Prazne obljube

Naša hiša
Gallusovo nabrežje 31, Ljubljana
 Tel.: 040 744 427
Naša hiša je lahko vaša vsak dan od poldneva do 23. ure.

Ambient:
generično bistrojsko, z masivnimi mizami in še kar komfortnimi stoli; muzika je bila ne preglasen od 30 do 40 let star sredinski poprock

Napitki:
s točenim pivom so na zimskem unionskem minimalcu, vinska vitrina je pa prav fletno selekcionirana, vina razmeroma prijazno maržirana in vzorno postrežena

Vegetacija:
kakšna pica, pašta in solata

Dostopnost:
pehotno ob Ljubljanici, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
ledveni stejk

Ne tako fino:
prepad med obljubljenim in ponujenim
fuži z bočnikom

Pica campania je stala 11,5, goveji tatarec 24, pašte od 15,5 (karbonara) do 19 (alla mare), file brancina 24, ledveni stejk 31, tiramisu in crème brûlée 7, hej, hej, ljubljančanka pa 8 evrov.

»Končno malo miru in tišine!« je v sebi zadovoljno mrmral zapisnikar tokratne odprave, ko je v lagodnem tempu korakal po še vedno praznično polučkanih, a osvobajajoče nenagnetenih obrežjih Ljubljanice. Podobno mirno je bilo razpoloženje tudi v lokalu, kamor smo bili napoteni – čeprav je bilo v Naši hiši komajda dovolj ljudi za njeno množinsko ime in čeprav smo prvo pijačo dobili po skoraj pol ure, smo se (še) počutili prijetno.

Naša hiša na spletni strani pravi, da je »združila kulinariko naših babic z italijanskim pridihom«, na kaligrafsko izpisani tabli pri vhodu pa konkretneje obljublja »župco mame Ivanke, Slovenian traditional mains in flancate«. Že pri prvem pogledu na jedilni list je bilo jasno, da gre v obeh primerih za prazne besede: poleg sedemnajstih pic je na voljo še pet pašt, štiri solate, stejk, brancinov file in tri sladice. Nobena od njih ni flancat, juhe sploh ni nobene, slovinijn tradišonl mejnsa pa tudi ne. Razen če so korekten, pred nami zmešan tatarski biftek, prepečen brancinov file s pirejem, smetano in žlico iz Etine tegle nalovljenih kaper ter sicer na rešetki lepo pečen, sočen in okusen ledveni stejk s pirejem, sotirano nažuljenano zelenjavo in malo nastrganega tartufa že del narodnega kulinaričnega kanona.

Vsem promocijskim besednim telovadbam navkljub je Naša hiša torej predvsem picerija. Tako kot velika večina drugih novodobnih picerij se zanaša na neapeljsko tehnologijo, recepte in robo, kar je nekakšen garant precej visokega picaškega standarda. A ta vendarle ni bullet proof: pica campania je bila tako mlačna, kot da bi prišla z dostavo, pa še brez obljubljene sveže bazilike.

Pomanjkanje te dišavnice je botrovalo tudi nedobavljivosti raviolov z domačim pestom, zato smo naročili štiri preostale pašte. Še najboljša je bila bogata omaka s hobotnico, lignji in kozicami, a so domače špagete zanjo razkuhali; karbonara je imela krasno hrustljave koščke sušenega podbradka, ne vemo pa, zakaj so jo šli kvariti z debelimi oblanci grane padano. Skladovnica te je delala slab vtis tudi v obojih fužih – tistih z le ščepcem tartufov in onih z nenacufano kepo zmehčanega, a brezizraznega bočnika.

Po navadni crème brûlée, sočnem in lahkotnem tiramisuju in avtorski sladici (biskvit, vaniljev sladoled, bela čokolada, orehi, pistacijeva krema) so nas obzirno začeli pošiljati domov, saj »bi radi zaprli malo prej«. Oh, nič hudega; itak bi naredili bolje, če bi šli kam drugam. Ni kaj, težko in drago je biti turist v najlepšem mestu na svetu.