Vrhunski sedeži in Trumpov podpis / »Brez pravega vabila ne prideš niti blizu«

Kaj nam sporoča idolatrija najbolj nevarnega politika na svetu?

Inavguracija Donalda Trumpa je k sreči za nami in slovenski medijski uporabniki smo si oddahnili. Težko je bilo spremljati slinjenje domačih množičnih medijev, ki so en teden kar tekmovali v poročilih, kdo vse se bo iz naše države udeležil tega menda neponovljivega zgodovinskega dogodka: ob poslancih SDS Žanu Mahniču in Andreju Poglajenu še ljubljanski škof Anton Jamnik, Ivo Boscarol, pa Metka Zorc, njena sestra Ruda Zorc Pleskovič, Alojz, Rok in Aleš Pleskovič, nato Ivan Kralj, bivši lastnik orožarskega podjetja Arex in njegov sin Gregor Kralj. Če sta smisel in poslanstvo novinarskega posla v informiranju o tem, potem kar pozabimo na demokracijo!

Ne pomnim večje mizernosti v servilnosti novinarjev – kakor da bi bila največja čast poročati o tistih, ki se jim uspelo prebiti v bližino novega ameriškega predsednika, verjetno najbolj nevarne in politično škodljive osebe na svetu v trenutku! In kakor da so največji luzerji tisti, ki vabila niso prejeli!

Dovolj blizu za podpis

Evroposlanec Branko Grims, sicer znan konspiracist in zanikovalec podnebnih sprememb, ki si je iztlakoval pot v Bruselj s svojim političnim ekstremizmom, antimigrantstvom in ksenofobijo, je značilno zapisal: »Sedeži so vrhunski. Brez pravega vabila ne prideš niti blizu. Podpis predsednika ZDA bo praktično na dosegu roke. Vzdušje je že zdaj nabito z vrednoto domoljubja in vroče. Le temperature zraka so pa celo znotraj res nizke. In uradni začetek bo šele čez dobri dve uri. Smo pa Slovenci skupaj.«

Svoje hvalisavosti ni niti poskušal skriti – Trump je očitno postal nekakšno nadbožanstvo in življenjski cilj je prejeti njegov podpis; kakorkoli lahko že dvomimo, da je, četudi beden, bil dosežen. Skorajda se zdi, da je idolatrija postala za hip tolikšna, medijska in politična, da nihče ni razumel Melanije Trump in njenega prevelikega klobuka: le kaj bi številni dali, da bi jih novi ameriški predsednik poljubil!

Podnebni skepticizem

Isti predsednik se je uspel v prvem mandatu zlagati 30.573 krat, takole za segrevanje. V svojem inavguracijskem govoru je potem pokazal, da se ga moramo kot konservativnega populista bati iz več razlogov. Njegova retorika in politika napovedane zlate dobe, ki se začenja takoj in tako rekoč na ukaz, sta grožnja svetovni demokraciji in ekonomiji, vrednotam pravičnosti, solidarnosti in socialne enakosti, okoljskim in podnebnim spremembam.

Njegovo stalno zanikanje klimatske kataklizme in napoved izstopa iz pariškega podnebnega sporazuma predstavlja popolno katastrofo z vidika iskanja političnega soglasja v času, ko bi morali globalno omejevati izpuste toplogrednih plinov. Trumpov skepticizem, zavit v interesni plašč različnih lobijev, bo dramatično omejil možnosti za ublažitev posledic segrevanja ozračja, kot so ekstremni vremenski pojavi, nevaren dvig morske gladine in izguba biotske raznovrstnosti.

Njegova napovedana divja imperialistična politika je zagotovo grozljiva pretnja stabilnosti in miru v svetu. Ideja o osvajanju in kupovanju teritorijev ali drugih držav nas vrača v temačne kolonialne čase, ko so močne države izkoriščale šibkejše za svojo lastno korist. Konfliktnost in destabilizacija sta neizbežni posledici takšne napovedane težnje. Politika, ki bi zagovarjala imperialistične ideje, bo hitro vodila v nove konflikte, globalno nestabilnost in ponovno vzpostavitev hegemonskih razmerij moči, v katerih bo »Amerika najprej« premalo, saj bo po nujnosti predvsem »Le še Amerika«.

Spola sta menda dva

Politični neokolonializem, ob katerem tudi v Sloveniji oportunistično molčimo in nimamo stališča, je napad na našo skupno prihodnost in stabilnost v svetu. Podobno velja za preganjanje in deportacijo priseljencev, kar je napoved, ob kateri Trump doživlja stoječe ovacije: ksenofobija, dehumanizacija in izgon lahko pripeljejo ne le do kršitev mednarodne zakonodaje, povezanih z migracijami in človekovimi pravicami, ampak so predvsem začetek legitimacije ksenofobije, rasizma in sovraštva, ki bodo samo še bolj razdvajali družbo.

Enako velja za Trumpovo prognozo, da bo sledil načelu »Spola sta dva«, kar pomeni, da bo takšna politika binarnosti, ki izenačuje biološki in družbeni spol, kriminalizirala LGBTIQ skupnost, še zlasti transspolne osebe, ter spodbujala kulturo diskriminacije in nestrpnosti.

Trump ne bo naslovil nobene od resnih težav sodobne družbe: ne namerava načeti razprave o vzrokih za migracije, vojaške spopade, ekonomsko neenakost, podnebne spremembe ali družbene spremembe v razumevanju spolov, ampak jih bo reševal intervencionistično s svojo represivno radikalnostjo tako, da bo vzroke zanikal, namesto tega pa širil sovraštvo, prepovedoval, priseljeval, izseljeval in končno tudi kupoval teritorije.

Zastava na Marsu

Takšna politika norosti je nekaj, čemur bi morali nemudoma povedati, kaj je: ekstremna politika norosti. Namesto tega pa gledamo domače politike, kako se ob pomoči medijev vsi po vrsti upogibajo, klanjajo in slinijo nečemu, kar lahko ZDA in svet pripelje zgolj v popoln propad. Vprašajmo se torej: kdo je bolj nor? Tisti, ki izvaja politiko norosti ali vsi, ki ob tem divje plešejo od zadovoljstva in se veselijo, ker bo Trump, kot še pravi, zapičil ameriško zastavo na Marsu?

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**