Reči bobu bob!

Nedavni masaker v Magdeburgu odpira vrsto vprašanj. Med drugim, zakaj se večina mainstream medijev, tako kot tolikokrat doslej spreneveda, ne iščoč pravih razlogov za ta nerazumen zločin, storjen v slepem ideološkem besu. Dobršen del »leve« politike pa si (kako značilno!), še kar strelja v koleno s tem, ko se zateka k t.i. politični korektnosti. In spet (kolikokrat že!) umanjka razločevanje vzroka od posledice, zato ker politični odločevalci nočejo reči bobu bob. Ali je potrebno  sploh še kaj dodati, če vemo, da je storilec zapriseženi pristaš skrajno desne stranke AfD in da je izrazito sovražen do islama?

Naslednje leto bo minilo 75 let od objave pionirskega dela politične psihologije Adorna in sodelavcev, »Avtoritarna osebnost«. Od takrat pa vse do danes je bilo objavljenih dobesedno na desettisoče raziskav s tega področja po celem svetu, problematika konservativizma in njegovih korelatov, desničarske avtoritarnosti ter socialne dominantnosti, je ena od najhitreje rastočih raziskovalnih topik. Že Machiavelli je vedel, da je za vladarja bolje, če se ga podaniki bojijo, kot če ga imajo radi. Danes vemo, da je strah povod za pristajanje na skrajno desničarsko ideologijo, ki pa ga posreduje spoznavna preprostost, t.i. »zaprti um« (closed mindedness). Kanadski psiholog Bob Altemeyer je pokazal, kako agresivnost avtoritarnih skrajnežev izhaja iz njihovega pretiranega občutka za samopravičništvo, kako zunanji svet dojemajo »spredalčkano« in v črno-belih kategorijah. Njihov moralni razvoj težko doseže najvišje ravni, t.i. post-konvencionalne moralnosti, večinoma se ustavi pri pokorščini do avtoritet, kognitivne sposobnosti so prav tako v povprečju nižje od tistih pri bolj svobodomiselnih. Poleg tega psihiatri že dalj časa vedo, da se pri pacientih, ki se zdravijo zaradi pravih duševnih bolezni in ki so poleg tega obremenjeni še z različnimi predsodki, takrat, ko psihoterapija pokaže pozitivne rezultate pri zdravljenju osnovne psihiatrične motnje, pričnejo sami po sebi zmanjševati tudi predsodki!

To bi pomenilo, da so ti nekakšna generalizirana anksioznost, torej psihopatologija.

Ali je kaj od teh fundamentalnih spoznanj pricurljalo v širšo, laično javnost, so zaradi tega kaj bolj proaktivne ključne institucije v (verjemimo, da še zmeraj) demokratični družbi? Bore malo. Ker če bi temu bilo res tako, potem ne bi bilo toliko slepomišenja in nojevskega tiščanja glave v pesek, še manj pa takšnega kapitulantstva do skrajno desničarske ideologije, kot zdaleč največje grožnje civilizaciji, kot jo poznamo. Potem bi zoper ta najbolj zavržni, nazadnjaški cunami vstala celotna družba, ne samo posamične civilnodružbene iniciative, kot sta pri nas recimo Glas ljudstva ali Inštitut 8. marec. Ker potem bi predsednica slovenskega sodniškega društva Vesna Bergant Rakočević, ki se oglaša le takrat, ko gre za materialno blagostanje njenega ceha, še toliko bolj ukrepala ob aktualnem rušenju sodstva v Celju, ki ga uprizarja naš »pacient« s svojimi avtoritarnimi podaniki. In bi vladni Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora že zdavnaj upravičil namen svojega obstoja. Čakamo, da se prebudijo ključne institucije, drugače se bodo o demokratični družbeni ureditvi učili (ali pa tudi ne?) naši vnuki pri pouku zgodovine. In ali bi nam naši zanamci sploh kdaj odpustili, ker se nismo uprli veliki družbeni grožnji, ki jo predstavljajo avtoritarni desničarski skrajneži, ki dojemajo svet kot nekaj sovražnega, ker drugače ne morejo, saj ne znajo ljubiti.