Janez Janša / »Lažejo nam. Lažejo hitreje, kot govorijo.«

Zadnje mesece poskuša predsednik SDS Janez Janša mobilizirati ljudske množice z zelo neposrednimi uličnimi nagovori

Zadnje mesece poskuša Janez Janša mobilizirati ljudske množice z zelo neposrednimi uličnimi nagovori. Tokratna mobilizacija je po ambiciji precej širša od dogajanja: za izhodišče jemlje sodne postopke proti sebi v zadevi Trenta, ki potekajo pred celjskim sodiščem, kjer se po novem vrstijo množični shodi njemu v podporo pod krinko upora zoper »krivosodje«. Tak propagandističen ideologem je v želji po demontaži slovenskega sodstva skoval že dolgo nazaj in nič od tega, kar spremljamo, ni zares novo.

Histerične tovarišice in ubogi revčki

Kot že vemo, so za Janšo sodniki »ubogi revčki«, medtem ko njihove hiše gorijo – kar je diskurz, ki ga naši mediji ne znajo učinkovito problematizirati kot sporen. K temu dodaja javne dražbe osebnih predmetov in alarmantne apele, spodbuja ljudi, da se »legalno«, kot temu pravi, oborožijo in uprizarja verbalne dvoboje okoli ustanovitve Logarjeve nove stranke Demokrati.

12. decembra je v Celju potekal zadnji dobro obiskan protest, na katerem ni manjkalo njegovih strankarskih in drugih kolegov, kot so Žan Mahnič, Franc Kangler, Aleš Hojs in Aleš Primc. Na njem je imel prvak SDS dolg govor, vsi našteti pa so uporabljali še dodatno ostrejšo retoriko, po kateri so sicer, kar zadeva prostaštvo, že dolgo časa neprekosljivi.

Kot smo prebrali, je Mahnič »zbrane podžgal z omembo, kot jih je poimenoval, ‘histeričnih tovarišic iz Svobode’, ki da jih danes pred celjskim sodiščem ni, saj ‘nam poskušajo preprečiti ta shod’. Zbrani so vsako ime pospremili z vzkliki ‘fuj, fuj’, kar je Mahniča strašno zabavalo.«

Janša je kasneje v govoru obtožil Vesno Rakočevič Bergant, predsednico Slovenskega sodniškega društva, ki je večkrat odločno branila sodnike, da je njegove privržence označila za histerične. V zadnjih tednih smo, sploh zaradi »nacistične« naslovnice Demokracije, ki jo je njen odgovorni urednik Metod Berlec opremil z naslovom »histerične totalitarke na oblasti«, priča pospešenemu seksističnemu žargonu.

Seksizem in v postelji z Jankovićem

Ne le, da gre za zares grobo politično propagando, ki je kazensko pregonljiva, naslovnica Demokracije vsebuje neskrite elemente seksizma. Te takoj prepoznamo po pripisu histerije, te izmišljene ženske bolezni, prezir do žensk pa je v tradiciji strankarsko organiziranega sovraštva s strani SDS sploh eden sestavnih delov ideologije.

»Iskati pravico na slovenskem sodišču, je enako kot iskati devico v kurbišču,« je med drugim na shodu po gostilniško razložil Mahnič. Vulgarne besede se na shodu kar niso ustavile, kasneje pa jih je nadgradil še šef SDS s svojo domislico: »Hočemo Slovenijo, v kateri tožilci in sodniki ne bodo v postelji z Zoranom Jankovićem in Kučanovimi banksterji, ki so nam pokradli milijarde.«

Saj res, kako v postelji?

Končna agenda protesta in prostozidarji

Glede odkritega priznanja, kaj je končna agenda tokratnih protestov, niti niso bili posebej zadržani. »Ta zbor ni zgolj zbor proti krivosodju, ampak je zbor na poti do naše zmage na volitvah,« je v svojem nastopu visoko ambicijo razkril bivši notranji minister Hojs. In tudi njegov šef je v svojem govoru apeliral neposredno:

»Zato moramo na volitve z odprtimi očmi. In množično. Ne nasedajmo mandžurskim kandidatom izrojene levice in prostozidarjem.«

Ni dvoma, da Janša že dobro leto vneto apelira k predčasnim volitvam in izkoristi vsako priložnost, da bi spomnil na to možnost. Njegovi pozivi bi bili bistveno bolj nevarni, če stranka Gibanje Svoboda ne bi imela resnično udobne večine v parlamentu, poslanci pa se ne bi tradicionalno, za ceno vseh oportunizmov in nenačelnosti, oklepali svojih stolčkov kot pijanec plota.

V nadaljevanju želim analizirati predvsem poseben poudarek iz njegovega govora, kjer se, čeprav tradicionalno sovražen do filozofije, šef opozicije dotakne kar dveh filozofov na način, ko se zateče k njima na vsebinski in ideološki ravni.

Janša o laganju

Redko se zgodi, da bi se v svojih nagovorih malodane obračal po pomoč k filozofiji. Tokrat je bila dovolj dobra zanj znamenita Hannah Arendt, avtorica kultne knjige Izvori totalitarizma:

»Lažejo nam. Lažejo hitreje, kot govorijo. In kot je dejala Hannah Arendt, cilj tega laganja niti ni to, da bi ljudje tem lažem kar po vrsti verjeli. Cilj je, da ljudje in volivci ne bi verjeli ničesar več. Kajti narod, ki ne verjame več v ničesar, ne zmore več razmišljati in zdravo presojati. Z njim se zato lahko manipulira. Lahko se ga privede v stanje vladavine lutk.«

Citat je impresiven, če pomislimo, da celo v New Yorku Timesu jemljejo prvaka SDS za ilustrativen primer lažnivega politika. Čeprav tega ni zapisala v takšni obliki, pa v svojih esejih in omenjenem delu Arendt dejansko analizira totalitarne režime, propagando in učinke laganja. Ena njenih ključnih ugotovitev je, da cilj propagande ni zgolj prepričati ljudi v posamezne laži, marveč ustvariti kolektivno epistemsko stanje, v katerem ljudje ne bodo več znali ali mogli ločevati med resnico in lažjo.

Kako priskutiti resnico

Šele v takšnem epistemskem in posledično političnem okolju bo mogoče, zaradi nezaupanja v resničnost in zaradi splošne apatije, izpeljati poprej začrtano agendo s pomočjo propagande in manipulacij. Zakaj? Da bi se doseglo končni cilj, ki je bodisi zavihteti se na oblast ali jo utrditi. Če politik ustvari stanje, v katerem nihče več ne zaupa nikomur, ne institucijam ne množičnim medijem in še najmanj politiki, bodo ljudje zdrsnili v anemičnost, pasivnost in nezainteresiranost, prisiljeni verjeti, da je privrženost resnici nemogoča in možnost njenega iskanja zaman.

Ko opažamo, da se v zadnjem času liberalni premier Robert Golob na sveže navdušuje nad Donaldom Trumpom, in to kar ekspresno po kratkem rokovanju z njim v Parizu, ne smemo pozabiti, da ga fascinira nekdo, ki se je v prvem mandatu prešteto zlagal 30.573 krat. Kot sem zapisal, bodo ameriški volivci morda razočarani, če ob koncu novega ne bo vsaj podvojil tega števila na nič manj kot 61.146 laži v dveh mandatih. Kar se ceni, se ceni!

Sam sem Trumpov koncept laganja opisal kot nadgradnjo Hitlerjevega, ki je utemeljil tako imenovano veliko laž: pravim mu »koncept velikega števila laži«. Danes se torej ceni, da je laži čim več. Razumemo, da ta vidik Janšo ne bi motil. Toda kaj bi ob tolikšnem obilju laganja povedala Arendt in kako bi komentirala psihološko korelacijo v navduševanju lažnivih politikov nad lažnivimi politiki?

Načrtovano ali psihološko spontano?

Povrnimo se k Janševemu navedku. Znova smo se znašli pred klasično dilemo, ki si jo postavljamo že desetletja: so takšne njegove izjave skrbno premišljene ali psihološko spontane? So navedki znamenite filozofinje zavestna manipulativna taktika, ki služi preusmerjanju pozornosti proč od sebe v političnega sovražnika? V tem primeru takšnega, ki ga standardno konspirativno konstruira v nevarnem komunizmu in udbomafiji, kar ima za dodaten stranski bonus ohranjanje nadzora nad naracijo o laganju? To bi dokazovalo prefinjeno razumevanje in uporabo psihopropagandnih in komunikacijskih tehnik.

Druga možnost je tudi znana: patološko preusmerjanje pozornosti, tj. posledico obrambnih mehanizmov, kjer se na nezavedni ravni poskuša ohranjati psihična stabilnost jaza. Ker je vrst takih mehanizmov več, Janši uspeva predvsem s pomočjo projekcije, torej projiciranja svojih napak na politične nasprotnike, ali s pomočjo disociacij in načinov zanikanja neprijetne resničnosti, posledično pa tudi pomanjkanja občutka za njeno sprejemanje.

Karkoli od tega izberemo kot interpretacijski ključ ali celo ugotovimo, da dihotomije ni, je ironičnost navajanja Arendt v njegovem govoru ogromna. Končno lahko njegovo gesto razumemo kot poskus prilaščanja intelektualne avtoritete za legitimacijo lastnih političnih zlorab.

Spet sproščena Slovenija

Na koncu nastopa je Janša še energično dodal: »Hočemo Slovenijo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu. Hočemo sproščeno Slovenijo.« Iz tega lahko razberemo prepričanje, da je prišel čas, da se realizira nedokončani projekt sproščanja države iz njegovega mandata 2004-2008, tlakovan s še enim filozofskim konceptom iz laboratorijev Nove revije.

Slovenska »sproščenost« je heideggerjanska Gelassenheit in postala je zmagovit ideologem in slogan za njegovo zmago na volitvah leta 2004. Takrat po motivu in volji ideologov Zbora za republiko, še zlasti Petra Jambreka.

Toda obstaja še neka povezava med sproščenostjo in Arendt. Ta je bila študentka, ki se je zapletla v razmerje s svojim profesorjem Martinom Heideggrom okoli leta 1924. Kot Judinja se je kasneje odvrnila od njega, še posebej pa, ko je leta 1933 postal rektor Univerze v Freiburgu in na tej funkciji deloval kot dovolj zvesti član Hitlerjeve Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NDSAP). Njegova podpora nacizmu jo je najbrž še bolj motivirala za raziskovanje izvorov totalitarizma, propagande in laganja, končno pa tudi pripeljala do prekinitve njunega odnosa.

V luči frekventnih strankarskih propagandističnih asociacij na nacizem zato tudi zadnja naslovnica Demokracije ni videti posebej naključna.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**