Obrazi prihodnosti

Novi ameriški predsednik je obljubil hitro končanje vojne v Ukrajini. Zdi se, da je ta obljuba predvsem odraz želje po zmanjšanju ameriških izdatkov za to vojno. Ker je dosežen njihov glavni strateški cilj, to je ekonomska oslabitev Rusije, Ukrajine in Evrope, podražitev in povečanje konkurenčnosti ameriških energentov, razcvet vojne industrije, povečanje vojnih izdatkov in utrditev Nata, postaja njihovo nadaljnje angažiranje in zapravljanje denarja za ukrajinsko vojno nepotrebno. Verjetno pa v ZDA ne bodo imeli nič proti temu, da se z ohranjanjem sovražnosti do Rusije, poleg Ukrajine in Rusije, še naprej ukvarja EU, ki s tem slabi svojo ekonomsko moč in tudi konkurenčno sposobnost nasproti ZDA. Kljub temu, da je EU s to vojno, poleg neposrednih udeleženk, najbolj prizadeta, ni doslej zmogla še nobene resne iniciative za končanje vojne. Skrajni čas je, da se začne zavedati, kako velikega strateškega pomena je za njo ne samo uveljavitev miru, ampak vsestransko ekonomsko sodelovanje s surovinsko bogato Rusijo.

Silovita propagandna vojna, vedno bolj aktivno vključevanje EU v oboroženi konflikt, močno uveljavljeno prepričanje, da je možno to vojno pravično končati samo s porazom Rusije, pa obeta, ob odsotnosti kakršnekoli realne mirovne pobude, ohranjanje dolgotrajne vojaške ali vsaj nevojaške sovražnosti. Če hoče Evropa ohraniti kolikor toliko konkurenčno sposobnost nasproti ZDA in Kitajski, je nujno, da ne poglablja sovražnosti, ampak nasprotno - da poveča in širi vseevropsko sodelovanje. Je to, v teh hujskaških razmerah, sploh možno? Pravijo, da kjer je volja, je tudi pot. Vsaj poskusiti je potrebno.

Prvi korak lahko naredimo s tem, da zmanjšamo politično in javno podporo vojni in se začnemo zavedati, da ta vojna ni v interesu večine evropskih državljanov, ampak predvsem v interesu vojaške industrije, trgovcev z energenti, prevoznikov, raznih vojnih dobičkarjev, potencialnih vlagateljev in drugih, ki si želijo ekonomsko oslabitev Rusije, pa tudi Ukrajine in drugih evropskih držav. Drugi korak do miru je, da ne nasedamo propagandno uveljavljenemu prepričanju, da je vojaški poraz Rusije nujen, če hočemo preprečiti njen osvajalski interes za obnovo sovjetskega imperija. Takšnega osvajalskega interesa Rusija ekonomsko in vojaško ni zmožna. Tega tudi dosedanji vojaški vdori Rusije na sosednje države še ne dokazujejo. Rusija je neposredno napadla le tiste sosednje države, kjer so se posamezna območja upirala omejevanju narodnostnih pravic ruskega prebivalstva. Rusija je v Gruziji zasedla le področja z ruskim prebivalstvom, ne pa ostalih delov te države. Prav tako je Rusija s podpisom mirovnih sporazumov v Minsku priznala suverenost Ukrajine nad Donbasom in je vojaški vdor v Ukrajino izvedla šele po 8-letnem vojskovanju ukrajinskih državljanov ruskega porekla, ki so se upirali zmanjševanju njihovih narodnostnih pravic. Rusija, tako kot tudi drugi agresorji, opravičuje vojaške napade na druge države s potrebo po zaščiti človekovih pravic. Pravzaprav je dokaj nejasno, kakšne druge prepričljive motive bi Rusija lahko sploh imela za drago vojaško podrejanje sovražnega neruskega prebivalstva v drugih državah ali od ustvarjanja splošnega mednarodnega sovražnega odnosa do Rusije in napetih odnosov z Natom, ki ima najmanj 20 krat večje ekonomske in vojaške zmogljivosti kot Rusija. Tretji korak do miru je, da se Evropa otrese dvoličnosti, ko načeloma zahteva spoštovanje narodnostnih pravic, tolerira pa omejevanje pravic ruskega prebivalstva v na novo nastalih državah po razpadu SZ. Četrti korak je v OZN podana zaveza Rusije, da nobene države, ki so nastale po razpadu SZ, ne bo vojaško ali kakorkoli drugače ovirala pri njihovem narodnostnem uveljavljanju in nevojaškem povezovanju z drugimi, če le te zagotavljajo enakopravnost ruskemu prebivalstvu v skladu z mednarodno opredeljenimi človekovimi pravicami, obenem pa zagotovi tudi, da bo umaknila vojsko in prenehala z vojaškimi aktivnostmi v Ukrajini, če se le-ta opredeli za mednarodno zaščiteno nevtralnost in dopusti prebivalstvu upornih območij, da se sami opredelijo o svoji želeni državniški organiziranosti. Peti korak je zaveza ukrajinskega vodstva, da bo v celoti spoštovalo narodnostne in druge mednarodno uveljavljene človekove pravice, da bo uveljavilo mednarodno zaščiteno nevtralnost Ukrajine ter da bo dopustilo prebivalstvu upornih območij, da si sami z referendumi določijo svojo bodočo državniško ureditev. Šesti korak naredi EU s predlogom mirovnega sporazuma v skladu s predhodno navedenimi opredelitvami, ki ga poleg Ukrajine in Rusije sopodpišejo še EU, Nato, ZDA in OZN z zagotovilom, da bodo vsi podpisniki dosledno uveljavljali in garantirali izvedbo sklenjenega sporazuma, s čimer se bo ustvarilo zaupanje, da bodo vsa določila sporazuma tudi v celoti uveljavljena in trajno spoštovana. Sedmi korak je zagotovitev mednarodne pomoči za ureditev bivalnih in infrastrukturnih razmer ter ostalih pogojev, ki bodo omogočili vrnitev razseljenega avtohtonega prebivalstva ter uveljavitev pomoči in zagotavljanje kontrole za mirno sobivanje prebivalstva in za korektno izvedbo referendumov o bodoči državniški organiziranosti spornih območij.

Če bodo navedeni udeleženci pripravljeni sprejeti in uveljaviti predlagane korake, je mirna rešitev tega evropskega spopada precej verjetna. Že sam predlog bi močno povečal pritisk na vojne udeležence, da končajo vojno. Če bi Rusija odklonila predlagano rešitev, bi priznala da njena vojaška intervencija ni namenjena samo zaščiti ruskega prebivalstva in njenim obrambnim potrebam, ampak da ima resnične osvajalske ozemeljske pretenzije, kot trdi zahod. Če pa bi EU in Ukrajina odklonili predlagano rešitev, bi morali priznati, da jima je pomembnejše nadaljevanje vojne ter ohranjanje sovražnega odnosa do Rusije in njeno slabljenje, kot trdi ruska propaganda. — Tone Mastnak, Ljubljana