Kdo naj bi varoval pravice živali? Smo to veterinarji? 

O menjavi barv bo morda govor v kateri od prihodnjih Tarč, da lahko kokoši – čeprav so ptice – v baterijskih kletkah o letenju le sanjajo, pa so se gledalci prepričali v eni zadnjih oddaj te produkcijske sheme na nacionalni televiziji. Posnetki, ki so jih predstavili aktivisti društva AETP (Animal Enterprise Transparency Project), so poskrbeli za precej čustvene odzive udeležencev. Ti so hiteli na vse pretege upravičevati vsak svoj vidik predstavljene zgodbe.

Ministrica je prodajala obljube o koncu baterijske reje (kot je to v navadi, postavljene v prihodnost, po možnosti po izteku njenega mandata), predsednik kmetijsko-gozdarske zbornice (KGZS) je hvalil slovenske živinorejce, češ da poznajo vsako svojo žival po imenu, in poudarjal, da je predstavljeni primer velika izjema, direktor prodaje v družbi Jata Emona pa je imel nemogočo nalogo izviti se iz primeža neverjetnih trženjskih manipulacij. Izkazalo se je, da prikazana baterijska reja še zdaleč ni edina pri nas, iz podobno nemogočih življenjskih razmer kot jajca prikazanih kokoši, ki ležejo »sveža domača negovska jajca«, prihajajo tudi jajca »izpod Kamniških planin«, pa tudi druga, le da nas zavajajo z drugačnimi romantičnimi trženjskimi sporočili.

Tabuji in shizofrenost družbe

Z nekajminutnim posnetkom povsem navadne baterijske reje kokoši so aktivisti torej dvignili na noge kmetijsko-živilsko panogo in inšpekcijske službe, ki bdijo nad varnostjo živil. In vendar posnetek ne razkriva nič tako izjemnega, kot je skušal zadevo enostavno upravičiti predsednik KGZS. Oguljene kokoši z deformiranimi nogami so stalnica v stehnizirani industrijski proizvodnji perutnine. Tudi trupla so v takšnih rejah povsem pričakovan pojav, čeprav je star kadaver na posnetku (ta je zbudil največ pozornosti) razkril neupoštevanje enega od ključnih ukrepov za vzdrževanje zadovoljivega zdravstvenega stanja v reji. Poginule živali je treba vsak dan odstranjevati, ob povečanem dnevnem poginu pa ugotoviti vzroke zanj, saj gre za eno prvih opozoril o morebitnih zdravstvenih težavah v reji. Zaradi njih je seveda lahko ogrožen glavni cilj industrijske eksploatacije živali, njena ekonomičnost. Ta je tudi glavni razlog za odlašanje s prepovedjo reje v kletkah, nekakšnega tehnološkega vrhunca živinoreje z največjim finančnim izplenom. Z antropocentričnega zornega kota ima baterijska reja seveda precej prednosti pred alternativno talno rejo. Takšna tehnologija je rejcem tudi ljubša, saj jim avtomatiziranost in večji nadzor nad kokošmi zelo olajšata delo, večja čistost »baterijskih« jajc pa je zagotovljena na račun omejenega gibanja živali v kovinskih kletkah. Sicer pa se njihov odnos do živali v »proizvodnih obratih« skriva v komentarju rejca, ki je v oddaji zgroženo pojasnil, da lahko kokoši v talni reji celo poletijo. Neverjetno. Ali niso tudi kokoši ptice, čeravno ne spadajo med vrhunske letalce?

Eno od vprašanj, ki bi jih morali postaviti, je, kdo naj bi bil »odvetnik« živali. Kdo naj bi varoval njihove pravice? Smo to veterinarji? Težko, ker smo v resnici le servis živinoreje.

Posnetek iz Tarče in podobni posnetki, ki kažejo različne faze industrijske proizvodnje živalskih izdelkov, zelo očitno spadajo na senčno področje naše kolektivne duševnosti. Kako bi sicer lahko razložili čustvene odzive ene in druge javnosti, ki jih vedno znova spodbudijo posnetki iz industrijskih živinorejskih obratov in pogledi na manipulacijo z živalmi v klavnici. Ali ne kaže skrivanje teh človekovih aktivnosti, ki jih sicer izvajamo vsak dan in s popolnim družbenim konsenzom, pred očmi javnosti na shizofrenost naše družbe?

Sistemsko ravnanje ohranja sistem

Glavni namen aktivistov je bil javnosti predstaviti nemogoče razmere, v katerih so prisiljene živeti kokoši v industrijski proizvodnji jajc. Zelo premeteno in pametno so pri tem izkoristili še drugo plat medalje tega fenomena in nazorno pokazali, da lahko ekstremno tehnološko izkoriščanje živali prinaša tudi varnostna tveganja. Antropocentrična družba, v kateri živimo, je veliko bolj senzibilizirana za zdravstveno tveganje, ki ga je v prikazanem posnetku ponazorilo jajce na nekaj dni starem kokošjem truplu. Trpljenje in slaba kakovost življenja izkoriščanih živali sta v drugem planu in sta v resnici sestavni del sistema industrijskega pridobivanja mesa in živalskih proizvodov, kot so konzumna jajca. Akcija društva AETP je s predvajanjem posnetka baterijske reje kokoši nesnic dosegla svoj kratkoročni cilj in znova odprla Pandorino skrinjico neštetih nerešenih vprašanj, s katerimi bi se morala v zvezi z izkoriščanjem živali spoprijeti družba.

Prispevek je torej spodbudil predvsem pomisleke o varnosti živil, čeprav so želeli aktivisti opozoriti na nekaj drugega. Posnetke bi lahko poslali neposredno inšpekcijski službi, vendar jim je bilo jasno, da tako ne bi dosegli veliko. V najboljšem primeru bi na obravnavani farmi sprožili inšpekcijski nadzor, ta pa bi izzvenel brez širših pozitivnih učinkov za dobrobit živali. Kot je pojasnila njihova tiskovna predstavnica, so (pravilno) presodili, da lahko z javno objavo za izkoriščane živali naredijo precej več. To zagotovo drži, prav tako kot ugotovitev, da so težave, na katere so opozorili, v resnici vtkane v sistem in se jih je zato treba lotiti drugače. Del tega sistema so tudi uradni veterinarji, ki pa imajo zelo omejena pooblastila in enostavno morajo ukrepati tako, kot predpisuje zakonodaja. Saj vendar živimo v pravni državi. A če smo sposobni na vse skupaj pogledati širše, zunaj antropocentričnih okvirov, postane jasno, da je zakonodaja spisana izključno po merilih človeka, ki si je vzel pravico upravljati živali. Zato ne upošteva življenja izkoriščanih živali, in to navkljub predpisom, ki naj bi izboljšali razmere, v katerih so prisiljene živeti.

Veterinarji v službi živinoreje

Eno od vprašanj, ki bi jih morali postaviti, je, kdo naj bi bil »odvetnik« živali. Kdo naj bi varoval njihove pravice? Smo to veterinarji? Težko, ker smo v resnici le servis živinoreje. Tega sem se dokončno zavedel ob podelitvi diplome, na kateri je takrat pisalo »diplomirani veterinar v preventivni živinorejski proizvodnji«. Kasneje sem to zelo intimno občutil v okrvavljenih belih klavniških škornjih sredi industrijskega obrata, zmeden ob kakofoniji tekočih trakov in živalskih krikov, pomešanih z vonjem po hlevu in krvi. Pravzaprav se ne moremo čuditi, da ima klavnica v družbi status nekakšnega tabu objekta, ki mora biti čim bolj skrit pred očmi širše javnosti. Skozi ta sociološki fenomen se zdi, kot bi se družba svojih dejanj (kljub vsemu) sramovala, veterinarji pa v celotni zgodbi delujemo kot razcepljene osebnosti. Načeloma sicer varuhi živali v resnici varujemo sistem in s kompromisi, skritimi v paradoksalni zakonodaji o dobrobiti živali, pomagamo ohranjati veljavno ureditev. Če iščete paradoks, naj ga morda najenostavneje izrazim s pojmom »humana usmrtitev« – pogosto ga najdete v različnih besedilih o dobrobiti živali.

Kateri izmed inšpektorjev se bo v prihodnje še pripravljen bosti s kmečkim lobijem in se izpostavljati neusmiljenemu medijskemu linču? Najkrajšo bodo seveda potegnile živali.

Poslanstvo veterinarjev kot varuhov živali je le navidezno. Kako smo v resnici nemočni, je lani pokazal primer odvzema govedi na kmetiji blizu Krškega, ki je bil zaradi pritiskov kmečkih interesnih združenj na uradne organe z odpravo odločbe veterinarske inšpektorice izničen. Izkazalo se je, da dobrobit živali v resnici nikogar ne zanima, primer pa je krepko omajal že tako preveč mile tozadevne odzive inšpekcijskih organov. Prav zanima me, kateri izmed inšpektorjev se bo v prihodnje še pripravljen bosti s kmečkim lobijem in se izpostavljati neusmiljenemu medijskemu linču. Najkrajšo bodo seveda potegnile živali. Podobno kot v industrializirani živinoreji, ki je veterinarji sploh ne bi smeli dopustiti, ker je v popolnem neskladju z dobrim počutjem živali in hkrati zelo eklatantno krši zakonodajo. Baterijska reja recimo kokošim ne zagotavlja količine in oblike gibanja, ki je primerno za to živalsko vrsto in ga v 8. členu nalaga veljavni pravilnik o zaščiti rejnih živali. Takšna tehnologija seveda ne zadovoljuje njihovih osnovnih fizioloških in etoloških potreb, ampak jim huda stopnja prenaseljenosti onemogoča, da bi se obnašale, kakor ustreza tej živalski vrsti. Namesto tega so živali izpostavljene visoki stopnji kroničnega stresa, ki mu ne morejo ubežati, in so zato žrtve različnih oblik neželenega obnašanja. Veterinarji se v takšnih rejah spoprijemajo z različnimi »tehnopatijami«, tudi s kanibalizmom in medsebojnim kljuvanjem perja, in so prisiljeni (ker je ohranitev reje prednostna naloga) uporabljati različne ukrepe, kot je recimo preventivno krajšanje kljunov. Kako lahko pri pticah, ki jim je letenje onemogočeno in nimajo funkcionalnih kljunov, sploh govorimo o ohranjanju vrstno specifičnega obnašanja? Vse skupaj je vrhunsko sprenevedanje, žrtve pa so živali. Zaradi nefizioloških življenjskih razmer jih je večina bolna – tudi zaradi kovinskih talnih mrež, ki skupaj s praviloma visoko koncentracijo vlage in amonijaka v zraku povzročajo resne bolezenske spremembe na njihovih nogah. Seveda niti to ni skladno z omenjenim pravilnikom, saj ta v rejskih objektih zahteva materiale (člen 9), ki ne škodujejo živalim. Vse omenjeno seveda živalim povzroča nepotrebno trpljenje in škoduje njihovemu zdravju, s čimer takšne reje kršijo tudi nadaljnje člene pravilnika.

Ljudje se uživanju mesa in živalskih proizvodov očitno še dolgo ne bomo pripravljeni odpovedati, vendar je skrajni čas za spremembo v našem odnosu do živali. Nikakršnega dvoma ni, da je treba intenzivno rejo živali – sem seveda spada tudi baterijska reja kokoši nesnic – takoj prepovedati. Vsi izgovori o času in denarju, ki bi ga izgubili s prehodom na sprejemljivejše oblike izkoriščanja živali, so v resnici odveč. V naslednjem koraku je treba vsem vrstam rejnih živali omogočiti primerljive življenjske razmere, kot jih imajo oziroma so jih imeli njihovi sorodniki pred človekovo domestifikacijsko intervencijo. Torej »paša za vse – od perutnine do goveda«.