Zaton demokracije, vzpon avtokracije

Enaindvajseto stoletje je prineslo razočaranje vsem, ki so pričakovali, da se bo popolnoma razlikovalo od prejšnjega. Tega je britanski zgodovinar judovsko-avstrijskega rodu Eric Hobsbawm označil za »stoletje skrajnosti«, Francis Fukuyama pa je za to stoletje preoptimistično napovedal »konec zgodovine«, kot smo jo poznali v prejšnjem. Hobsbawmovo »stoletje skrajnosti« se v tem stoletju nadaljuje z represijo, vojaškimi spopadi, tudi s pojavi množične nasilne smrti, kakršen je (izraelski) genocid v naši bližini, resnimi geopolitičnimi turbulencami in erozijo demokratičnih institucij. Pri zadnji je svet pozabil na svarilo nemškega pisatelja in nobelovca Thomasa Manna, da ljudje vse prevečkrat jemljejo demokracijo za nekaj samoumevnega in pozabljajo, s kakšnimi boji in žrtvami smo prišli do nje.

To stoletje so še posebej zaznamovale številne vojne, ki so jih »v imenu« Zahoda in s pretvarjanjem, da širijo demokracijo, vodile ZDA v Afganistanu, Iraku, Libiji in drugod, nazadnje pa se jim je pridružila tudi Rusija oziroma Putin, najprej z vojno leta 1979 prav tako v Afganistanu, potem pa še z največjo vojno v Evropi po drugi svetovni vojni, tisto v Ukrajini. Po podatkih mednarodno referenčne ustanove Freedom House je v zadnjih 17 letih vsako leto več držav svobodo izgubilo, kot pa jo je pridobilo. Za številne države ne le na svetovnem jugu, temveč tudi drugod po svetu postaja kitajski državni model kapitalizma privlačnejši od zahodnega liberalnega, ki pada iz krize v krizo.

Kriminalizacija pravice do demonstriranja

Naslovno diagnozo današnjega časa moramo v duhu Alberta Einsteina vseeno nekoliko relativizirati. Ne bi smeli namreč pozabiti, da tudi realno obstoječe »vzorne« demokracije niso (bile) idealne, začenši s tisto v antični Grčiji, ki velja za navdihujoči zgled. Ena med njimi je tudi britanska, v kateri oblast in korporacije jemljejo državljanom pravico do demonstriranja in udeležence protestov kaznujejo z drastičnimi dve- ali triletnimi zapornimi kaznimi, tudi z dvakratnim kaznovanjem za udeležbo na istih demonstracijah. Spomnimo se, da je bila pred tem pravica do protesta ena od deklariranih pravic v liberalni demokraciji. V svetu, ki mu vladajo plutokrati, so najpremožnejši in politično najmočnejši dobro zavarovani, to dokumentira Guardianov komentator George Monbiot, sočasno pa izkoriščajo zakone z namenom maščevanja nad kritiki. V času prejšnje, avtoritarne vlade smo nekaj podobnega doživljali tudi pri nas.

Eden od dokazov za to, kako se izgublja demokracija, so ZDA; zadnjih volitev se ni udeležilo blizu devet milijonov privržencev demokratske stranke in s tem so posredno »izvolili« avtokrata Trumpa, čeprav ne podpirajo njegovih avtokratskih prepričanj o vladanju. Pred dobrim letom so Poljaki na volitvah namesto prejšnje osemletne avtokratske vladavine izbrali demokratsko vlado Donalda Tuska. V obeh sicer različnih primerih Poljaki danes spoznavajo – kot že prej Madžari, Američane pa to še čaka po izteku drugega Trumpovega mandata –, da je demokracijo veliko težje obnavljati kot ustvarjati.

Svet je pozabil na svarilo nemškega pisatelja in nobelovca Thomasa Manna, da ljudje vse prevečkrat jemljejo demokracijo za nekaj samoumevnega in pozabljajo, s kakšnimi boji in težavami smo prišli do nje.

Pri ustvarjanju demokracije oziroma pri njenem vračanju je v treh omenjenih primerih – tem moramo dodati tudi slovensko verzijo že tri desetletja trajajočega izmeničnega prihajanja avtokrata na oblast in odhajanja z nje – veliko podobnosti. Kompetentni poznavalec tovrstne politične tranzicije, oxfordski zgodovinar Timothy Garton Ash, je to dobro opisal na primeru poljskih težav z odpravljanjem posledic osemletne avtoritarne vladavine Kaczyńskega, ki je ugrabila državo in je tudi po spremembi oblasti noče povsem izpustiti iz rok. V tem času ni pravih in zanesljivih odgovorov, kako presekati ta politični vozel, ki ga je v politični zgodovini na tem področju ponudila evolucija ali revolucija.

Demokracije ne preprečujejo vojn

Avtokrati se v času mandata s podarjenimi položaji in materialnim nagrajevanjem svojih privržencev, recimo temu strankarski nepotizem, postavijo nad zakone, ki jih pozna pravna država. Če jih zaradi kršenja zakonov preganjajo pravosodni organi, gre za »krivosodje«, »teror pravne države« in »politične zapornike«, ki so heroji in jim je treba dodeliti najvišja državna odlikovanja, kot zatrjujejo poraženci zadnjih volitev na Poljskem. Ko je policija pri ponarejanju dokumentov iz časa prejšnje vlade aretirala njena bivša ministra, je to voditelj prejšnje vladajoče stranke Zakon in pravičnost (!) primerjal s koncentracijskimi taborišči v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Podobno prizadevanja nove (Tuskove) vlade, da bi glavna televizijska postaja (TVP), ki jo je prejšnja vlada uporabljala kot propagandno trobilo, spet delovala v javnem interesu in ne bi služila strankarskim interesom, označuje za revolucionarno nasilje itd.

Dotaknili smo se samo treh eklatantnih primerov erozije demokracije, ki poteka pred našimi očmi. Globalna slika razmer, kot jo nakazuje indeks demokracije revije The Economist (IEU), je še dosti bolj skrb zbujajoča. Glede na uporabljeni merili, kako poštene so volitve in kako države varujejo državljanske svoboščine, so jih razvrstili na polne (full) demokracije, pomanjkljive (flawed) demokracije, hibridne in avtoritarne režime. Zadnje poročilo iz minulega leta ugotavlja, da živi manj kot osem odstotkov svetovnega prebivalstva v polnih demokracijah, 40 odstotkov pa v avtoritarnih režimih. Po letu 2006, ko je nastajal indeks, je človeštvo zdrknilo na najnižjo točko realnega stanja demokracije.

Še huje je, ko isti indeks (po)kaže nemoč držav ali demokracij, da bi preprečile vojne, v katerih je bilo v minulem letu udeleženih 59 držav, kar je največ po drugi svetovni vojni, se pravi najmanj vsaka četrta država in eden od osmih ljudi na planetu. Profesorica Clionadh Raleigh, ki se na Univerzi v Sussexu ukvarja s politično geografijo in konflikti, napoveduje, da v zvezi s tem še nismo dosegli najvišje točke in da se bo v prihodnjem letu njihovo število povečalo še za najmanj 20 odstotkov, pričakuje konflikte v Iranu, Čadu, Ekvadorju in Pakistanu. Če se začne vojna v Tajvanu, v katero bi bili neposredno vpleteni Kitajska in Amerika, pa bodo omenjeni odstotki bistveno zrasli, če ne bo tudi svetovne ( jedrske?) katastrofe. K temu dodajmo, da ena od »izvoznic« demokracije, ZDA – za njo pa kaj dosti ne zaostajata niti Rusija in Izrael –, v resnici z izvozom orožja v približno 60 odstotkov držav podpira in vzdržuje avtoritarne režime.

Poljaki danes spoznavajo – kot že prej Madžari, Američane pa to še čaka po izteku drugega Trumpovega mandata –, da je demokracijo veliko težje obnavljati kot ustvarjati.

Vprašajmo se, kaj lahko prepreči ali ustavi vojne. Dva človeška uma, kakršna sta bila Albert Einstein in Sigmund Freud, o tem nista bila enakega mnenja. Leta 1932 je Einstein na Freuda naslovil pismo, v katerem je izrazil nezadovoljstvo z njegovo pesimistično razlago, da so vojne globoko zakoreninjene v človekovi psihi, sam je bil namreč nasprotno prepričan, da so stvar družbene organizacije in politične izbire. S tem namenom je bila po drugi svetovni vojni ustanovljena OZN, pri čemer pa so si velike države – stalne članice varnostnega sveta – z izsiljeno pravico do veta zagotovile, da ta organizacija ne more ustaviti ali preprečiti njihovih vojn in vojn njihovih zaveznic.

Erozija (za)upanja v demokracijo

Le v manjšem delu zemljepisnih regij v svetu se je v zadnjih letih število vojaških spopadov zmanjšalo, opazno pa se je povečalo v Evropi z vojnama v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Poleg tega se te čedalje bolj osredotočajo na urbanizirana in koncentrirana okolja, kjer sodobno orožje, izstrelki, brezpilotni letalniki in uporabljeno razstrelivo, dosega večje uničujoče učinke na ljudi. OZN ostaja pri tem popolnoma ohromljena in tudi 143 tisoč protestov po vsem svetu proti vojnam leta 2024 ni prineslo vidnih učinkov, kar pove veliko o stanju demokracije v svetu, za katero je bilo pred desetimi leti težko napovedati, da lahko odmre, danes pa resni analitiki te možnosti niti ne izključujejo. Če bi se to v resnici zgodilo, bi se morali po mnenju komentatorja pri ameriški reviji The New Republic Michaela Tomaskyja posloviti od konvencionalnega prepričanja, da je demokracija vrhunec človeške družbene organiziranosti in da človeštvu preostaja le še, da jo izboljšuje.

Ne gre za isti konec demokracije, kot ga je s »koncem zgodovine« napovedoval Francis Fukuyama, vseeno pa ni mogoče prezreti veliko empiričnih dokazov za to, da se med širšimi sloji, posebej med mladimi, zmanjšuje (za)upanje v demokracijo skupaj s prepričanjem, da bi moralo upravljanje družbe temeljiti na demokratičnih načelih. V večji mednarodni raziskavi pred letom dni, ki je zajela 30 držav, je dobrih 40 odstotkov mladih, starih od 18 do 35 let, izrazilo naklonjenost vojaški vladavini, nasprotovalo pa ji je samo 20 odstotkov starejših anketirancev. Pri tem je treba biti previden, ker ne gre v prvi vrsti za apriorno nezaupanje v demokracijo kot tako in za kritiko kapitalizma, ki potiska demokracijo v smrtno spiralo. Vlade se pri tem izgovarjajo, da ni veliko prostora za demokratično deliberacijo, ker bi jih v nasprotnem doletele sankcije nadnacionalnih finančnih ustanov, vzemimo ameriško (nadnacionalno) vodena Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad. Tu je ustrezen aforizem lani preminulega literarnega kritika in filozofa Fredrica Jamesona, »da si je lažje predstavljati konec sveta kot pa konec kapitalizma«.

Vrnitev demokracije je sicer mogoča, vendar pod pogojem, da bi vzvode nadzora ponovno prevzela družba in ne njej nadrejeni trgi, kot so že pred časom opozarjali kritiki neoliberalizma in političnih elit, ki jih je zasvojil tržni fundamentalizem. Zagovorniki zadnjih dveh še vedno ostajajo pri tem, da na njiju utemeljena družbena ureditev nima alternative, svet in družbe pa za to plačujejo ceno v obliki kriz in ogromnega povečevanja materialne in druge neenakosti – samo v ZDA, vzemimo, se je število nadpovprečno bogatih od leta 1980 do 2020 povečalo za desetkrat.

Čezmerna (re)produkcija bogat(ašk)e elite

Tu moramo spomniti na spoznanja najmanj dveh velikih avtoritet na svojem področju. Najprej na samoizpolnjujočo se prerokbo uglednega ameriškega vrhovnega sodnika v letih od 1916 do 1939 Louisa Brandeisa, ki je vztrajal, da je nemogoče imeti na eni strani demokracijo in na drugi veliko koncentracijo bogastva v rokah peščice posameznikov. Potem pa še na spoznanja rusko-ameriškega znanstvenika Petra Turchina, ki se je ukvarjal z vprašanji kompleksnosti in dinamike zgodovinskih družb in je v raziskavah zasledil nedvoumni vzorec političnih prelomov od rimskega imperija do ruske revolucije: stagniranje delavskih plač in naglo povečevanje dohodkov elite najbogatejših. Čeprav so industrijske ekonomije od leta 1980 postopoma rasle, se to ni poznalo na rasti realnih dohodkov delovnih ljudi v ZDA, tam so se dohodki tistih s slabšo izobrazbo v tem obdobju celo znižali.

Manj kot osem odstotkov svetovnega prebivalstva živi v polnih demokracijah, 40 odstotkov pa v avtoritarnih režimih.

Podobno globoke zgodovinske silnice po Turchinu opažamo v svetu, še posebej v zahodnem, zaradi neoliberalne politične doktrine tudi v današnjem času, navsezadnje pa si lahko tudi drugo Trumpovo zmago razložimo z delovanjem istega zgodovinskega vzorca. Kapitalizem se je po njegovih besedah danes, ko smo priča »čezmerni (re)produkciji družbene elite«, znašel v eksistencialni krizi, ko je za preveč bogatih kot stranski produkt družbene neenakosti, kakršne v zgodovini še ni bilo, preprosto zmanjkalo ’mest’ v družbi. Eden od dokazov za to je, kako se najbogatejši v zadnjem času prerivajo za položaje in vpliv v ameriški administraciji (Elon Musk, Vivek Ramaswamy in drugi oligarhi), pa tudi drugod po svetu. Povrhu ekscesno število milijarderjev, kot vidimo, družbe polarizira in destabilizira.

Pri tem, kaj je v zgodovini »normalno«, je treba biti previden. Zaželena normalna politika se je pojavila praviloma v času, ki ga ekonomski zgodovinarji označujejo za »veliko kompresijo«, to je v času občutnega zmanjševanja socialne in materialne neenakosti ter času ugrabljene demokracije, do katerih pripeljejo (velike) vojne, po njih, vzemimo drugo svetovno vojno, so za slaba tri desetletja, preden je zavladal neoliberalizem, ponovno »zadihale« deloma normalna demokracija in politične svoboščine, ki jih je leta 1948 proklamirala Splošna deklaracija človekovih pravic. Danes živimo v drugem (pol)času, ki sta ga dobro označila kulturna kritičarka Catherine Liu in filozof Olúfémi Táíwò; prva govori o tem, da si je »profesionalno-menedžerski« razred pripisal »nadvrednost nad preostalimi navadnimi ljudmi«, in drugi o tem, da si je vladajoča elita prisvojila radikalni nacionalizem in populizem, ki sta podrejena izključno njenim interesom in ciljem.

Vračanje spiralne akumulacije bogastva

Kot je pisal avstrijski zgodovinar Walter Scheidel v referenčnem delu Veliki izenačevalec: nasilje in zgodovina neenakosti od kamene dobe do 21. stoletja, imajo v dosedanji zgodovini, v katero se danes vračamo, »prav« tisti, ki so močni, se pravi oligarhija, ki s prisvajanjem javnih virov, (pravno) prisilo in nasiljem pelje v spiralno akumulacijo bogastva. Po njegovem mnenju je doslej v zgodovini uspelo samo štirim disruptivnim pojavom obrniti procese neenakosti – množični vojaški mobilizaciji, totalni in nasilni revoluciji, zlomu države in uničujočim pandemijam (kuga itd.).

V resnici obstaja alternativa prepričanju, da se je demokraciji iztekel zgodovinski čas. Liberalni bolgarski teoretik Ivan Krastev prepoznava življenje demokracije v njegovem produktivnem udejanjanju napetosti med bližnjo in bolj oddaljeno prihodnostjo: prvo je mogoče načrtovati in jo lahko volivci prepoznajo in postavijo v središče demokratične odgovornosti kandidatov, ki se potegujejo za politične položaje; vendar mora ostati prostor tudi za zamišljanje bolj oddaljene, utopične prihodnosti, brez česar bi demokratična politika in volitve končale v državljanskih vojnah, kot je bilo to pogosto v zgodovini. Te pa se redkokdaj končajo brez dolgotrajnih katastrofalnih materialnih posledic in predvsem človeških žrtev.

Prej omenjeni indeks analizira tudi razmerja med demokracijo, vojnami, apetiti vojaškoindustrijskega kompleksa, korupcijo, politiki, ki si z vojnami ter perfidno povzročeno politično polarizacijo in kaosom v družbi podaljšujejo položaj na oblasti (Putin, Netanjahu, Erdogan, Trump, Orbán in drugi), in mirom, pri čemer posebej poudarja geopolitične vzroke, ki poganjajo vojne in oborožene spopade. Na tem področju smo na spolzkih tleh, ker so avtoritarni politiki nepredvidljivi in pogosto tudi presenečajo.

Kam pelje morbidni neoliberalizem?

Pri tem izstopa Trump, ki je večkrat napovedal konec Nata in na drugi strani izrazil občudovanje najmanj pol ducata avtoritarnih voditeljev ali diktatorjev v svetu, s katerimi bi lahko po mnenju več kompetentnih raziskovalcev mednarodne politike sklenil celo novo partnersko globalno sodelovanje, na primer z državami, kot so Rusija, Madžarska, Turčija in celo Severna Koreja (!). Zadnje ne bi bilo večje presenečenje od nepričakovanega obiska predsednika Richarda Nixona leta 1972 v Pekingu. Čeprav Trump veliko (demagoško) govori o miru, ki ga lahko doseže v Ukrajini, ko bo prevzel oblast, »v štiriindvajsetih urah«, je svoje tesne sodelavce med prvim mandatom najmanj trikrat vprašal, zakaj ZDA ne uporabijo jedrskega orožja, ko ga vendar imajo. Ta »mirovnik«, ki podobno kot Putin, Orbán in Netanjahu riše velikodržavne (imperialne) zemljevide in se ponaša s tem, da ga podpirajo najrevnejši ameriški sloji, se ni nikoli vprašal, zakaj njegova država potrebuje več kot 800 vojaških oporišč v svetu in nadaljnji razvoj jedrskega orožja, namesto da bi tako zapravljanje proračunskega denarja davkoplačevalcev uporabil za izboljšanje njihove življenjske in gmotne ravni.

ZDA – za njo pa kaj dosti ne zaostajata niti Rusija in Izrael –, v resnici z izvozom orožja v približno 60 odstotkov držav podpirajo in vzdržujejo avtoritarne režime.

Paradoks je, da v tem času na volitvah, ki so demokratični instrument, v zahodnem svetu in tudi drugod po svetu zmagujejo voditelji in politične ideje, ki odkrito nasprotujejo demokraciji in pravni državi. Kot smo se večkrat prepričali, vzemimo primer Madžarske, so lahko to tudi zadnje kolikor toliko pravične volitve, ker si v nadaljevanju avtoritarni politiki s spremembami ustave, podreditvijo medijev, korupcijo in nepotizmom zagotovijo dolgotrajno vladavino. Govor je o volitvah, kjer se ni odločalo o alternativah več desetletij trajajoči vladavini neoliberalizma, teh niti ni nihče ponudil, temveč so na njih lahko volivci izrazili jezo nad prejšnjo politiko in posredno »demokracijo«, ki sta jih oropali gmotne blaginje in človeškega dostojanstva.

Nova populistična in avtoritarna politika si je nadela slepilno masko »rešiteljev«, ki zdaj v ameriškem primeru dokazujejo, da bodo nadaljevali morbidni neoliberalizem, ki bo potisnil ranljive družbene sloje in njihove družbe v še hujše stanje, se pravi v nadaljnjo stagnacijo njihovih dohodkov, z upadajočo povprečno življenjsko dobo pa tudi z naraščajočim številom smrti zaradi brezupa. Kot je minuli mesec pisal ameriški nobelovec Joseph Stiglitz, je za preobrat iz globoke krize, v kateri se je znašel kapitalizem, potrebno nič manj kot to, da se ta odpove neoliberalizmu. Se pravi neoliberalizmu, ki po besedah svojega »guruja« Miltona Friedmana služi enemu samemu namenu – »izključni družbeni odgovornosti biznisa, da povečuje svoje dobičke«. Na ameriških volitvah, ki v tem pogledu niso izjema v svetu, ni državljanom tako rekoč nihče ponudil alternative in lahko zato v nadaljevanju, ko bodo državljani spoznali, da so bili ponovno prevarani, pričakujemo nove družbene pretrese in kaos, ki lahko pripeljejo, kot je bilo že tolikokrat videno v zgodovini, tudi do političnega nasilja, v nekaterih primerih pa celo do pravih državljanskih vojn in razpada držav. O obeh mogočih političnih scenarijih na primeru ZDA je pisala profesorica ustavnega prava na Univerzi v Chicagu Allison LaCroix.

Odreči se neoliberalizmu bo seveda premalo. Drugi nobelovec za ekonomijo in dolgoletni komentator pri New York Timesu Paul Krugman se je te dni v zadnjem članku zaradi nemoči resignirano poslovil od nadaljnjega pisanja, ne pa tudi od upanja, da obstaja izhod iz časa, ki ga zaznamuje pogubni resentiment. Najprej se morajo državljanke in državljani znebiti utvare, če hočejo živeti v boljši (dobri) družbi, da politiki na oblasti večinoma govorijo resnico in da vedo, kaj delajo. To bi moralo v nadaljevanju pripeljati do upora proti kakistokraciji, se pravi vladavini najslabših, ko delinkventna elita vsem na očeh s pozivi k maščevalnemu in kazenskemu obračunu s političnimi nasprotniki v bistvu kliče h ’križarski’ vojni proti demokraciji.