Rekviem za tržnico

Odziv podžupana MOL, doc. Roka Žnidaršiča, na mnenje Janeza Suhadolca o gradnji garaže pod ljubljansko tržnico presega komentiranje Suhadolčevih stališč. Presega tudi objektivno stvarnost »celostne strategije ... Koželjeve vizije 2007-2025«. Kljub nedvomno pozitivni vlogi Janeza Koželja v prenavljanju mesta, ne razumemo prekipevajočega laskanja predhodniku. Laskanje s piedestala brezprizivne apologije ni argument proti Suhadolcu. V razvoju mesta se vse ne sveti kot suho zlato. Tudi z zagovorom garaže pod tržnico kot delom »celostne strategije« podžupan pretirava. Smo pri temeljnem vprašanju: zakaj kljub plebiscitarnemu odporu meščanov na vse pretege vsiljevati izvedbo? Kaj bi se usodnega zgodilo, če bi projekt odložili za določen čas? Vsiljuje se domneva, da je bolj kot stvarna potreba po prenovi tržnice pomemben vtis o izjemnih presežkih strategije. Med njimi je prezrl nekaj problematičnih. Zasluge številnih »babic« so sicer porazdeljene, odgovornost pa vendarle nosi mestni urbanist; na primer prevzem posiljene gradnje nove Ilirije na napačni lokaciji, potek tovornega transporta po železniški trasi skozi mestno jedro, protihrupna ograja prereže vizure v Tivoli, blamaža s »Plečečnikovim« stadionom, vsiljeni program investitorja projekta Emonika. Ne nazadnje tudi nezadržna turistifikacija mesta - celo s prehajanjem stavbnega fonda v hotelsko - apartmajsko - airb&b rabo. Za mestno upravo je to dosežek v vitalizaciji mesta, iskalcem stanovanj pa bistveno omejuje možnosti. Oskrbne dejavnosti prilagaja tujim trendom, ne domačinom. In gentrifikacija; mestna uprava jo razume kot naraven proces preobrazbe mesta, je pa vse prej kot to. Gentrifikacija ruši socialno »mreženje« v skupnost. Prebivalcem ni vseeno, ali živimo v sosedstvih znancev ali z vsak dan drugimi tujci v najetih stanovanjih. Agresivno trženje javnega prostora slabi lokalno identiteto. V centru se nam dogaja odtujevanje mesta. Naj omenim članek kolumnista Mihe Blažiča v lanski Mladini št. 45 z naslovom Ljubljana in Trst. V primerjavi je Trst »multikulturno mesto, ki je ohranilo lokalno samosvojost«. Ljubljana pa jo z ekscesnim oglaševanjem, s trženjem tudi prestižnega javnega prostora, odnese s kapitalu servilnim mestom, ki jo oblikuje po svoji podobi.

Trditev podžupana Žnidaršiča, da je Trg republike po prenovi »postal spomenik državnega pomena, s tem pa reprezentativen državniški trg, javni prostor par excellence«, je zavajajoča. Razen imena trg nima atributov republike. Med prenovo ploščadi je bila svečana pista zradirana, državna zastava pa degradirana - umaknjena za ograjo. Nanjo je privijačena klavrna tabla s »frajtonarskim« besedilom. Je pa takratni podžupan statusu trga navkljub požegnal »začasno« falango zastav nasproti parlamenta.

Ploščad Trga republike ni dokončana. Še najmanj, če upoštevamo Ravnikarjevo vodilo o »nenehnem preizpraševanju« koncepta, torej prilagajanju projekta novim okoliščinam. Po prenovi ploščadi ostaja spomenik Kardelju in tovarišem subdominanta osrednjemu spomeniku. S predvidenim obeležjem osamosvojitve bo nastala gneča - redundanca simbolov (predlog: prestavimo ga na Kardeljevo ploščad). Protokol državnih proslav se Trgu republike izogiba. Na ploščadi ni niti m² za udobno posedanje, namenjeno opazovanju, pogovoru, branju, igranju šaha. Na zahodnem robu nekaj mesecev bivakira brezdomec, ki občasno nagovarja prazno ploščad.

Razmislek arhitekta Miloša Kosca o obeležju osamosvojitve, izkazanem z gesto postavitve nove NUK, je hvalevreden. Podobna alternativa bi bila celovita ureditev Trga republike, pravzaprav dokončanje prostora Trga republike v Ravnikarjevem duhu: prijaznega prebivalcem, mimoidočim in obiskovalcem, atraktivnega 24 ur/dan. Zdaj je ploščad večinoma neobljudena, zvečer je videti, kot da se zahodna stranica s spomenikoma vred pogreza v pragozdno temo. Jo je mogoče imenovati »reprezentativni državniški trg par excellance«?