Izjemen začetek

Gostilnica Ruj
Dol pri Vogljah 16
Tel.: 05 734 17 20
Ruj obratuje od četrtka do nedelje od 12. do 22. ure.

Ambient:
prijetno in domačno, še posebej, če pristaneš v separeju z vinskimi policami

Napitki:
resna vinska (i)zbirka, osnovana predvsem na kraških (tudi raritetnih) polnitvah, z dodatki Brd, Vipave in Istre; Fonova malvazija selekcija 2018 je izjemna!

Vegetacija:
na zrecitiranem nam meniju je bilo dovolj reči tudi za brezmesno špuro, vnaprejšnja najava seveda ne škodi

Dostopnost:
parkirišče pred gostilno, do katere vodi nekaj stopnic

Fino:
prepoznavna, zanimiva kuharija
artičoka s poširanim jajcem
mošnjički z rikoto in radičem

Ne tako fino:
druga račja noga v porciji je odveč

Artičoka s tartufom je stala 15,3, polovična porcija dimljenega ciplja 7,65, mošnjički z rikoto in radičem 18,3, račji nogi 23,5, pomarančni biskvit pa 8,2 evra.

»Sam sem ujet v kraškem zaledju, ali naj kar po mišelinovsko zasoliram?« je dežurnega operaterja v Konzumovem centru za terenske intervencije sredi medprazničnega dremeža presenetilo vprašanje s skrajnega zahoda domovine. Tudi zavoljo podrtega ritma tiskarskih rokov je bila solo misija promptno odobrena, njen cilj pa je bila postojanka treh označb – večinoma se pojavlja kot okrepčevalnica, drugod kot gostilnica, zaslediti pa jo je moč tudi kot gostilno. Vedno pa je Ruj. In vedno je odličen, pravzaprav še boljši kot ob naši prejšnji viziti (37/2013), kar formalno potrjujemo tudi z dodelitvijo na hrbet spravljene maskote in titule izjemnosti.

Disciplina, v kateri se Ruj najbolj oddaljuje od državnih standardov, je gostoljubje. To se začne z naravnim in sproščenim sprejemom in se prek kompaktne, a natančne predstavitve jedilnika ter pozorne in profi strežbe ne konča do toplega in nasmejanega pozdrava ob slovesu. Redke so slovenske restavracije, kjer bi se odličnost v kuhinji tako dobro odslikavala v stiku z gosti – pa čeprav je en sam kot v našem tokratnem primeru. Vzorno!

Krasne reči se dogajajo tudi v kuhinji – Ruj je v izhodišču trdno zavezan sezonam in terroirju, pri kreiranju pa bolj kot na globalne trende prisega na premišljeno kombiniranje okusov, tekstur in temperatur, pri čemer mu ni nerodno izvesti niti kakšnega na prvi pogled demode krožnika. Taka jed so mošnjički iz palačink. »Meh, navad’n!« bi si mislil, dokler se ne začne dogajati: hrustljavo zapečeni robovi so v perfektnem kontrastu s pirejem iz zelene, vročo sredico iz dimljene rikote in srčkov radiča pa jin-jangovsko dopolnjuje hladna krema staranega sira. Noro dobro, dogajanje na polno!

Izjemna je bila tudi v olivcu konfitirana artičoka, polnjena s poširanim jajcem, krompirjevo peno in potresena s šnitami kraškega tartufa. Pa prekajen cipelj z ogorčičeno solato iz vijoličnega krompirja in epska oda – ali pač haiku, kakor vzameš – počasi pečeni, z belim vinom zalivani ter le s soljo in poprom začinjeni račji nogi, postreženi z na hitro, prav na zob opečeno zelenjavo (koromač, cvetača, take fore). In no-nonsense, ampak fenomenalen cuker: sočen biskvit iz rdečih pomaranč, osvežilna agrumskolupinična krema in pražena ter zdrobljena zrna kakava. Res šikano!

Sodeč po vajbu, ki ga je naš inšpektor zaznal s svojega proti kuhinji obrnjenega stola, se ima ekipa v Ruju prav fino, sodeč po navdušenem čebljanju v sosednji sobi se imajo tako tudi gostje. Vmes pa je to, kar v Ruju kuhajo in strežejo – in to je res, res dobro. Ko bi bilo le vse leto tako!