V Sloveniji se bomo organizirano borili proti 15.000 psihopatom

Kdo so in kaj počno, sicer še ne vemo natančno, imamo pa zato nov inštitut, ki jim je napovedal vojno in jih bo natančno preiskal

V Sloveniji se bomo organizirano borili proti psihopatom. Kdo so in kaj počno, sicer še ne vemo natančno, imamo pa zato nov inštitut, ki jim je napovedal vojno in jih bo natančno preiskal. Še več, kot pravi naslov na 24ur.com, se jim bo uprl po psihopatsko!

Na POP TV so njegovo ustanovitev razglasili še za »prav posebno novoletno darilo za državljane«. Če česa, smo daril ob vstopu v novo leto veseli, zato se smemo počutiti še dodatno vzhičeni, kadar nas naslavljajo kot državljane in nam želijo duševni mir. Nova pridobitev, nad katero se ogrevajo domači mediji in cvetober novinarstva v njih, se imenuje »Inštitut za znanstveno proučevanje in raziskovanje psihopatije«. Vodita ga dr. Leonida Zalokar, direktorica, in soustanoviteljica dr. Andreja Pšeničny.

Njegove ambicije so po vsem videnem velike in verjetno prevelike, prav takšne pa tudi ugotovitve. Psihopatija ostaja družbeni tabu, ugotavljata obe, in seveda jo bosta omenjeni detabuizirali. V Sloveniji naj bi delovalo 15.000 psihopatov, še razlagata raziskovalki. Za ekonomsko korist in naš delovni prostor bo zdaj bolje poskrbljeno, lahko razumemo iz njunih številnih javnih nastopov pred kamerami, kajti »psihopati lahko povzročijo resno gospodarsko škodo in motnje v delovnih okoljih«. Zato ni dvoma, da bo inštitut družbeno koristen; vsaj tako zveni začetna ambicija.

Obe ustanoviteljici opozarjata ne samo na nujnost znanstvenega preučevanja psihopatov, ampak tudi na njihovo pravočasno prepoznavanje. In tu je že nova težava, kot pravi Zalokar: »Njihova ustavitev zahteva pogum in odločnost, ki ju slovenskemu narodu pogosto primanjkuje.« S tem smo že pri nečem še precej bolj dramatičnem: psihopatiji neodločnega naroda. Bi nas vse skupaj moralo skrbeti? Obrnimo perspektivo: je to, da nas ne, sploh ne naše absurdno nekritično novinarstvo, že del neke druge psihopatije?

Nekritičnost in naivnost?

Odgovor je preprost: moralo bi nas. Za začetek nas straši neverjetna nekritičnost in naivnost slovenskih medijev, začenši z RTV Slovenija. Saj ne, da bi imeli visoka pričakovanja, ampak tako nizka! Potem bi nas morala skrbeti tudi neodzivnost stroke, za katero so posredno krivi novinarji, ki je, tako domnevamo, niso prav nič vprašali. Toda bodimo odkriti – tudi znanost sama velikokrat ni dovolj agilna in odgovorna.

Pojdimo na začetek in k nečemu očitnemu: od kod se je vzela vsa znanstvena vehemenca, ki izreka sumljivo neznanstveno zveneče trditve o psihopatih med nami? Kaj točno je že obravnavana psihopatija? Lahko sklepamo, da je resna psihološka in psihiatrična diagnoza, čeprav je ni navedene v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj? V klinični praksi se pogosto uporabljajo drugačni izrazi, npr. »antisocialna osebnostna motnja« (ASPD), zato bi pričakovali natančnejšo konceptualno opredelitev.

Čeprav ustanoviteljici rišeta psihopatijo kot nekaj slabega, takoj dodata, da »se je oklepa negativen prizvok, čeprav gre za kompleksno osebnostno motnjo«. Kaj zdaj, je torej težava v njej ali je ni? Še več, »družba psihopate do neke mere celo potrebuje, saj lahko zaradi svojih lastnosti, kot sta samozavest in neustrašnost, pripomorejo k družbenem napredku«. Jih bomo torej omejevali in spodbujali?

No, presoja novega inštituta glede koristnosti psihopatov je videti takoj zelo ambivalentno zapletena. Po eni strani jih potrebujemo, ampak jih moramo istočasno imeti pod nadzorom, še dodajata Pšeničny in Zalokar. Zakaj vendar? Ker menda njihove nenadzorovane lastnosti lahko vodijo do manipulacije, destabilizacije delovnih okolij in gospodarske škode.

Koristni idioti, koristni psihopati

Naše razumevanje in dojemanje sporočil inštituta sta na resni preizkušnji: psihopate rabimo, ampak ustvarjajo škodo. Pomagajo k družbenemu napredku, toda destabilizirajo delovno okolje. So neustrašni in mikavno samozavestni, toda manipulirajo. K temu obe ustanoviteljici dodajata, da je pri vsem ključno pravočasno prepoznavanje psihopatije, ozaveščanje o simptomih in ustvarjanje zdravih odnosov. Za nameček je dodatna zadrega še, ker je resen problem slovenske družbe, ki ga moramo seveda uspešno rešiti, sicer bo konec z nami – no, zdaj še bolje razumemo začeten namig, zakaj je inštitut novoletno darilo. Toda ob vseh visokih obratih takšne razprave bi se morali vprašati, če je z omenjenimi diagnozami vse v redu.

Psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny je doktorirala iz teme recipročnega modela izgorelosti na ljubljanski Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Leonida Zalokar pa iz evalvacije institucionalnega obravnavanja mladinske odklonskosti na primeru Vzgojnega zavoda Planina na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. V kakšni obliki sta se doslej ukvarjali z metodami diagnosticiranja in kakšne reference izkazujeta s tega področja, če lahko o njem sploh govorimo, ni znano. Tudi ne, ali navajata dovolj obširne znanstvene izsledke za svoje trditve.

S pomočjo umetne inteligence

Prej bo veljalo, da je psihopatija kompleksna diagnoza, ki je ni mogoče natančno meriti. Poznamo nekatera standardizirana diagnostična orodja, kot je Harejeva lestvica psihopatije (PCL-R), ki bi terjala strokovno ocenjevanje usposobljenih psihologov ali psihiatrov. Če inštitut nima transparentnih in znanstveno podprtih metod ocenjevanja, bomo morali o verodostojnosti trditev dvomiti.

Na njihovi strani www.psihopatija.si pod zavihkom raziskave naletimo zgolj na dve referenci, obe pa sta povezani z magistrsko nalogo dr. Zalokar, ki govori o pojavnosti duševnih motenj otrok in mladostnikov v vzgojnem zavodu. To je vse! Pač pa lahko na tej strani, kot poročajo mediji, uporabimo prvi brezplačni psihološki svetovalec za področje psihopatije, razvit s pomočjo umetne inteligence.

Zaenkrat prepričljivih znanstvenih izsledkov v podkrepitev smelih trditev nismo našli. Lahko se pokaže, da je identificiranje psihopatov bolj stvar prenagljenih senzacionalističnih ugotovitev. Če inštitut diagnosticira posameznike brez utemeljenih razlogov, to brez dvoma predstavlja ne samo znanstveno kršitev, ampak tudi nedopustno družbeno stigmatizacijo in diskriminacijo. V tem smislu je lahko takšno postopanje ne le znanstveno, ampak tudi etično sporno.

Zbujanje pozornosti?

Trditev, da obstaja v Sloveniji 15.000 psihopatov, bo morala znanost potrdili ali ovreči z empiričnimi podatki in statistikami. Če je utemeljena na kliničnih ocenah, jo bodo pojasnili klinični psihologi in psihiatri. Če je narejena pa podlagi vprašalnikov, so ti zagotovo manj zanesljivi, ker je z njimi mogoče manipulirati. Vedeti bi morali, kdo je izvajal diagnostiko, ali je bila narejena na podlagi osebnih intervjujev, zdravniških anamnez posameznikov in konkretnih raziskav. Veliko dela za novinarje!

Trenutno se zato lahko bolj nagibamo k občutku, da je na začetku delovanja inštituta nujno biti skeptičen in pomisliti na možnost, da imamo opravka z znanstveno vprašljivostjo metod, ki vodijo do senzacionalističnih posplošitev, ki bolj zbujajo pozornost kot ponujajo rešitve. Ker želi biti inštitut tudi družbeno koristen, bo zanimivo videti, ali bo zaprošal za državne in druge sistemske vire financiranja.

Ideja ustanoviteljic inštituta, da se moramo psihopatiji upreti na psihopatski način, zveni nesmiselno in protislovno. Če označujemo psihopate, kakorkoli smo jih že opredelili, za destruktivne in škodljive, končno pa tudi za družbeni problem, če s tem mislimo na njihovo prekomerno uporabo manipulacij, indiferenco in pomanjkanje empatije, potem je nesmiselno predlagati, da bi se proti temu lahko boriti s posnemanjem teh lastnosti.

S tem smo spet pri našem dvomu, da imamo morda opraviti s senzacionalistično atraktivnimi napovedmi, ki poskušajo zbujati strahove in kjer se akterji hkrati ponujajo za rešitelja. Tovrstna retorika dramatičnosti in »patologizacija« psihopatov kot nevarnih in škodljivih lahko hitro sproži moralno paniko in iracionalne odzive, proti katerim se v resnici želi boriti. Če je to vse, kar bo počel inštitut, se bo na koncu morda pokazalo, da se bori proti samemu sebi, in to kar s psihopatskimi sredstvi. Nesramno? Ne, kar je to dobesedno tudi napovedal.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**