dovolj vpliva na planetarno dinamiko, da bi AMOC omogočili vrnitev v prvotno stanje ter Evropi ponovno zagotovili podnebje, kakršno pozna danes. Paleoklimatske raziskave kažejo, da se je ta kolaps v zgodovini planeta že večkrat spontano zgodil – ampak takrat na njem še ni bilo industrijske družbe.

Trenutno smo se že oddaljili od najslabših scenarijev podnebnih projekcij – na trajektoriji projekcij smo nekje v sredini.

Nedavne raziskave za Evropo po kolapsu AMOC napovedujejo zmanjšanje količine (zlasti zimskih) padavin. Ohladitev je pozimi veliko bolj izrazita kot poleti. Dunaju, kjer so predvidene temperaturne spremembe nekoliko večje kot v Sloveniji, se ob morebitnem kolapsu obeta znižanje povprečne zimske temperature do 9 °C in znižanje poletne temperature za kako stopinjo. Ohladitve na severu Evrope bi lahko presegle vrtoglavih 15 °C. Za primerjavo: globalna temperatura je bila na vrhuncu zadnje ledene dobe kakih 5 °C nižja kot danes. Z velikimi razlikami v temperaturi med severno in južno Evropo bi se močno povečala verjetnost za ekstremne vremenske dogodke na stari celini. Spremembe v evropskem podnebju bi se pokazale v manj kot 50 letih od začetka kolapsa, kar je bistveno hitrejša sprememba temperature kot pri siceršnjem povprečnem segrevanju planeta. Taka bliskovita ohladitev bi za Evropo pomenila prilagoditveni izziv brez precedensa in bi izjemno vplivala na kmetijstvo, okolje in gospodarstvo. Vsaka od teh panog bi si zaslužila samostojno obravnavo v vseh državnih strateških dokumentih, ki kažejo vsaj minimalno težnjo po dolgotrajni relevantnosti.

Verjetnost kolapsa AMOC v tem stoletju

Aprila letos je na generalni skupščini Evropske zveze za geoznanost eno najuglednejših nagrad za življenjsko delo prejel nemški oceanograf Stefan Rahmstorf, ki se že dolgo ukvarja z AMOC in je med podpisniki omenjenega pisma ministrskemu svetu nordijskih držav. Na njegovem plenarnem predavanju, ki je bilo posvečeno kolapsu AMOC, so ga seveda vprašali, kolikšno verjetnost kolapsa napoveduje do konca stoletja. Njegov aprilski odgovor je bil: približno deset odstotkov. Deset odstotkov je seveda osupljivo visoko število: bi sedli v letalo, če bi vsako deseto strmoglavilo? Kakorkoli, da bi bile reči še slabše, so se nedavno pojavile nove študije, ki verjetnost kolapsa AMOC do leta 2050 ocenjujejo na 50 odstotkov (z 20-odstotno negotovostjo). Ti rezultati so bili povod za omenjeno pismo znanstvenikov ministrskemu svetu. Nekatere od teh študij so trenutno v reviziji, a ne glede na potencialno revidirano različico znanstvene objave so si znanstveniki edini, da je bila verjetnost za kolaps AMOC doslej močno podcenjena. Vse kaže, da se ta verjetnost meri v desetinah odstotkov, ne v desetinkah odstotka.

V isti sapi je nujno povedati, da je trenutno negotovost ocen verjetnosti za kolaps precej velika, zato imajo v poročilih IPCC te ocene oznako nizkega zaupanja. Ampak pozor, nizko zaupanje ne označuje majhne verjetnosti. Nizko zaupanje pomeni, da verjetnosti ne znamo zanesljivo oceniti, zato soglasje o konkretni verjetnosti med znanstveniki še ni doseženo – to pa ne pomeni nujno, da je ta majhna. Zaupanje je, skratka, kvalitativna količina, ki odraža statistično in znanstveno soglasje glede ocen in metodologij obravnave scenarija, ne pa kvantitativna količina, ki izraža verjetnost scenarija. A ker bi imel kolaps AMOC tako rekoč nepopravljive posledice za Evropo in planet, je IPCC ne glede na nizko zaupanje v svoje najnovejše poročilo že vključil razdelek o kolapsu AMOC. Besedilo opozarja tudi, da se pri rasti globalne temperature nad 1,5 °C občutno povečajo tveganja ne le za kolaps AMOC, ampak tudi za druge prelomne dogodke (razpad ledenega pokrova na Antarktiki, prelomne točke, povezane z amazonskim pragozdom itd.). Nepoznavanje natančne verjetnosti tovrstnih kritičnih dogodkov ni alibi za neukrepanje, temveč je, nasprotno, eden od ključnih razlogov, zakaj moramo čim prej in čim bolj zmanjšati izpuste toplogrednih plinov.

Podnebne spremembe in politična zastopanost

Položaj je ironičen: človek bo morda s svojimi dejavnostmi tako vplival na podnebje na planetu, da z nobeno svojo dejavnostjo ne bo več mogel vplivati na podnebje na planetu. Ker ne vemo natančno, kje začne kolaps AMOC poganjati samega sebe, ta hip denimo ne vemo zagotovo, ali se mu lahko še izognemo ali pa ne več. Tega jamstva ta hip preprosto ni: to je Damoklejev meč, ki visi nad nami, in delovati moramo, kot da se mu lahko izognemo. Potrebujemo skratka dejanja, katerih skupni cilj sta hitro razogljičenje in manjša poraba energije. Grešiti zaradi previdnosti je v tem primeru neizmerno bolje kot ne ukrepati.

Potrebujemo dejanja, katerih skupni cilj sta hitro razogljičenje in manjša poraba energije. Grešiti zaradi previdnosti je v tem primeru neizmerno bolje kot ne ukrepati.

Žal tu trčimo ob temeljno zagato: odločno ukrepanje oblasti v korist človeštva je mogoče le pod predpostavko ustrezne politične zastopanosti občih interesov. Vem, da je z občimi interesi nasploh križ, ampak dovolil si bom predpostavko, da je preživetje civilizacije, ki se danes pred našimi očmi ruši tudi brez podnebnih sprememb, v občem interesu. Podnebne politike so, žal, natanko področje, na katerem partikularni interesi svetovnih centrov oblasti najbolj eksplicitno trčijo z interesi preostalega človeštva, ki bo v največjem obsegu nosilo posledice neodgovornega ravnanja oblasti. V vsem tem je vendarle zrno optimizma: slaba stran podnebnih sprememb je dejstvo, da smo jih povzročili ljudje. Ampak to je tudi dobra stran, ker jih lahko z ustreznim ravnanjem omilimo, morda celo ustavimo. Zato podnebne spremembe niso toliko znanstveni problem kot družbeni, podnebna kriza pa je že desetletja maska za temeljnejšo krizo, krizo politične reprezentacije. Primerov, ko niso bili zastopani interesi prebivalcev, temveč interesi oblasti in kapitala, v samostojni Sloveniji poznamo že kar nekaj. Čigavi interesi so bili zastopani pri slabih kreditih, pri TEŠ 6 in čigavi pri nesrečno propadlem referendumu o JEK 2? In širše, čigavi interesi so danes zastopani v Gazi, Ameriki, amazonskem deževnem pragozdu, pri boju za pravice žensk, na podnebnih konferencah COP? Vse to so različni obrazi istega problema reprezentacije, problema nezastopanosti občih interesov v predstavniških demokracijah.

Podobno kot pri AMOC imamo tudi pri podnebnih politikah opraviti z nelinearno povratno zanko, le da je ta družbena, civilizacijska. Pogoj možnosti neke prihodnosti je ravno naša kolektivna stava, da bo ta prihodnost prišla. Katero prihodnost bomo zgradili, je odvisno od tega, na katero prihodnost bo človeštvo stavilo. Zato je glede podnebnih sprememb strukturno nujno ostati optimist. Ta optimizem ni stvar idealizacije in rožnatih očal, temveč je naša strukturna dolžnost, saj šele današnji optimizem odpira možnost prihodnjega sveta, ki bo retroaktivno morda upravičil našo današnjo stavo. Razlog zanj lahko najdemo v dejstvu, da se stvari vendarle premikajo v pravo smer – vprašanje je, ali se premikajo dovolj hitro, ampak premikajo se. Kitajska utegne letos doseči vrh svojih toplogrednih izpustov in jih nato zmanjševati. Evropski izpusti so danes 40 odstotkov nižji kot v devetdesetih letih. Trenutno smo se že oddaljili od najslabših scenarijev podnebnih projekcij – na trajektoriji projekcij smo nekje v sredini. Trenutna trajektorija je sicer še vedno slaba in povezana s katastrofalnimi tveganji, kot je kolaps AMOC, zato se moramo bolj potruditi. Ni pa to več najslabši scenarij in ta uspeh je plod kolektivnih prizadevanj človeštva. Ta prizadevanja se morajo nadaljevati. Največjo odgovornost bodo danes in v prihodnje imele države G 20, ki proizvedejo 80 odstotkov izpustov. Mednje spada tudi Evropska unija. Vsi skupaj si moramo prizadevati za politiko, ki si ne bo zatiskala oči pred podnebno krizo in ki bo ravnala transparentno in odgovorno. Potrebujemo politiko, ki bo zastopala naše interese in ki bo – to je hrbtna plat iste zahteve – zavezana ciljem pariškega sporazuma. Dobrih alternativ pariškemu sporazumu namreč ni, obstaja pa veliko slabih. V Sloveniji bomo imeli volitve leta 2026, brez slehernih iluzij jih vendarle vzemimo zares.