Franšizna država

V decembru sta v slovenski javnosti bili objavljeni dve izjavi oz. trditvi. Prva je bila trditev generalnega sekretarja NATA g. Rutteja, da se bo potrebno odločiti, da naj bi del sredstev, ki jih države porabijo za socialne in zdravstvene izdatke, uporabili za oborožitvene namene. Druga pa je novica, da naj bi bila dinamika koriščenja sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost povezana z našo hitrostjo pri pripravi in sprejemu pokojninske reforme. Ni dvoma, da lahko Nato sprejema standarde potrebnih finančnih sredstev (za potrebe obrambne sposobnosti celotne zveze). Ni dvoma, da ima EU tudi dopolnjujočo pristojnost. Vendar pa gre na področju zdravstva in sociale za področja, ki so še vedno v pristojnosti držav članic.

Kar je zanimivo v obeh primerih, je dejstvo, da Nato sploh razpravlja o tem, kako in kolikšen delež sredstev, namenjenih za zdravstvo in socialo, naj se nameni za obrambne izdatke in da je načrt za okrevanje in odpornost dejansko namenjen blaženju gospodarskih in socialnih posledic pandemije Covid-19.

Bistvo prava EU je vzpostavitev mehanizmov, zaradi katerih naj bi državljani EU živeli boljše. Sam zakonodajni postopek in določanje izjem od posameznih Uredb in Direktiv je namenjen predvsem temu, da pravo EU ne bi povzročalo poslabšanja življenja državljanov. Zato imajo države članice EU, ob ustrezno izkazani utemeljitvi, možnost uveljaviti lokalne izjeme. Seveda to zahteva določen napor državnih struktur v posamezni državi. Če izhajamo iz temeljev EU, potem naj bi reforme izboljšale položaj večine državljanov v posamezni državi članici – ne pa ga poslabšale. Sledeč načelom EU bi torej pričakovali, da naj bi nova pokojninska reforma upokojencem prinesla večji obseg pravic in tudi višje pokojnine. Če pogledamo zgodovino pokojninskih reform v RS, lahko vidimo, da se pogoji za upokojitev z vsako reformo zaostrijo, pokojninske osnove pa realno nižajo. Ob brskanju novic za utemeljevanje preteklih pokojninskih reform večinoma najdemo omenjene analize OECD, ki uveljavlja sistem ekonomsko vzdržnega sistema sociale in zdravstva.

Kar pa je v danih primerih bolj zaskrbljujoče, je načrtno ustvarjanje demokratičnega deficita pod krinko izvajanja demokracije. Vse omenjene organizacije dejansko predstavljajo nastajanje ti. franšizne države brez državljanov in pa držav s ti. golo suverenostjo. Države ustanovijo nadnacionalne ali mednarodne organizacije, na katere prenesejo določene naloge ali del suverenosti – ta del ni sporen. In ta del sam zase ni pravno problematičen. Problem nastane, ko te organizacije ob kolektivnem odločanju začnejo odločati o zadevah, ki na nacionalni ravni povzročajo ostre politične in narodne delitve. Lahko je upravičeno pričakovati, da posamezne rešitve ne bodo sprejete zaradi širše politične nesprejemljivosti. V takšnem primeru vladajoča politika, ki se zaveda politične nemoči, prenese izražanje lastne volje v takšne mednarodne organizacije. In v tem delu govorimo o ti. franšizni državi. Ker se zavedaš politične občutljivosti zmanjševanja javnih izdatkov za socialo in zdravstvo, kot vladajoča politika to preneseš na kolektivno sprejete sklepe in priporočila takšnih mednarodnih organizacij. Potem pa na lokalni ravni začneš izvajati sistemske spremembe pod firmo zahtev, priporočil in zavez takšnih mednarodnih organizacij. Zelo enostavno je priti v Državni zbor z uvajanjem restrikcij na področju sociale ali zdravstva pod obrazložitvijo, da je to zahteva ali priporočilo EU, OECD, NATA … Logika sprejemanja predpisov se obrne. Namesto da bi državni zbor ali volivci odločali, kaj in kako naj se v teh organih in organizacijah zastopajo nacionalni interesi in potrebe državljanov, sedaj te organizacije nalagajo, kako naj nacionalni parlamenti urejajo posamezna področja. Predstavniki posamezne države (po navadi za dobro plačilo) v teh organizacijah, pod krinko strokovnosti in neodvisnosti, predvsem pa pod krinko zagovarjanja interesov takšnih organizacij, delujejo mimo nacionalne zakonodaje. Dejansko izločajo iz procesa demokratičnega odločanja vse državljane. Kar je še slabše – sklicevanje na priporočila in kritike je na področjih, kjer omenjene organizacije sploh nimajo pristojnosti.

In kakšne so ali bodo posledice? OECD je vseskozi zaščitnik kapitalskih interesov – zagovornik zmanjševanja javnih izdatkov za socialno politiko. Posledica – zanemarjanje demografskega razvoja in sedanja demografska luknja. Zakon o kakovosti v zdravstvu povzema direktive EU, ki veljajo zgolj za čezmejne zdravstvene storitve (ne pa za javne službe). Pri nas omenjeni zakon širi ureditev tudi na javne službe. Posledica – organ v EU bo določal standarde opremljenosti in kakovosti v javni službi. Dodatna posledica – ker zaradi pomanjkanja javnih sredstev ne bo del javnih zavodov sposobnih izpolnjevati zahtev, bo prišlo do njihove likvidacije. Pod krinko odpravljanja socialnih posledic bomo omejevali ostale že uveljavljene socialne pravice.

Kar je zaskrbljujoče, je dejansko obsežen pojav teh franšiznih držav in njihova zloraba v nacionalnih parlamentih. Zaskrbljujoče je to, da lahko vsakokratna vladajoča politika uporabi te franšize, da izvaja njej lastno politiko, mimo koalicijske pogodbe in mimo sprejetih strankarskih programov. Zaskrbljujoče je to, da omenjene franšizne države omogočajo nastanek ti. reguliranih diktatur. Najbolj zaskrbljujoče pa je to, da državam ostaja zgolj ti. gola suverenost – suverenost, ki je zgolj na papirju in o kateri nacionalni parlamenti in volivci ne morejo vsebinsko nič odločati.