Nova Gorica: mesto, ki živi od meje

Na Prešernov dan se začenja skupna akcija Nove Gorice in italijanske, stare Gorice Evropska prestolnica kulture. Jasno je bilo, da bo pobuda sprejeta. Evropska unija je nepopularna med svojimi državljani, v svetu je vedno manj spoštovana. Uplahnjeni balon evroideologije, napolnjen z lahkimi plini, kot sta vsesplošno povezovanje in preseganje starih zamer, pušča. Treba mu je vdihniti malo sveže sape. Tu vstopi (novo)goriška pobuda: kaj je bolj prepričljivo evropsko in kulturno od zanikanja in preseganja meje, ki je bila v preteklosti zastavek vojne in razlog za sovraštvo med narodi?

Kako pa se kaže povezovanje in preseganje meje v vsakdanjiku ljudi na obeh straneh in še posebej v optiki Nove Gorice? Eno je sfera lahkih plinov evroideologije, drugo promocijska strategija mesta kot podjetja, tretje so strategije preživetja občanov, gospodarstva, kulture. Vprašanje je treba postaviti v kontekst, v katerem je odgovarjanje sploh smiselno.

Pomembno razsežnost konteksta lahko pojasnimo z metaforo iz atletike. Dvoumno sintagmo »preseganje mej« (pa tudi sorodno »preseganje zamer«) je mogoče razumeti na dva načina, ki se med seboj izključujeta. Prevedimo ju v »preseganje ovir«. Predstavljajte si tek čez ovire. Znižajte ovire ali pa izberite za tek čez stare ovire višje tekač(ic) e. Ovire bodo presežene v smislu, da bodo še zmeraj tam in še zmeraj ovire, le da bodo lažje premagljive kakor prej. Preseganje pa lahko pomeni še nekaj drugega: da ovir ni več. Tek, kjer ni ovir, je druga disciplina kakor tek čez ovire.

Nove Gorice ne bi bilo, če bi bila po drugi svetovni vojni Gorica pripadla Jugoslaviji. Obstaja, ker je bila vzhodno od mesta potegnjena meja.

Preseganje meje bi v prvem pomenu pomenilo, da je meja še tu, a je laže prehodna. Tik po vojni, leta 1945, so graničarji na emigrante v Italijo streljali, če se ti po opozorilu niso ustavili. Trideset let kasneje smo pod budnim očesom milice in med šnofanjem carinikov po torbah nosili iz stare Gorice, česar v Jugoslaviji ni bilo mogoče dobiti. Študentje, recimo, dobro kavo in dober čaj, gramofonske plošče. Zdaj Novogoričani kupujejo ali najemajo v Italiji stanovanja ali poslovne prostore, ker so cenejši. Kar se ni spremenilo že skoraj 80 let, je, da je imelo in ima vse to početje – ne glede na to, koliko je meja prehodna – smisel samo zato, ker meja vendarle je tam. Ker obstaja kot meja in razmejuje razmere, ki vladajo v Italiji, od razmer, ki veljajo v Sloveniji. Ko pa italijanski rekreativci pritečejo na trim v novogoriški mestni park Panovec ali ko se dedki in babice z vnučki iz Nove Gorice vzpnejo na »Kapelo« k samostanu Kostanjevica z razgledom na obe Gorici, se spustijo skozi park Rafut na italijansko stran, gredo na kavo, ki je tam cenejša kot pri nas, na Travnik v središče Gorice in se vrnejo po pločniku v domače mesto – takrat zanje meje kot ovire ni več. Ne le da ni več vidna, pač pa se lahko vedejo, kakor da ne obstaja.

Druga razsežnost konteksta je nesimetričen položaj stare in Nove Gorice, zaradi katerega povezovanje in preseganje nima enakega pomena na obeh straneh meje. Pod Avstrijo je bila Goriška grofija in Gorica njen sedež. Pod Italijo je pomen izgubljala z vsako zgodovinsko spremembo: po prvi vojni je nazadovala v regionalno središče, po drugi je obtičala na meji, po osamosvojitvi Slovenije je sčasoma izgubila celo pomen za nakupovalce iz Slovenije. Mesto stagnira, poslovni prostori v središču, ki jih ponujajo v najem, ostajajo vrsto let prazni. Prebivalstvo se stara in izseljuje. V Gorici danes živi 5000 ljudi manj kakor leta 1910, ob zadnjem štetju v Avstriji, in 20 tisoč manj kakor pred drugo svetovno vojno.

Nove Gorice pa ne bi bilo, če bi bila po drugi svetovni vojni Gorica pripadla Jugoslaviji. Obstaja, ker je bila vzhodno od mesta potegnjena meja. Mesto je meja odrezala od njegove železniške postaje in od primestnih naselij Solkan, Šempeter, Vrtojba in Miren. Za Slovenijo po letu 1945 je bila, kot pove že ime, Nova Gorica nova, alternativna, nadomestna in boljša, naša Gorica. Mnoge institucije Nove Gorice, z univerzo in gledališčem vred, so institucije regionalnega središča in niso v nujni zvezi z njeno obmejno lego. Hkrati pa je dejstvo, da je njena nekdaj pomembna industrija (Meblo, MIP, Gostol in še kaj) propadla. Industrijsko središče severozahodne Slovenije ni Nova Gorica, temveč Ajdovščina. Nova Gorica živi od igralništva – in drugih oblik nočne zabave, ki se ne promovirajo kot preseganje mej, so pa nedvomno neke vrste povezovanje med narodi. Igralnice so žive zaradi obiskovalcev iz Italije, tako kot hoteli in večidel tudi prodajalne in druge storitve. V Novi Gorici storitve ponujajo ceneje kot doma tudi Italijani, na primer zdravniki specialisti, in čeprav se ne branijo Slovencev, računajo predvsem na klientelo iz Italije. Tudi zanje je meja priložnost, da izkoristijo razlike med državama v cenah, kupni moči, predpisih.

Nova Gorica danes neposredno ali posredno živi predvsem od meje. Mesto kot podjetje se lahko promovira kot evropsko, povezovalno, presegajoče meje itn., ker obstoj in prisotnost meje izkorišča kot primerjalno prednost. V primerjavi z Gorico ima Nova Gorica politično in ekonomsko pobudo. Evropska prestolnica kulture ima za mesto promocijsko vrednost in funkcijo. Pri tem ima podporo slovenskih medijev in države. V Sloveniji je trdno zakoreninjeno prepričanje, da Evropska prestolnica kulture že s tem, da je v Sloveniji, obenem pa za nameček še čezmejno sodeluje in promovira evropskost, promovira tudi Slovenijo. Gorica take podpore nikakor nima in celo za regionalno italijansko politiko se zdi, da je do pobude Evropska prestolnica kulture mlačna. Zastavek na italijanski strani je bolj lokalen kot regionalen. Nova Gorica je tu tista, ki z lastno promocijo promovira tudi zaspano Gorico.

Kultura, udeležena v projektu, je v precepu med promocijsko funkcijo za podjetništvo, predvsem turizem, in promocijsko funkcijo za evroideologijo v njenih različicah: slovenski, italijanski, panevropski, regionalni, lokalni. Če smo nesramni, lahko rečemo, da omahuje med vlogami trofejne žene (= okrasa politike in turizma), sodobne spolne delavke (= ki se prostituira od projekta do projekta, od delavnice do delavnice, javno-zasebno) in prekarne »samostojne podjetnice«, ki ima v evrokonjunkturi preseganja mej in povezovanja razmeroma ugodno priložnost za delo.

Preseganje meja lahko pomeni še nekaj drugega: da ovir ni več. Tek, kjer ni ovir, je druga disciplina kakor tek čez ovire.

Na odgovor, ali bodo Goričani, s prilastkom ali brez, po koncu lahko rekli, da so preživeli Evropsko prestolnico kulture in se pri tem tudi zabavali, bo treba še počakati. Prvo znamenje obnavljanja središča Nove Gorice pred nastopom dobe Evropske prestolnice kulture, obnova južnega dela Delpinove ulice, ima negotove rezultate. Nekdanje življenje, vezano na uveljavljene kavarne, se je preselilo na Bevkov trg. Najočitnejša sprememba preureditve je, da so dobili gostje v kazinu Hotela Park več parkirnega prostora. Ali gre za simptom tega, da Mestna občina Nova Gorica kot podjetje izkorišča Evropsko prestolnico kulture za krepitev že zdaj prevladujočega načina, kako se v Novi Gorici okoriščati z obstojem meje in z razlikami med njeno vzhodno in zahodno okolico? Dobronamerno upajmo, da ne.

Občani na obeh straneh meje se za razliko med obema pomenoma preseganja meje ne menijo kaj dosti. Mejo prehajajo v skladu z geslom: dokler je mogoče, se delajmo, kakor da meje ni in je nikoli ni bilo, vsak hip pa bodimo pripravljeni, da obstoj meje izkoristimo sebi v prid. Pa najsi se zapeljemo po pašto v Familo, če verjamemo, da pod isto blagovno znamko tam prodajajo boljšo robo kakor na tej strani v Mercatorju ali Sparu, ali pa se tokrat za sprehod povzpnemo na goriški grad in se prepričamo, da je idealen pogled na napis Tito na slovenski strani Sabotina z najvišje točke v italijanski Gorici.