Vaje iz zgodovine in zemljepisa

Restavracija Placito Risano
Bezovica 30 a, Črni Kal
Tel.: 031 408 564
Na mestu rižanskega zbora lahko gostujete od četrtka do nedelje med poldnevom in 22. uro.

Ambient:
mišmaš sodobne arhitekture s steklom in rjasto kovino, Plečnikovih stolov in replik srednjeveških slikarij in lestencev; božično cukr jazzanje na ozvočenju

Napitki:
izključno primorska vinorodna dežela s poudarkom na Istri; nekaj Vipave in za vzorec Brd; pribitki so simpatično zmerni

Vegetacija:
verjetno se da kaj dogovoriti, še posebej ob vnaprejšnji najavi

Dostopnost:
parkirišče je kakšnih sto metrov stran; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
jelenov tatar
rožičevi rezanci s postrvjo

Ne tako fino:
prenavaden rostbif

Opisani pethodni meni je stal 55 evrov, dve rihti manj bi stali 38, dve več pa 70 evrov.

»Naslednjič pa stara šola – karta in kompas!« je zarobantil glavni navigator predpraznične Konzumove odprave, ko smo na koncu neke vasičke skorajda zapeljali v garažo nič hudega slutečega, na soncu martinčkajočega se istrskega fotra. Čez dobre četrt ure vožnje po – to je že treba priznati – silno lepi pokrajini smo čisto zraven izvira Rižane vendarle našli svoj cilj, na katerem smo takoj anulirali znamenito Zaplotnikovo misel in bili kar polni, ko smo ga dosegli.

K temu je seveda največ pripomogla kuharija že drugega najemnika, ki bo skušal oživiti zelo ambiciozno zastavljeno podjetniško investicijo na mestu, kjer so leta 804 predstavniki istrskih mest in kaštelov s predstavniki Karla Velikega podpisali listino, ki je pomembno vplivala na zgodovinski razvoj Istre v naslednjih stoletjih. No, nas je bolj zanimalo, kako v – blagohotno rečeno – eklektično opremljenem objektu strežejo gostom v 21. stoletju.

V pomanjkanju zanesljive delovne sile je chef trenutno tudi šef sale in v obeh vlogah se dobro obnese. Po začetnem dogovoru o predaji pristojnosti v gostiteljeve roke smo srebnili požirek Hrvatičeve peneče se malvazije, na masivno mizo pa so v zložnem tempu začeli prihajati krožniki, najprej pozdravna princeska iz črnega testa, polnjena s piščančjo jetrno pašteto in kremo iz lešnikov, ki ju je lepo sekala rezina kandirane grenivke.

Hladni predjedi sta bili iz klasičnega repertoarja: bolj kot malo preveč navaden in povprečen na tanko narezan rožnato pečen rostbif, opremljen z marinirano vodno krešo in črnim orehom, nas je navdušil jelenov tatar: ročno narezan na drobne kockice, minimalistično začinjen in domiselno serviran s trobljami črne redkve in oljčnim maslom – mešanica kakavovega masla in olivnega olja je bila oda efektivnemu minimalizmu. Jelen je bil nato še enkrat glavni: natančno pečene rezine fileja so bile prelite z močno divjačinsko omako, všeč sta nam bili tudi vaji v slogu s topinamburjem: kremasti celi pečeni gomolji in fincan hrustljavi čips.

Šefe se je ustvarjalno najbolj spustil s ketne pri pašti: tanke rezance je zamesil iz rožičeve moke, vanje vmešal jurčke in dimljeno postrv iz sosednje ribogojnice ter jed zašpičil s krompirjevo peno in makom; potem pa se je z baskovsko skutno torto s tonko in v rum vloženo figo spet vrnil na ziheraško raven in pokasiral bonus pike za odsotnost crumbla in kremastega žličnika.

Placito Risano je dovolj zanimiv in intriganten plac, da se splača malo zaviti z običajne protiobalne rute in si ob dobri košti in glažu Krapeževega merlota ustvariti svoje mnenje o scenografiji.