Antisemitizem brez Judov

Vemo, katera slovenska politika deluje po podobnih psihopolitičnih principih in ni naključje, da podpira slovenske in tuje ekstremistične ter neonacistične skupine

Maribor postaja intenzivna tarča promotorjev nestrpnosti, sovražnega govora, homofobije in antisemitizma. Po vrsti napadov na knjigarno Mariborka, tudi fizičnih incidentih v njenih prostorih ali zunaj njih, so zdaj nestrpneži popisali stene mariborske sinagoge na Lentu, kot smo prebrali v Večeru: »Smrt Judom slava Sloveniji!« in »Judi so zlo sveta.«

Političnih obsodb ni bilo veliko, med njimi sta bila mariborski župan in kulturna ministrica Asta Vrečko: tradicionalno in s tem tudi pomenljivo brez odziva desnice. Medijskega pokritja dogodka ni bilo preveč, a tudi ne moremo grajati, da ga sploh ni bilo. V javnosti se je poskusom diskreditacije levičarjev, češ da gre za dejanje tistih, ki podpirajo Palestino in nasprotujejo genocidu, pridružil celo podpredsednik Judovske skupnosti Igor Vojtic, ki je za portal Maribor.info povedal, da so za dogodek »v veliki meri krivi slovenska vlada, zunanje ministrstvo in kompletno levi ideološki pol v Sloveniji zaradi tega, ker z nenehnim pristranskim poročanjem o tem konfliktu, torej s sovraštvom do Izraela, spodbuja antisemitizem«.

Njegova razlaga je v tem smislu na las podobna vsem izjavam Benjamina Netanjahuja, ki je vse očitke o izvajanju genocida sproti označeval za delo antisemitov. Vendarle pa imamo dobre razloge verjeti, tudi zaradi diskurzivnega konteksta grafitov, da v vsej konceptualni zmešnjavi razprav o antisemitizmu, povezanih z nasprotovanjem vojaškim akcijam države Izrael, tokrat ob mariborski sinagogi niso bili na delu levičarji – in tudi če bi bili, je njihovo dejanje vredno enake obsodbe.

Majhno število Judov, veliko sovraštva

Dr. Marjan Toš, nekoč direktor sedanjega Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, v Večeru opozarja, da moramo zadnji pojav oskrunjenja mariborske sinagoge, sicer najvažnejšega ostanka judovske dediščine tako na Slovenskem kot v širšem prostoru, ne samo najostreje obsoditi, pač pa izslediti storilce in jih v skladu z veljavno zakonodajo pravno sankcionirati. Težava je v tem, da Golobova vlada glede strožjega pregona sovražnega govora kot kaznivega dejanja še naprej tava v temi.

Toš opozarja tudi na dejstvo, da bi morali zaradi majhnega števila Judov v Sloveniji vse pojave antisemitizma treba sprejeti z veliko mero zaskrbljenosti, a tudi da se je med raziskovalci udomačila krilatica, da lahko pri nas zaradi majhnega števila Judov govorimo o »antisemitizmu brez Judov«. Po njegovem gre za svojevrstno prispodobo, nastalo ob slovenski statistiki, zaradi katere ne bi pričakovali tolikšnega sovraštva. Za Jude po veroizpovedi se je leta 1991 izreklo 99 prebivalcev v državi; natančnejše podatke je težko najti.

Sam bom poskusil dodatno razviti ta pojem. Kaj pomeni »antisemitizem brez Judov«? Trdil bom, da morda za konstrukcijo sovražnika v imaginariju antisemitov ne šteje veliko ne realna grožnja in tudi ne število Judov. Trdil bom, da podobno situacijo izkušamo v Sloveniji še na kakšnem področju. Na primer tudi glede beguncev, kjer bolj ali manj ekstremno desni politiki hujskajo proti migrantom, čeprav jih pri nas malodane ni – temu bi lahko rekli »antiislamizem brez muslimanov« ali »ksenofobija brez tujcev«.

Sovraštvo, nestrpnost in s tem povezano nasilje torej niso v korelaciji s realnostjo groženj v družbi, kar bi nas dodatno moralo skrbeti.

Antisemitska paranoja

Psihiater Jerrold M. Post v prispevku »Politična paranoja: destruktivni karizmatični voditelji, sovražna množična gibanja in privlačnost terorizma« (Dialogi, 2-4, 2011) opisuje svoj obisk na Poljskem leta 1991. Pred drugo svetovno vojno je bila Poljska središče svetovnega judovstva, saj je v njej živelo več kot tri milijone Judov. V holokavstu jih je umrlo 2,9 milijona.

Leta 1991 je Poljska štela 38 milijonov prebivalcev, od tega samo 10.000 Judov. Uničenje judovstva je bilo še posebej hudo v prestolnici Varšavi. Pred vojno je bilo približno trideset odstotkov prebivalstva Varšave judovskega, po holokavstu pa je v mestu ostalo samo od tristo do štiristo Judov.

Toda četudi jih je znotraj njenih meja ostala le še peščica, je Poljska ohranila spomin na tradicionalne sovražnike. In ko po izginotju komunističnih gospodarjev nista takoj nastopila mir in blaginja, je bil za poljske težave okrivljen v veliki meri neobstoječi Jud.

Post piše o poljski akademičarki Krystyni Kersten, ki je v državi, kjer jih tako rekoč ni bilo več, toda kjer je javna domišljija kljub vsemu »obsedena z judovsko navzočnostjo v vladi, parlamentu, tisku, na televiziji in bog ve kje še«, opisano mentalno stanje označila za »antisemitsko paranojo«.

Platonski antisemitizem

Avtor nato omenjeno paranojo nadaljuje z opisom svoje izkušnje, kako je pred dogovorjenim intervjujem z vodilnim poljskim sociologom Slawomirjem Novotnym imel priložnost obiskati koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, kraj najhujših pobojev med holokavstom in grozljiv spomenik človeški nehumanosti do sočloveka. Po vrnitvi v Varšavo je pred sestankom z Novotnym obiskal še spomenik borcem iz varšavskega geta, na katerem je bil svež grafit: »Samo mrtev Jud je dober Jud.«

Ko se je kasneje tistega popoldneva srečal z Novotnym, je bil še vedno pod vtisom grozljivega grafita. Zato ga zaradi svežih dokazov gorečega antisemitizma vprašal: »Kako je mogoče, da je pri vas še vedno prisoten tako močan antisemitizem, ko pa tukaj praktično ni več Judov?«

Ta mu je nalahno odvrnil: »Ah, temu pravimo platonski antisemitizem.« Nato ga je Post začuteno vprašal: »Platonski antisemitizem?« Sledila je njegova razlaga: »Če je platonska ljubezen ljubezen brez seksa, potem je platonski antisemitizem antisemitizem brez Judov.«

Begunci kot novodobni Judi

Moč, ki jo antisemiti pripisujejo Judom, je torej v resnici odražala nemoč, ki jo čutil poljski narod in zato so potrebovali nekoga, na katerega lahko zvrnejo vso krivdo. Morala zgodbe je dokaj enostavna: sovražnik, ki ga producira antisemitizem, je lahko fiktiven, »platonističen«.

Lahko ga konstruirajo celo tisti, ki so bile največje žrtve grozljivega holokavsta. Uspešnost tovrstnih psiholoških konstrukcij je torej neverjetno velika in intenzivna. So takšni občutki kakorkoli povezani z begunsko krizo v Evropi po letu 2015? Najbrž. Morda obstaja celo doksastična podobnost med antisemitskim diskurzom in antiislamizmom, o čemer sem že večkrat pisal.

Zlahka zato lahko ugotovimo, da obstaja tudi platonski antiislamizem in antimigranstvo. Beguncev je v zadnjih desetih letih v Sloveniji bilo le nekaj sto. In vendar lahko na podlagi rasističnih in antisemitskih značilnosti ksenofobnega jezika, usmerjenega proti njim, ugotavljamo nekaj podobnega: da je begunec novodobni Jud in da število beguncev med nami ne igra nobene vloge.

Fetišizacija in grešni kozel

V možni psihoanalitični razlagi antisemitizma bi smeli govoriti o fetišizaciji kot procesu, v katerem se določene skupine ljudi obremenjene s simbolno vlogo, ki presega njihovo realno ali materialno podstat. Takšne skupine lahko postanejo vzrok iracionalnih strahov, nacionalističnih želja in fantazem, nekakšni grešni kozli, ki jim je naprtena krivda za vso zlo tega sveta.

Nacistična ideologija je naredila korak dlje in podobno kot avtor mariborskega grafita v Judih ugledala »popolno zlo«, s tem pa krivca za vse tegobe nemškega naroda. Vanje so bili projicirani vsi strahovi in grožnje, povezane z gospodarsko krizo, nečistostjo rase, nemško identiteto in moralnim razkrojem. Postali so ultimativni razlog vseh težav nemške družbe.

To pomeni, da je postala podoba Juda obremenjena z iracionalnimi in sovražnimi projekcijami, ki so imele malo ali nič povezave z resničnostjo; delovala je kot fetiš, ki ga v procesu simbolizacije subjekt ne more sprejeti, zaradi česar postane objekt prezira, ultimativni sovražnik. V realni politiki lahko na tej podlagi mobilizirate množice in ustvarjate njihove občutek enotnosti in identitete.

Vemo, katera slovenska politika deluje po podobnih psihopolitičnih principih in ni naključje, da podpira slovenske in tuje ekstremistične in neonacistične skupine. Tudi če ne riše grafitov, kot so ti na mariborski sinagogi, pa izpisuje sorodna sporočila in opogumlja posameznike in skupine. Da ne obsoja tovrstnih skrunitev, si lahko razložimo na zelo smiseln način.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

PREBERITE TUDI:

• Napad na sinagogo. Piše Matic Gorenc.