Razprava o zmedenem zakonu

Ne, nisem (še) prebrala novega medijskega zakona, ki ga je vlada potrdila zadnji dan lanskega leta kar na dopisni seji, potem pa so, kakšni »ničvredneži«, odhiteli na »sarme in tatarca«. Pa tudi če bi ga prebrala, ali bi kar čez noč postala ekspert za medijsko problematiko, kot si to mnogi zase domišljajo? Saj ne bi znala oceniti, kaj prinaša dobrega niti kakšne so njegove pomanjkljivosti. Nekateri »naprednejši« si pomagajo z instant odgovori umetne inteligence. Morda se ne zavedajo njene omejenosti, da odgovarja pravzaprav to, kar od nje pričakujejo in želijo slišati. Spet drugi, recimo kakšen »žlahtni konzervativec«, jo namerno zlorabljajo kot dodatek za manipulacijo državljanov, kar je ob njihovih obstoječih gomilah laži, sovraštva in strašenja že del današnje »normalnosti«. Ali pa širijo peticije a la Zala Klopčič, slonečih na lažeh o tem, kaj vse bo doletelo vplivneže. A bi jih doletele samo posamezne določbe in globe, če bi jih kršili. Nič ni posebno novega (prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, o zaščiti otrok ter oglaševanju, sponzoriranju in promocijskem umeščanju izdelkov).

Naj začnem pljuvati po zakonu kar počez? Skupaj s temi, ki to nekritično počno zaradi različnih bojazni ali zaradi svojih ozkih egoističnih interesov? Kot desničarji z RKC? Ne morem verjeti, da se je veliki pravljičar, »domoljub« in prijatelj neonacistov B. Grims nenadoma začel »zavzemati« za človekove pravice. No, za svoje. V pisemcih, ki jih kar naprej pošilja Uršuli, predsednici evropske komisije, – očitno si ravno z njimi služi bogato evropsko poslansko plačo -, sproti sramoti vse vladne ukrepe, tokrat medijski zakon, ki bo »preprečil« svobodo izražanja. Revež se očitno boji za svoj prepoznavni slog spodbujanja sovraštva, nasilja in diskriminacije. Verjamem pa, da si mladi Hoivik, malo bolj omikani Mahničev klon, želi gospodarjevega trepljanja in zato širi, kjer le more, lažno politično kampanjo SDS-a, da zakon uvaja cenzuro. SDS-u se kot običajno pridružuje slovenska škofovska konferenca, skrbijo jo zakonodajni predlogi, kot so zapisali: ponovni poskus uvedbe »asistiranega samomora«, davek na nepremičnine (ti ubogi reveži!) in seveda novela zakona o medijih. Ne vem, kateri »duh« jih je tako razsvetlil, po njihovi oceni zakon namreč prinaša »nedopusten in avtoritaren nadzor nad svobodo izražanja«, tudi morebitno cenzuro »legitimnih mnenj, ki izvirajo iz verske svobode in prepričanj posameznikov«. Brrr, kako so me prestrašili!

Moram pogledati še na »drugo stran«. Tudi tukaj niso z zakonom ravno zadovoljni. Nekdo meni, za moje pojme preveč posplošuje in pretirava, da je predlog novega medijskega zakona »od prvega do zadnjega člena demonstracija politične slepote, birokratske pameti in njene omejenosti«. Izraža še različne bojazni, od političnega discipliniranja medijev preko inšpektorjev, do njihovih izrekanj glob. V bistvu, kot razumem, pa je najpomembnejši v ozadju strah, oziroma skrb glede konkurenčnosti tiskanih medijev. Zakon, gotovo ni popoln, razmišlja drugi, prinaša pa veliko dobrih rešitev.

Tretji se priduša, kaj nam bo zakon, saj ga sploh ne potrebujemo. Da zakon v nobenem primeru ne bi mogel biti dober, »glejte njegove ustvarjalce«, nam sporočajo tisti, ki diskreditirajo kulturno ministrstvo z ministrico Asto Vrečko. Desnica direktno, češ da je nesposobna, drugi bolj prikrito.

Ima vlada res »piš-me-uhovski« odnos do zakona, ker ga je sprejela na dopisni seji? Ministrica pojasnjuje, da to ne drži: »Postopek sprejemanja je bil res dolg. V javni razpravi je bil od konca lanskega leta, nato je sledilo intenzivno večmesečno medresorsko in koalicijsko usklajevanje…«. Pove, da je obstoječi zakon zastarel, da bo inšpektorat za medije, preverjal bo določene kršitve, deloval samostojno, da je neodvisen organ, prav tako Akos (agencije za komunikacijska omrežja in storitve). Sama se najbolj zanesem na medijske strokovnjake. In kaj pravi Marko Milosavljević? Skrbi ga pretirana moč Akosa in pomišlja, da zakon odpira možnosti za dodatne pritiske na medije, še zlasti ko gre za razdeljevanje državne finančne pomoči.

Kaj naj si po vsem tem mislimo nevedni državljani? Lahko upamo, da bodo poslanci odpravili njegove pomanjkljivosti. Da nas bodo »janšisti« končno nehali zavajati in strašiti, nimamo nobenih šans. Kaj pa mediji? Malo samorefleksije jim res ne bi škodilo.