Stopnjevanje neoliberalnega razkroja

S poosamosvojitvenim gnitjem in propadanjem slovenske države – slovenske državnosti, skupnosti, demokratičnosti – korakoma izginja vse javno. Korakoma izginja vse, kar ni zgolj individualno in zasebno. V tej naši zakotni, nekoč srednjeevropski, zadnjih 20 let pa že povsem balkanski provinci se danes uveljavlja kot nadvse moderen znameniti slogan Margaret Thatcher iz davnega leta 1987, da »ni družbe«. Smo samo skupek individualcev.

Kuščarji so lahko zgolj individualci, opice in drugi primati nikoli – še najmanj pa človek. Njihov genski zapis je drugačen. Primati, izločeni iz socialnih vezi skupnosti, se psihološko razkrojijo. Danes že vemo, da se tudi ljudje. Trditev, da »ni družbe«, lahko velja za kuščarje, za ljudi nikoli. Ljudje morajo, poleg tega, da so individualci, ki komunicirajo prek trga, živeti tudi v nekaterih institucijah skupnosti, in to čim bolje upravljanih. Tudi v kapitalizmu, v kapitalizmu se naša DNK ni spremenila.

Zdi se, da smo pred naslednjo fazo divjega privatiziranja slovenskega javnega zdravstva. Na ravni zdravstvene operative, na ravni bolnišnic in ambulant in »zdravnikov«, se dogaja že dolgo. Zdaj pa je prišel na vrsto še radikalen poseg v upravljanje denarnih tokov, ki financirajo javno zdravstvo. Drobne zasebne sisteme zdravstvenega zavarovanja, ki zagotavljajo, če plačaš, dostop do zdravstvenih storitev, tudi tistih iz javnega zdravstva, »mimo vrste«, že poznamo. A so njihovi dobički, glede na skupno zdravstveno malho, še vedno le drobiž. Apetiti so večji.

Že dolgo poteka ekspertno masiranje javnosti in predvsem politikov, da mora biti javna zdravstvena blagajna – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije – vodena tako, kakor se vodijo zasebne zdravstvene zavarovalnice. Osvojitev te velike krovne slovenske »zavarovalnice« bi bila pač nekaj čisto drugega, kot so že obstoječi zasebni zavarovalniški fižolčki. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije obrača milijarde.

Podjetniki vsiljujejo političnim strankam prepričanje, da je takšno zasebno ali vsaj kvazizasebno zdravstveno zavarovalništvo edino logično in edino normalno. Vse drugo je zgolj čudaško. Podjetniki v svojih povsem omejenih in iz večine družbenih procesov izločenih nišah razumejo samo logiko teh niš in se jim zdi, da bi morali tako razmišljati tudi politiki.

A v državah, ki imajo javno zdravstvo, ta denar upravlja javna oblast, država, pristojno ministrstvo. Ti vodijo javne oziroma državne strategije in politike, ne njihove zavarovalnice, ki so, če jih sploh imajo, v glavnem le blagajne. Ne more biti drugače.

Za kandidata za generalnega direktorja ZZZS je skupščina zavoda izbrala donedavnega predsednika obeh švicarskih farmacevtskih koncernov v Sloveniji.

Javni zdravstveni sistemi delujejo tako v večini držav Evropske unije. Če so sistemi skupnostni, družbeni, javni, morajo biti tako tudi upravljani. Ne more država predpisati ljudem plačevanja prispevkov in davkov in potem prepustiti upravljanja tega denarja zasebnikom. Morda odličnim in vsega spoštovanja vrednim zasebnikom, katerih edina ciljna funkcija, ki jo poznajo – dobiček – je v primerjavi s tistimi v javnih sistemih povsem nezahtevna.

V ZDA je ureditev drugačna, zasebniška, kar spremljajo mizerni kazalniki umrljivosti in drugi kazalniki zdravja – a zato odlični dobički zavarovalnic. In potem se tam zgodi, da se nekemu čisto navadnemu človeku odtrga in gre in ubije šefa največje zasebne zdravstvene zavarovalnice v državi in je za to deležen vsesplošnega ljudskega odobravanja.

Vrnimo se v Slovenijo. Pri nas je očitno dolgo pripravljani projekt zdravstvene »nedružbe« zdaj stekel v kar učbeniški obliki terapije s šokom. Za kandidata za generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je skupščina zavoda imenovala, na veliko presenečenje in tako rekoč čez noč, donedavnega predsednika obeh švicarskih farmacevtskih koncernov v Sloveniji, ki ju je pred tremi meseci zapustil – ne prezgodaj in ne prepozno – in postal predsednik sveta javnosti popolnoma neznanega zavoda Biotech Hills Slovenija. Vodilni članici tega sicer povsem verodostojnega »poslovnega pospeševalnika na področju biotehnologije« sta oba velika švicarska farmacevta in seveda je zraven tudi ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji – AmCham. Njegov direktor je piarovec. In med deklariranimi cilji zavoda sta seveda tudi znižanje davkov in deregulacija.

Težava ni v tem, da bi bil ta prevzem slovenskega zdravstva namenjen finančnim manipulacijam v korist neposredno vpletenih »deležnikov«. Obe švicarski firmi sta (verjetno) nad tem. Težava je, če povzamem novinarko Dnevnika, da se je kandidatu ob predstavitvi na skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije videlo, da mu »labirinti javnega zdravstva« še zdaleč niso prav domači. Oseba, ki se poteguje za vodilno funkcijo v javnem sistemu, pa o tem sistemu ne ve kaj dosti, ker so njene edine in večdesetletne reference iz zasebnega podjetništva, bi morala biti za to funkcijo avtomatično diskvalificirana. Ampak v današnji Sloveniji je to že nerelevantno. Obvladovanje labirintov javnega in družbenega, ki so neizmerno kompleksnejši od zasebnih podjetniških, v naših javnih sistemih očitno ni več ne merilo ne cilj.

Kandidat je v svojih izjavah poudaril, da mora biti Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da bi bil samostojen, od vsakokratne vlade raje manj odvisen kakor bolj. Obljubil je uresničenje mokrih sanj vseh slovenskih vlad zadnjih dveh desetletij: da se končno že enkrat znebijo tega neznosnega bremena ukvarjanja z javnim zdravstvom. In seveda z vsem drugim javnim.

Oseba, ki se poteguje za vodilno funkcijo v javnem sistemu, pa o tem sistemu ne ve kaj dosti, bi morala biti za to funkcijo avtomatično diskvalificirana.

Podobno, če ne še močnejše ideološko masiranje politikov zadnja leta poteka tudi v odnosu do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi ta se še vedno obnaša, o groza, povsem drugače od zasebnih profitno motiviranih pokojninskih zavarovalnic. In njegov denarni tok je skoraj enkrat večji od tistega v zdravstvu. Ali moramo pričakovati, da bo tudi ta zavod v kratkem prepuščen v bolj učinkovito upravljanje zastopnikom slovenskih borznoposredniških hiš? In kdaj se bodo slovenske vlade končno razbremenile še ene nadloge, namreč odgovornosti za javno izobraževanje? Se lahko nadejamo, da bodo že kmalu pozvale Meto, X in slovensko katoliško cerkev (in seveda AmCham), da ustanovijo zavod za šolstvo in izobraževanje in prevzamejo v njem skrb za razporejanje milijard javnega denarja na tem področju?

In kaj če bi odrešili vlade vseh njihovih muk in jih prepustili v celoti, v enem samem velikem zamahu v neposredno upravljanje Gospodarski zbornici Slovenije, združenju Manager in Slovenskemu podjetniškemu klubu (in seveda AmChamu)? Vodilne osebe teh združenj že dajejo vedeti, da se z nečim takim že spogledujejo, in dvomim, da jih ne bi podprli tudi gospodje Han, Janša, Janković in Golob. V navdih jim je gotovo vstop Elona Muska v ameriško politiko, da ne govorimo o vseh drugih bogataških »donatorjih« v državi, v kateri je korupcija normalen in morda kar glavni način delovanja političnega sistema, medtem ko v Evropski uniji še vedno velja za kriminal – in mora biti zato nevidna.