Razprava o zmedenem zakonu

Včasih je treba stopiti korak nazaj, zadihati in na vse skupaj pogledati od daleč. Vlada je na zadnji lanski seji sprejela predlog novega zakona o medijih in ga poslala v parlament. Besedilo je bilo že leto dni v javni razpravi, zdaj se bodo z njim, dopolnjenim, spremenjenim, popravljenim, spoprijeli poslanci. Še preden se je v parlamentu začela politična razprava, pa je završalo na družbenih omrežjih. Pojavili so se očitki o napadu na svobodo govora, ljudje so podpisovali peticijo, evropski poslanec Branko Grims pa je predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen poslal pismo, v katerem je govoril o cenzuri, ki naj bi ogrožala slovensko demokracijo.

Povsem jasno je bilo, da so bili praznična razprava in ves bes in ogorčenje, ki sta ji sledila, politično orkestrirani. Jasno je tudi, zakaj. Sedanji zakon o medijih je – zaradi nejasnih definicij, predvsem pa zaradi zastarelosti – omogočal politične zlorabe. Novi naj bi to možnost omejil.

Pretiravamo? Kot smo zapisali, včasih je treba stopiti korak nazaj. In se spomniti na čas brezplačnikov (Ekspres in Slovenski tednik), ki so pred volitvami leta 2008 preplavili Slovenijo, nastajali so seveda v kovačnici SDS, prikrito, nazadnje pa je izdajateljsko podjetje kupil neki brezdomec za 500 evrov. Spomniti se je treba na čas barantanja o političnem prevzemu Dela, ko je 12. avgusta 2005 v vladni palači potekal sestanek, na katerem so se Igor Bavčar (Istrabenz), Boško Šrot (Pivovarna Laško) in Andrijana Starina Kosem (državna sekretarka), Matjaž Gantar (KD Group) in Janez Janša (predsednik vlade) dogovorili, kako bo država prodala svoj delež v Mercatorju v zameno za vpliv na uredniško politiko časopisa Delo. Dogovor je bil takrat res izpeljan, urednik Dela pa je postal Peter Jančič. Spomniti se je treba čas oglaševanja podjetij v državni lasti v medijih, ki so jih ustanovili politiki in z njimi povezane osebe. Treba se je spomniti na čas političnega prevzema javne RTV, na čas zlorab medijskega sklada, spomniti se je treba na manipulacije, propagando, laži, sovražne vsebine, ki jih širijo glasila političnih strank. Spomniti se je treba tudi na Janšev spis Vojna z mediji, na vse tiste politike, za katere so mediji politični plen. Ne gre le za politiko. Spomniti se je treba tudi na koncentracijo in monopole v nekaterih medijskih segmentih, denimo pri lokalnih radijskih postajah in časopisih, na odpuščanje novinarjev, združevanje vsebin različnih medijev, zmanjševanje ugleda novinarstva. Vse te stranpoti slovenskih medijev so posledica namernega ignoriranja sprememb v medijskem svetu, ignoranca pa je koristila politiki, pa tudi tistim, ki so na tem Divjem zahodu izrabili položaj. Leve stranke so se delale, da z mediji nimajo resnih težav, desne so slabosti zakona o medijih izkoriščale.

Zdaj veljavni medijski zakon izvira iz leta 2001, to je bil čas velike LDS in Janeza Drnovška. Pet let kasneje, leta 2006, je zakon »popravila« prva Janševa vlada. Spremenile so se določbe o financiranju programskih vsebin medijev ( javni interes), pravici do popravka, omejevanju koncentracije – v njem pa se je prvič pojavil pojem »uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč«, izmišljeno objektivno merilo, namenjeno uveljavljanju političnih interesov. Takšen je bil tudi ton tedanjega zakona. Leto poprej je potekal prvi referendum o Grimsovem zakonu o RTV, ki je dopustil, da je SDS popolnoma prevzela informativni program na javni televiziji, enaka je zgodba iz časa zadnje Janševe vlade. Medijski zakon so sicer potem skušali popraviti. Neuspešno. Leta 2011, v času Pahorjeve vlade, je bila nova, boljša različica zaradi nasprotovanja koalicijske SD zavrnjena že pri prvem branju v parlamentu, v času vlade Marjana Šarca (2019) pa je sprejetje že pripravljenega zakona prehitel nenadni Šarčev odstop. Zakon je bil v vseh teh dolgih letih sicer večkrat noveliran, a njegovo bistvo se ni spreminjalo. Vmes pa so se pojavili YouTube, X, Facebook, Instagram, TikTok, pojavili so se vplivneži, viralni posnetki, razširili so se mobilni telefoni, podkasti, novičarski portali, umetna inteligenca, lažne novice, pojavil se je monopolist spletnega oglaševanja Google, v krizo je zašla celotna panoga tiskanih medijev. Medijska krajina je leta 2025 drugačna od tiste leta 2006.

Denar ministrstva za kulturo ne bo rešil slovenskega novinarstva, žal lahko le vzdržuje status quo.

Tega se je vsaj deklarativno zavedala vladajoča koalicija, ki je po volitvah leta 2022 obljubila spremembe. V koalicijsko pogodbo je zapisala, da bo »prenovila medijsko zakonodajo ter uredila socialno varnost delavcev na področju medijev in jih aktivno zaščitila pred grožnjami, pritiski in nasiljem«. Zdaj je njen predlog v parlamentu. Je koalicija izpolnila zaveze?

Zagate s pluralnostjo

Ministrstvo za kulturo si je na začetku pripravljanja zakona zastavilo velike cilje. Zakon naj bi izboljšal, uredil spodbujanje medijske raznolikosti, pluralnosti, uredil naj bi državno pomoč medijem, državno oglaševanje, preglednost lastništva, omejil koncentracijo in določil, kako naj se označujejo medijske vsebine, ki jih ustvari umetna inteligenca.

Pomudimo se pri državni pomoči. Država že skoraj 20 let prek »medijskega sklada« pomaga medijem. Zakaj to počne, ni težko ugotoviti. Neodvisne medijske vsebine so v interesu demokratične družbe, podobne medijske sklade, kot je slovenski, pozna večina evropskih držav. A kot vedno se hudič skriva v podrobnostih. Dosedanja praksa razdeljevanja državne pomoči, na to so opozorili tudi računsko sodišče in nekatere odločitve drugih sodišč, je pokazala, da je ministrstvo za kulturo prek »strokovnih svetov« ta denar delilo arbitrarno, brez resnih meril, pogosto po političnem ključu. V 20 letih je bilo tako razdeljenih več kot 54 milijonov evrov, kljub temu pa evropski Center za pluralnost in svobodo medijev za Slovenijo vedno znova ugotavlja, da je medijski pluralizem v naši državi močno ogrožen. Med poudarjenimi težavami sta nezadostna pluralnost trga (zaradi medijskih monopolov) in neobstoj mreže »nediskriminatornih ukrepov za podporo medijem, ki bi obenem preprečevali neposredno politično vmešavanje v izbiro prejemnikov«.

Ali preprosteje rečeno, desetine državnih milijonov do zdaj niso resneje izboljšale slovenske medijske krajine.

Nadzor nad porabo sredstev ni natančno določen, denar, namenjen za uredništva, ne sme končati v upravi, ki bi po nepotistični ali kakšni drugi liniji z državno pomočjo zaposlila svetovalce.

Novi zakon ne prinaša revolucije. Uvaja nekaj dodatnih oblik finančne podpore. Denimo za digitalni prehod ali za distribucijo tiskanih medijev, ki bodo drugače od sedanjega medijskega sklada obravnavane kot oblika državne pomoči, to pomeni, da jih bo morala verificirati evropska komisija. Predlog zakona prav tako uvaja nekaj dodatnih meril za točkovanje pri izbiri upravičencev, recimo spoštovanje prepovedi spodbujanja nasilja ali sovraštva ter ohranjanje novinarskih delovnih mest za nedoločen čas. Končno je izginilo tudi merilo politične uravnoteženosti.

Vendar gre za zelo podoben sistem. »Žal je zakon, in to čeprav so ga pripravljali tako rekoč od začetka mandata, luknjičast. Če pogledate člene, ki določajo podeljevanje državne pomoči, je na videz vse dobro. A vse skupaj temelji na neopredeljeni premisi pluralizma, ni jasnih določil, kaj ta točno pomeni, zato zakon omogoča zlorabe,« pravi profesor dr. Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede, sicer soavtor že omenjenega evropskega poročila. Takšne zlorabe so se že dogajale, v času ene od Janševih vlad je ministrstvo za kulturo pri političnih sopotnikih stranke SDS z zasebnih fakultet naročilo analizo slovenskega prostora in z njo so prišli do ugotovitve, da naj bi bil ta nagnjen v levo, tako da je lahko državni denar romal k medijem, ki so politično podpirali stranko SDS. »Zakon bi moral biti napisan tako, da ga ne more zlorabiti nobena vlada, ne da smo odvisni od dobronamernosti vsake posamezne vlade. Samo spomnite se, da je bila Slovenija ena od redkih evropskih držav, v katerih se med epidemijo medijem ni pomagalo. Poleg tega je sredstev za pomoč medijem premalo. Pred 20 leti je bil sklad za medije vreden štiri milijone evrov, danes, toliko let kasneje, naj bi bil skupaj z dodatnimi programi pomoči vreden od sedem do osem milijonov. To povečanje komaj ustreza rasti življenjskih stroškov, inflaciji in rasti stroškov za nakup programskih pravic. Ta denar ne bo rešil slovenskega novinarstva, žal lahko le vzdržuje status quo.«

Kaj pravzaprav pomeni beseda pluralnost? Je Mladina pluralen časopis? Če gre za razpravo o prihodnosti energetske politike, bi ji težko očitali, da ni pluralna. Če pa gre za razpravo o zagovarjanju demokratičnih vrednot na eni in neustavnih idej na drugi strani, bi se Mladina postavila na eno stran. Podobno je z večino drugih medijev.

Kako izmuzljiv je ta pojem, se dobro kaže pri poskusu regulacije državnega oglaševanja. Pravna določila o tem so v zakon zapisana prvič. V času prejšnje vlade so državna podjetja (Telekom in drugi) ter nekatere javne institucije, ministrstva, uradi, občine nesorazmerno financirali glasila stranke SDS. Zdaj želi ministrstvo za kulturo te zlorabe omejiti. To je pohvalno, a v zakonu je zapisano, da mora državno oglaševanje ob drugih smiselnih pogojih potekati »tudi ob spoštovanju svobode medijev in medijske pluralnosti«. Kaj to pomeni? Naj država in njena podjetja oglašujejo v različnih medijih, kar bi bilo pravilno, ali »levih« in »desnih«, »opozicijskih« in »provladnih«, kar bi bila zloraba tega načela. Danes sta besedi levi in desni prazni, politični boj poteka med tistimi, ki, kot bi dejal Poljak Adam Michnik, branijo ustavni red, in onimi, ki ga želijo uničiti.

»Mogoče so tudi druge rešitve,« še pravi Marko Milosavljević. »Del medijske pomoči bi moral trajati več let, podobno, kot je s petletnimi projekti na univerzi ali kje drugje, del pa bi lahko bile enoletne subvencije. Na dejstvo, da enoletno financiranje medijem dolgoročno ne pomaga, opozarjamo že 15 let. Poleg tega ne moremo stvari reševati samo z ad hoc razpisi. Država bi lahko ponudila drugačne oblike nediskriminatorne pomoči: recimo pri zaposlovanju mladih novinarjev, fotografov in drugih ustvarjalcev v uredništvih. Lahko bi jim plačali prispevke, lahko del plače ali celotno plačo.« V zakonu je sicer predvideno le zaposlovanje specializiranih novinarskih profilov, a ni opredeljeno, kdo so ti profili, o kakšnih tematikah poročajo, kakšna bodo merila kadrovske izbire. »Prav tako ni določen nadzor nad porabo sredstev, denar, namenjen za uredništva, ne sme končati v upravi, ki bi po nepotistični ali kakšni drugi liniji z državno pomočjo zaposlila svetovalce.«

Brez meril

Ena od novosti v zakonu so tudi nove naloge za Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS). Ta naj bi po novem kot neodvisen regulatorni organ presojala koncentracijo na medijskem trgu. Preprosto to pomeni, da bo dopuščala ali prepovedala prevzeme ali združevanje medijev. Lepo, a v Sloveniji imamo že danes nesorazmerno skoncentrirano medijsko krajino, novi zakon pa seveda koncentracije ne more presojati za nazaj. Težava kakopak ni samo v tem. Zakonski osnutek pri presoji medijske koncentracije omenja pomen pluralnosti, a – znova – nikjer ni meril, kaj to pomeni. AKOS bo imel tako diskrecijsko pravico odločati, kaj je prav in kaj ni. To tudi ni edina težava tovrstne ureditve. Profesor Milosavljević opozarja, »da AKOS navkljub trditvam ministrstva ni neodvisni regulator. Direktorja agencije in njegov svet imenuje vlada. To je v nasprotju s standardi Evropske unije in na to opozarjajo tudi poročila evropske komisije za vladavino prava. Predstavljajte si, da bi upravo RTV SLO in njen svet imenovala vlada. Jasno je, da to ne bi bila neodvisna javna televizija.« V času nastajanja zakona se je sicer pojavila zamisel o ustanovitvi nove agencije za medije, a je bila pospravljena v predal. Ministrica za kulturo Asta Vrečko posredno priznava, da so pri vprašanju presoje o koncentraciji na medijskem trgu, ta omejuje svobodo izražanja, mogoče tudi drugačne rešitve. Do zdaj je bilo za presojo o koncentraciji pristojno ministrstvo za kulturo.

Živimo v letu 2025. Vlada se trudi urediti medijski trg, zanj določa pravila in obveznosti, hkrati pa nekje blizu njega, torej na družbenih omrežjih in internetu, divja vihar.

Lahko naštevamo še naprej: predlagani zakon nesorazmerno poudarja pravico do popravka, pa četudi so jo do zdaj nekateri, predvsem vplivni posamezniki, izkoriščali. Zakon prav tako natančneje določa, kaj je sovražni govor, uvaja globe, vendar ni jasno, za koga in kdaj bodo veljale. A kakorkoli, predlagani zakon je kljub luknjam in nedoslednostim bistveno boljši od tega, ki velja zdaj, saj je ta neuporaben in nesmiseln, predlagani zakon ureja stvari, ki bi morale biti urejene že pred desetletjem, slovenske medije rešuje za nazaj.

Vendar danes živimo v letu 2025. Vlada se trudi urediti medijski trg, zanj določa pravila in obveznosti, hkrati pa nekje blizu njega, torej na družbenih omrežjih in internetu, divja vihar. Kaj bi torej morala narediti dobra vlada? Morala bi omejiti moč družbenih omrežij, morala bi omejiti politični vpliv spletnih magnatov in vseh anonimnih profilov, ki po spletu širijo dezinformacije, propagando, laži. Ta svet je močnejši od medijskega, nekatere spletne objave, pa četudi za njimi ne stojijo uredniška presoja, novinarsko delo, poznavanje zakonodaje, varovanje virov, znanje, imajo večji doseg kot klasičen novinarski prispevek. Država torej natančno določa, kakšni naj bi bili mediji, kar je prav, hkrati pa si proti internetu, proti temu čudovitemu svetu zlobe in laži, ne upa niti poškiliti. Pa stvar ni tako nemogoča. Evropska komisija in z njo tudi Slovenija bi lahko preprosto prepovedali delovanje tistih spletnih platform, ki dopuščajo ali spodbujajo širjenje sovraštva. Ne gre za vprašanje svobode govora, gre za elementarna vprašanja varovanja vrednot liberalne demokracije.