Permanentna politična propaganda

Malo pred obletnico plebiscita, dogodka, o katerem so sanjale tisočere generacije, dosanjale pa so ga le nekatere, so se po državi pojavili veliki plakati s trditvijo, da Slovenci hočejo državo, za kakršno so glasovali na plebiscitu. Geslo, nastalo pod pokroviteljstvom stranke SDS, nakazuje, da Slovenija danes ni takšna, kakršna bi morala biti. Ni dovolj demokratična, pravična, poštena, ni dovolj slovenska. Vendar to ne drži. Slovenija ima kot država nekaj težav, težave imajo njene demokratične institucije, a opis razmer, ki ga širi SDS, je izkrivljen.

Ko so tvorci slovenske države razmišljali, kako naj bi bila nova država drugačna od tiste, ki je propadala, se je porodila zamisel, da z zakonodajo omejijo moč političnih strank. To je logično, nekoč je v teh krajih vladala zgolj ena partija. Ena od omejitev politične moči so tudi jasna pravila o volilni kampanji. O financiranju, izvedbi. Volilne kampanje so, kot pravi zakon, »politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev pri glasovanju na volitvah«. Trajajo lahko samo 30 dni pred glasovanjem, končajo pa se na dan, ko začne veljati volilni molk. Zakonska omejitev 30 dni je imela jasen cilj, neposreden politični konflikt je želela omejiti na predvolilni čas, želela je omejiti politično oglaševanje.

Teh določil zakona ne upošteva nihče. Politični boj med strankami danes ne poteka le v parlamentu, pač pa tudi na družbenih omrežjih, v strankarskih glasilih, na ulicah, poteka s plakati, s političnimi shodi. Zunaj časa uradne kampanje za oglaševanje političnih strank veljajo enaka pravila kot za prodajo pralnih praškov, računsko sodišče je tu brez moči. S Facebookovimi in Googlovimi analitičnimi orodji ni težko preveriti, koliko denarja so zapravile. Ljudje postajajo žrtve tega permanentnega spopada, lahko postanejo apatični, lahko pa so zavedeni in ogorčeni.

V Sloveniji je ameriški politolog Samuel P. Huntington znan po tezah iz knjige Spopad civilizacij. A napisal je še marsikaj drugega. Na začetku osemdesetih let je objavil knjigo o disharmoniji v ameriški politiki. V njej govori o razlikah med vrednotami in tem, kar omogoča ameriška država. Če so te razlike prevelike, se v družbi pojavijo napetosti, polarizacija, novi mediji, novi načini, kako se to neskladje izraža. Ne gre za razpravo o laži o ameriških sanjah, pač pa, kot so opozorili v podkastu časnika New York Times, za razočaranje volivcev in hkratno upanje, kakšna bi ameriška družba lahko bila.

Janšev plakat o plebiscitnih sanjah je treba razumeti natančno v tem tonu. Stranka SDS si želi drugačne Slovenije, takšne, kakršno naj bi bili leta 1991 podprli volivci in volivke na plebiscitu. Gre za prevaro. Ljudje morda res niso zadovoljni s stanjem v slovenski politiki, pri čemer to nezadovoljstvo širijo tudi populisti, a stranka SDS ne predstavlja tipa politike, ki so jo v času osamosvajanja in demokratizacije izbrali državljani. Nasprotno, stranka SDS – spomnite se samo časa epidemije – je natančno tisto, čemur so se leta 1991 odrekli volivci in volivke.

Plakati o plebiscitu so sprevračanje in propaganda. In te bo v predvolilnem letu 2025 še veliko več.