Ponesrečena promocija

Gostilna Starman
Stara Loka 22, Škofja Loka
Tel.: 04 512 64 90
Starmanove masivne duri so odprte od srede do sobote od 13. do 21. ure.

Ambient:
funkcionalno prenovljena trdna gorenjska gostinska domačija, kjer krušni peči kontrira sodobno masivno pohištvo, lokalni radio na ozvočenju pa z oglasi vabi v konkurenčne picerije

Napitki:
vinska karta je s preglednostjo, kratkimi opisi, dobro izbiro buteljk in cenami brez sence dvoma najvzornejša reč pri Starmanu

Vegetacija:
ne pričakujte preveč, kakšna testeninska jed ali solata se pa najde

Dostopnost: malo vijuganja po Stari Loki do parkirišča za gostilno; za gibalno ovirane ni previsokih zaprek

Fino:
vinska ponudba

Ne tako fino:
nekonsistentnost ponudbe
zajčji karkoli že
žlikrofi

Piščančja pašteta je stala 8, goveja juha 5, krvavica z repo in žganci 14, divjačinski golaž 18, zajčja obara 25, kremšnita pa 4 evre.

»Bowiejeva zbrana dela vzemi, si bomo pred Starmanom še Starmana zavrteli,« je dan pred odpravo na škofjeloški konec kulturnemu referentu naročil vodja inšpektorata. Na Starmanovo parkirišče smo tako zavili zvezdno razpoloženi, pred masivnim vstopnim portalom pa s pogledom ošvrknili jaslice in tablo danes nudimo. Za to bi si bili morali vzeti več časa in ji posvetiti več pozornosti, na naše obče začudenje namreč pri Starmanu nimajo izpisanega jedilnega lista, čeprav se je natakaričin recital pričakovanih klasik zdel precej kratek. Še bolj kot to nas je po začetnih besedah o belem ali rdečem presenetilo, da vinsko karto pa imajo. In ne le to: gre za redko viden primerek pregledne, informativne in v vseh pogledih zgledne listine.

Nenavadnosti pa tu še ni bilo konec: naša miza je bila pogrnjena s črnimi papirnatimi prtički, na sosednji so se – ob velikih vinskih kozarcih – svetili beli platneni, ob njih pa lepo oblikovan listič s tremi izpisanimi zanimivimi jedmi. Ki pa jih nismo mogli okusiti, saj jih pripravljajo le toliko, kot jih je naročenih vnaprej. Šlo je za festivalski meni januarskih okusov Škofjeloškega (navajam promocijsko besedilo) z unikatnimi meniji, ki jih navdihuje lokalna tradicija. Prevedeno v številke to pomeni, da bi za trihodni meni plačali le tri evre več, kot smo jih odrinili za bovlico večkrat pregrete, popolnoma razkuhane zajčevine (s krožnikom podobno utrujenih žlikrofov) v nečem, kar je bilo preredko za omako in pregosto za juho, v vsakem pogledu pa neapetitlih.

Lokalno tradicijo pri Starmanu očitno razumejo takole: za promocijsko prireditev razvojne agencije in njenih partnerjev se bomo potrudili z omejeno količino zanimivih jedilnikov po ugodni ceni, navadnim gostom bomo pa stregli in colali kot običajno. Kar je pravzaprav zanka, v katero se ujame veliko gostiln, ki sodelujejo na tovrstnih festivalskih specialkah, od katerih imajo z lepimi fotkami, reportažnimi teksti in odkljukanimi projektnimi postavkami še največ uradniški nosilci takšnih promocij. Na zvišanje ravni gostinske ponudbe zunaj festivalskih terminov imajo takele ibunge bore malo vpliva.

Pri Starmanu si nam je med začetnimi pogajanji uspelo izgovoriti fino piščančjo jetrno pašteto, od preveč zelenjave (in premalo mesa) presladko govejo juho, šolski divjačinski golaž, korektno krvavico z repo, zabeljeno z ocvirki, in ajdovimi žganci ter simpatično kremšnitko. S košto – razen z ubogim zajcem – torej ni nič zelo narobe, fejkanje ponudbe in predvsem deljenje gostov (in cen) na festivalske in navadne pa je vredno graje.