Močeradovec Blaža Ogorevca

Čudežni napitek iz Škofjeloškega pogorja - skrivnost srednjeveških čarovnic - je ponovno odkrito mamilo z neverjetnim erotičnim nabojem. In to za borih 500 tolarjev.

Kot že rahlo ostarel in od vseh zapuščen, v kot zavržen skromni uradnik zadnje čase rad gledam televizijo. Najbolj všeč so mi porniči (pred znanci to obsesijo opravičujem z izgovorom, da me pri njih zanima zgolj vsebina) in dokumentarni filmi o življenju živali. Vse ostale oddaje, od poročil in političnih komentarjev do bolj ali manj resnih “pravih” umetniških filmov, se mi zdijo nasilne, saj za njimi vedno stoji neki creator, ki ima his master plan, ki me z zgovornostjo, igranjem na čustva in podobnimi triki nemilostno tunka v njegov svet. Pri teh porničih in dokumentarcih pa vendarle lahko direktno vidim v fiuku vsplahutane joške in mezeče mehke riti ali pa v grozi mrmrajoče gnuje, ki se v strahu pred napadom leva histerično gonijo po izsušeni afriški ravnici, skratka elemente duševnega obeda, ki mi ga ne pripravi znan kuharski mojster, temveč vse te drobce brez tuje sugestije lahko zmešam sam v svoji glavi, jih poljubno začinim in na koncu tiho sam vase rečem, madona, takle je ta svet. (Zraven se mi pa zdi, da je sicer res, da sem le skromni uradnik, ampak da tudi mi nismo od muh in da včasih po kakšni tolsti misli posežemo.)

Vendar da ne bi okolišal, naj takoj preidem na pravo stvar: pred nekaj tedni, potem ko je bila ponižanj in očitkov glede moje delovne discipline mučna služba končana, sem se v svojem skromnem stanovanjcu kot nekakšen lokalni direktor zvalil v priljubljeni stol (zdelo se mi je, da so se celo muhe, ki so poplesavale pod lustrom, strinjale, da sem vendarle šef prostora, ampak to so zajebane žuželke in pri njih nikoli ne veš, pri čem si in kaj v resnici mislijo) ter si prižgal televizijo. Bil je petek, ura pa sedemnajst in deset minut. Na sporedu pa izvrstna angleška poljudnoznanstvena oddaja Svet narave, peti del z naslovom Urok krastačine kože. Popraskal sem se po že malo uvelem trebuhu, si privzdignil jajca iz objema beder, da so lahko svobodno dihala, ter se slastno predal gledanju tistega sveta, ki nas sicer stalno obdaja, ampak o katerem vedno znova rečeš, jebemo mater, kako hecno in zanimivo je vse to in kako prekleto rad živim v tem čudežu, ki se življenje imenuje. Hitro in koncentrirano elegantno so prikazovali razne šokantne štose iz življenja žab, od tega, kako tam zgoraj v Sibiriji prek trde zime neka vrsta celo zmrzne in postane taka kot krhek in lomljiv kos ledu, a se s pomladjo vendarle vrne v življenje (skratka sanje premnogega ameriškega milijonarja, ki v upanju na ponoven vstop v življenje čez nekaj stoletij preda svoje truplo v roke zaslužkarskih šarlatanov, ki ga zgolj ponečedijo in znanstveno iznakazijo), pa tja do njihovih burno kreketavih poročnih noči. Vse skupaj pa se je vendarle motalo predvsem okrog njihove sluzokože, ki je pravzaprav edina obramba teh mehko ranljivih bitij. O očaranosti, kakšna farmakološka zakladnica je njihova sluz, kakšne čudne, skoraj magične sestavine izločajo, take, o katerih sodobni kemiki po svojih elegantnih laboratorijih zgolj sanjarijo, se kar tako, same od sebe v grezu blatnih mlak porajajo v bradavicah sicer zaničevanih krot. (Ja, ni naključje, da so se krastače vedno pojavljale v družbi čarovnic, sem pomislil.) Kot višek, kot nekakšen šokantni krešendo cele oddaje pa so se bibisijevci napihnili s prizorom iz San Francisca, mesta, ki že desetletja zahodni kulturi diktira modo uživanja drog (Čez kakšno leto se nov hit pojavi v Amsterdamu in Londonu ter se od tam razprši po Evropi, v Ljubljano, denimo, s kakšnim dveletnim zamikom), v katerem neki ostareli drogeraš povešenih lic med kajenjem džojntov sem pa tja z omlahovljenimi gibi posega v steklen terarij, od tam lagodno in počasi dvigne debelo mehiško krastačo ter ji slastno liže bradavičasti hrbet. Ha, so rekli komentatorji, tega pa niste vedeli, da je krotina sluz halucinogena in da, kdor je in, v pravi sceni, danes posega po krastačah. Čas ekstazija in visoko energetičnih napitkov japi generacije je mimo, spet se pogrezamo v nekaj časa zaničevano halucinogeno kletarstvo podzavesti. Pa še to so dodali, da je to sladostrastenje tako zoprno zakonsko kaznivo dejanje kot uživanje najtrših drog, heroina na primer, zato si predstavljam, kakšna zgaga bi nastala, če bi me cariniki na letališču zasačili z nekaj nedolžnimi krastačami v potovalki. (Ne vem pa čisto natanko, kako bi se počutili uradni organi, ki se v imenu zakona do belega praška ali rjavega dreka vedno vedejo dokaj brezosebno in jim je glavna jeba pred vsem švercer, naenkrat soočili z drogo samo, ki jih obtožujoče debelo gleda z velikimi zlatimi očmi, kajti to pač moramo priznati, da imajo žabe skoraj najlepša zrkla od vseh zemeljskih bitij. Tu bi mogoče dodal samo še prežvekovalske krave in nekaj neinteligentnih deklet.)

Vendar se moram vrniti k osnovni niti zgodbe. Ko so se mi napihovali s tistim San Franciscom in s tistimi mehiškimi krotami, me je v srcu zabolel lokal-patriotizem. (Ja, pa naj bo še tako čudno, tudi te stvari ždijo v duši sicer zanemarjenih in odpisanih uradničkov.) Madona, sem zakričal, pa ne tako naglas, da bi me sosedi slišali in še muhe so se v svojem enoličnem plesu tam pod lustrom vznemirile, kaj za vraga pa mi prodajate kot nov modni hit, ko pa mi v Škofji Loki in okolici, na tisto moje Škofjeloško hribovje in Polhograjske dolomite sem s tem mislil, to že zdavnaj poznamo. Ne me fopat, sem si govoril, saj nismo imeli zastonj zadnjih čarovniških procesov v Evropi, pa tudi tiste gonje proti Agati Swartzkoblerici nismo uprizorili kar tako. Sploh pa je lizanje bradavičastih krotinih hrbtov nekaj tako neelegantnega, kot je grob in neokusen kakšen robusten, na silo izdelan socialističen tovornjak, kakšna tatra na primer. Mi, tukaj v Loki pa imamo vendar v tej primerjavi nekaj tako lepega in elegantnega, kot je bugati proti tej tatri, močeradovca na primer. In to ne kot modno muho, z vsemi hibami trenutnosti opredeljeno, temveč v dolgi stoletni tradiciji požlahtnjen in utrjen eliksir.

Sicer vsaka čast žabam, fukajo bistveno bolje in bolj ekstatično kot njihovi bližnji sorodniki krkoni. Tista ekstaza, v katero zgrmijo v pomladi po svojih mlakah, ko tako prešerno kot rastafarijanci na sveti Jamajki tulijo in regajo v noč, se vlačugajo v dolgih verigah, v katerih ne veš, kdo jebe in kdo je jeban, ter v spolni ekstazi poflodrajo celo poslednjega topoumnega krapa v ribniku, je pač stvar, pred katero z vsem spoštovanjem dvigneš klobuk. Vesele in srečne živali so to, si rečeš in si v srcu zaželiš, da bi bilo mogoče dobro, če bi se vendarle rodil kot žaba. Močeradi pa seksarijo za moje pojme dokaj skrivnostno, zadržano in brez strasti, nekako tako kot naši starši. Pri njih sploh ni zapaziti tiste eksplozije čiste radosti, ki do norosti opijani njihove brezrepe sorodnike. Dolgo, zadržano in skoraj brez smisla lazi po vlažnih grapah prek nagnitega listja za družico, ki brez vzklika veselja nemo vijugavo koraca pred njim, neprestano vztrajata pri tem, da se sploh ne poznata, tudi dotakneta se ne, potem pa samička kar tako, kot da bi bilo vse to zgolj naključje, izvrže jajčeca, on jih kar tako, kot da bi našel izgubljeno torbico, dvigne, pogleda, oplodi in spet odvrže, potem pa gresta vsak svojo pot. Skratka, v spolnem smislu so močeradi čiste nule. Imajo pa izvrstno sluz. Tu se pa žabe lahko skrijejo pred njimi.

Skoraj vse dvoživke moramo imeti za strupene živali. Malodane vsa koža izloča jedko sluz, ki jo ni dobro brez tehtnega razloga užiti. Vendar nobena dvoživka ni napadalno strupena, kot kače na primer, celo obarvajo se v nekakšne opozorilne barve ter v tistem gozdu, v tisti mlaki ali kjerkoli že živijo, povsem v nasprotju z občim naravnim zakonom mimikrije, prek katerega se živali potuhnejo v okolje, kot semafor na ulicah s svojimi žarečimi barvami javno oznanjajo, oh, tukaj sem, a žal strupen in raje pojdi naprej. Svojega napadalca zastrupijo šele potem, ko se jih ta loti in pride z njimi v neposreden stik, ko zagrize vanje, se obnje podrgne in podobno. Po učinkovitosti pa so to zelo hudi strupi, ki jih lahko primerjamo le z nekaterimi kačjimi ali ribjimi.

Vendar pa smo, ko vstopimo v svet teh strupov, pač zahodnjakarji in si želimo, da bi nam bilo vse jasno, tako kot je Marcelu vse jasno o filmu ali pa Janši o Organizaciji, pa nasankamo. Pred nami so skrivnosti in ravno v tem je hec, da še naprej živimo in vsesplošno raziskujemo. Se natanko spomnim pogleda knjižničarke v Nuku, ki me je poznala zgolj kot ljubitelja beletristike, potem pa sem si pod vplivom močne doze močeradovca nenadoma naročil kup knjig o dvoživkah. Bržčas je mislila, da gre z mano krepko navzdol. V tistih knjigah pa sem prebral, da močeradi izločajo zelo hude kožne strupe, ki po učinku spominjajo na strihnin. O madona, sem si rekel, saj še ni dolgo, ko sem o svojem ponovnem, dvajset let je vmes minilo, obisku Amsterdama pisaril o rdečem podganarju, varianta LSD z dodatkom strihnina, ki zaradi svojega vpliva na živce med optičnim aparatom očesa in možgani halucinogeno izkrivi sicer običajno sliko, o tisti mrtvašnici v Wondel parku, kjer sta obležali dve pubertetniško belo mehki Holandki in sta bili tako mrtvi kot ementalski sir, pa o tistih starih kljusetih, ki jih prefrigani prekupci na semanji dan spodbudijo z dozico strihnina v življenja polne žrebce, in o Sigmundu Freudu, ko je kot mlad zdravnik obče prakse z napačno dozo prav tega strupa pospremil nekega očesnega bolnika na drugi svet ter se zategadelj travmatično posvetil človeški podduši. Ta strup deluje na živčevje in je sestavljen iz več alkaloidov, ki imajo poseben, v manjših dozah halucinogen, v večjih pa celo smrtni učinek. Glavna dva sta salamandrin in salamadridin z nekimi biogenimi amini, kot sta na primer trip- tamin in 5-hidroksiptriptamin. (Na to se prav nič ne razumem, imena mi, če sem lahko plehek, razen tistega “tripa” v zadnjih dveh sestavinah niti ne namigujejo na kaj posebnega.) Je pa vsak ohol in razvajen, le Tivolija vajen mestni pes, ki so ga lastniki za vikend pripeljali v ozke in mračne grape Polhograjskih dolomitov, v svoji objestni razuzdanosti, misleč, da je tako velik frajer, da se lahko s prvotnimi prebivalci teh sotesk vede kot Kučan s svojimi volilci, ter je iz neumne objestnosti pokonzumiral kakšno pravzaprav apatično, brez vidnega odpora v usodo vdano živalco, občutil, da se na račun teh bitij, pa naj bodo še tako neznatna, ni hahljati, kajti že čez uro je enostavno crknil. Celo kri in jajca močeradov so strupena, sodobne farmakologe pa najbolj zanima doslej še skrivnostna povezava, ki jo ima ta dražljiva sluz z legendarnimi strupi kurareja, ezerina, morfinov in nekaterih še povsem neraziskanih organskih baz derivatov indola, kjer so zasledili 5-hidroksitroptamin, adrenalin in nor adrenalin. (Vsakemu klasičnemu narkomanu, ljubitelju virtualne resničnosti se ob spevu vseh teh sestavin verjetno dvigne adrenalin.)

Vendar pa, naj so ti podatki točni ali ne, stvari delujejo. Čarovnice, ki so začrtale to prakso, se niso spraševale, kaj in kako se imenujejo vse te snovi, ki te prebudijo v nekem novem svetu. Zanje je bil pomemben le artikel, strupena žival, dvoživka močerad, ki so ga vrgle v mezgo, v sodobnem izrazju rečeno kar input, sledil je postopek kuhanja, v katerega kemične reakcije se pač niso znanstveno vtikale in kar je bila zanje torej nekakšna črna skrinjica, vse dokler niso dobile rezultata, torej nekakšnega avtputa. To je bil pa močeradovec.

Dejstvo je, da ima vsaka dežela, vsaka pokrajina, svojo drogo. Hašiš v Afganistanu je drugačen in ima drugačen vpliv na dušo kot drek z libanonskih gričev. Tepke, ki rastejo na strmih in ostrih rebrih nad vlažnimi grapami v Polhograjskih dolomitih, pa tam v Škofjeloškem pogorju, so trpke in žganje, ki se izcedi iz njih, dušo napolni z blagim obupom, da bi, ko se ga naliješ, šel kar pod vlak ali pa morda sosedu pofukat grdo ženo. In kot ta tepka, kot ta hruška, ki tišči vse tisoče svojih vejic k sebi, v svojo krošnjo, tako ljudje tiščijo svoja čustva v svoj prsni koš. Zaprti so kot prasice, no, morda so svinje v svojem kruljenju celo bolj komunikativne, ampak tudi njih ne razumem popolnoma, to pač moram priznati. Zato sem se, vlažni dnevi so bili, z neba, nizkega in sivega, je pa skoraj neprestano pršelo, počutil skoraj tako mokrotno kot gatke pubertetnice, ko je prvič zaljubljena in je tik pred prvo menstruacijo. Spodaj v grapah so poležavale megle, nesmiselno in debelo kot od belogardistov zaklani prašiči. Doberdan, sem previdno trkal na vrata, doberdan, premražen popotnik sem in ali bi morda lahko dobil kakšen šnopček, da me pogreje in požene kri po žilah. Ne vem, ne vem, mi je rekla ta mlada, pejte kam drugam, šnopc ima pri nas čez ata, ampak že spi, jaz sem jo pa kar gledal in prvič sploh razumel, da imajo žganci in joški neko slično točko, v tistem njenem modrcu je bilo pač vse zelo obilno, a nekako celulitično nadrobljeno, ogromne prsne bradavice s tisočerimi obrobno bradavičastimi kraterji pa so vzbujali vtis ocvirkastega preliva, vmes sem pa igral na karto, da pač dobro plačam. To jo je premamilo, pa je šla budit ata. Potem sva ga pa pila, ata in jaz in neki iz vseh nas zvarjen pes, ki me je sprva hotel gristi v noge, se je lakajsko smukal okrog mene. Vendar sem zadržal dostojanstveno distanco in ga, ko je bil le preveč familjaren in me hotel pofukat v nogo, odločno pahnil proč. Spila sva prvi žganjarček, ata mi je računal tudi svojega, smejala sva se pasji perverznosti in ata je namignil, vmes so se mu prej ugasle oči spet prižgale, da je bil v mladih letih kar se seksa tiče tudi nekako enako hud kot tisto ščene pod najinimi nogami, potem sva spila drugi žganjarček in nato tretjega, dokler nisem prišel s pravo farbo na dan. Ooo, sem zavzdihnil, ata, saj je vse tole le navadna radenska, daj, če sploh imaš, nekaj pravega, nekaj takega, kar res zadene. (Že prej, spodaj v dolini, so mi namignili, da če bom kje pil močeradovca, ga bom dobil pri tej kmetiji, vendar so iz meni neznanega razloga vsi proizvajalci tega napitka strašno zadržani in za hudiča ne priznajo, da ga varijo, podobno kot noben kmečki fant ne bo priznal, da sem ter tja skoči v hlev in nabriše prvo kravico v staji, čeprav je to dejanje slastno in čustveno sproščujoče.) Ata je še nekaj okolišal in premarsikatera prazna beseda je izhlapela pod trhli svod šupe. Potem pa se je vendarle prekaljeno nasmejal, mi namignil, da sem v redu fant, ne takšna jeba kot njegov zet, ki ga je en sam pohlep in mi privlekel steklenico žganja, cena za žganjarček je bila sicer dvojna, ampak mislim, da sem že od samega začetka pil taistega. Za ideologijo je pač vedno treba nekaj plačati in svete hostije so pač svete, čeprav so iz iste snovi kot odrezki, ki so zastonj.

Dragoceno je bilo le to, da mi je zaupno razkril tehnologijo proizvodnje močeradovca. Oči so nama že žarele kot nekakšnima zarotnikoma, kot Borštner sem se počutil, takrat ko je prinašal Janši tajni vojni dokument, in kot stara prvoborca sva se v zarotniški zaupljivosti trepljala po od pijače okostenelih ramenih. Obstajajo tri metode. Prva, najbolj vulgarna in tudi najmanj sofisticirana, je, da v sod med sadje, ki se pred žganjekuho namaka, vržeš par močeradov, denimo na vsakih deset litrov enega, vse skupaj zapreš z lesenim pokrovom in za mesec ali dva prepustiš usodi. Uboge, v te specifične kanclagerje ujete dvoživke v tej situaciji ne morejo početi prav nič drugega, kot da vse dolge dneve lazijo po nagnitem sadju in ob vsem tem dolgočasju rahlo izločajo sluz. Končno jim mehki trup prekolje lopata, s katero kmet nalaga sadje v kotel in vse, kar ostane za njimi, je sluzasta zmešnjava v glavah pivcev. Strokovnjaki zagotavljajo, da šnopc po tem dvoživkarskem dodatku “bolj teče“. Druga, natančneje kontrolirana metoda pa je, da v že zvarjeno žganje pomakaš sito, tisto, v katerem običajno seješ moko, vržeš nekaj močeradov, denimo pet ali šest osebkov na trideset litrov. Živali, ki se ne morejo braniti z ničimer drugim kot z izločanjem strupene sluzi, se v smrtnem strahu pred utopitvijo v alkoholu penijo kot biki v koridi. Ko crknejo, je postopek končan in napitek pravilno doziran. Tretja, najbolj prefinjena in v naravno ravnovesje vklopljena metoda (tod so mojemu mentorju od same zvitosti oči kar žarele) pa je v tem, da med samo kuho žganja, ko iz kotla curlja droben curek žganjice, ko mojster žganjar natanko pazi na ogenj, da ne teče preveč in da šnopc ni zažgan, v ta kontroliran curek obesiš pod zadnjimi nogami na vrvico privezanega močerada, žival, ogrožena s slapom žganja sicer motovili levo in desno, trpi in se seveda brani z izločanjem svojih strupov, ki pa jih stalno na novo brizgajoči šnopc zgolj izpira in odnaša s seboj v tiste flaše, ki konzumentom povzročajo ne le zgolj pijanosti gasilskih veselic, temveč še tiste stvari, ki jih je videl tudi mojster Hieronymus Bosch.

No, takole sva kramljala z atetom o sami tehnologiji proizvodnje tega čudnega napitka in ob vsej tej sofistikaciji izdelave so se mi zazdeli tisti sanfrančiškanski progresivci čisti limelni, pa tiste njihove krastače, bufo bufo, kot naj bi se po latinsko imenovale, in tisti strupčki, bufotenin in bufotalin, le enostavni in grobi realsocialistični tovornjaki, ki se s salamandrom (torej močeradom), ki vedno znova plane iz ognja (tako vsaj pričajo premnoge narodne legende), pač ne morejo skušati. Seveda pa je niz grlo zdrknilo tudi nekaj kozarčkov in nenadoma se mi je zazdelo, da je ata en navaden pokvarjen prasec, ta mlada pa njegovemu sinu primerna prasica. Tudi ona je namreč začela piti na moj račun, v službi mi pa že pol leta niso plačali kaj omembe vrednega. Spet sem zagonil ves operativni denar, pa še zapufan sem vsaj na nekaj koncih, je bila moja zadnja racionalna misel. Torej sem se dvignil in odšel v vlago, ki je tisti dan legla nad Polhograjske dolomite. Pa se mi je kaj kmalu začelo nenaravno barvito svetlikati okrog krošenj dreves, ki so nekako čudno histerično drvela v globino grap. Povsem natanko sem slišal, kako se za mano na kmetiji nekje zgoraj škodoželjno krohota ata in da mu s smehom pomaga ta mlada. Da bom videl svojga boga, sta govorila. Ampak v tistem hipu sem bil že zunaj. Kot da bi prišel, popolnoma neobremenjen z biologijo zemeljskih bitij, z nekega drugega planeta in bi gledal vse, travo, žuželko ali tam zraven pasočo se kravo z ogromnim erotičnim nabojem, pa mi bi bilo vse popolnoma novo in tuje, nekaj pa bi želel, skoraj moral pofukati. In v tej skoraj popolni odstranjenosti iz sveta, v katerega sem biološko vsajen, sem se odločil za bukve. Njihova debla, neznansko dolga in čvrsta, obla in belkasto lesketajoča se v malomarnosti nočne svetlobe so mi bila strašno erotična. Bilo pa jih je, teh debel, na stotine in drvel sem od enega, ga objel in se v diru spustil deset metrov niže, kjer sem počil v objem drugega. Potem sem končno počil v mokrotno listje in morda nekaj časa celo spal. A ni vrag, da so prišli mimo neki močeradi. Pa so s sikljavimi glasovi rekli: poglej, poglej, kdo je pa to, tole pa ni močerad. Ljubeznivo sem se jim opravičil, a v njihovi družbi je bil tudi neki Žid, ki je mojo zadrego razrešil s tem, da mi je pokroviteljsko namignil, da če v tem gozdu nisi močerad, si pač v zosu, vendar se da tudi to urediti povsem enostavno. Treba je le kupiti nekako od sedem do deset močeradov, najbolje tistih iz pincgavrske rase, iz katerih si skrojiš obleko. Kupil sem jih osem, takih bolj debelih ter jih odnesel k mojškri, ki mi je sešila oblekico za prvo obhajilo. Sicer je umrla že pred desetimi leti, vendar me je takoj spoznala in me bila zelo vesela, toda ko sem ji pokazal močerade, vsak je imel vsaj osem do deset kil, mi je med smehom rekla, da takih oblek že od prve svetovne vojne ne šiva več. Potem sem bil spet popolnoma sam v vlažnem in trohnečem listju ter končno z dolgim nosom poklapan odšel domov. (Vendar pa je bilo to, kje in kam vodi kakšna pot, zapleteno in z mnogo enigmami zastavljeno vprašanje.) Krošnje bukev pa so se še vedno krasile z mavrično avreolo, kot da bi bile glave kakšnega svetega Franja Asiškega.

Zaključek

Močeradovec brez dvoma obstaja in brez dvoma je drogeraški. Vendar pa, nekatere droge so legalne, druge pa ne. Od alkoholnih napitkov se mi je pogosto kar fecljalo po lobanji, to pač moram priznati, pa čeprav sem si ga nabavljal povsem legalno, celo z ljubeznivimi nasmehi preprodajalk. In če v Združenih državahAmerike kaznujejo lizanje krastač podobno kot uživanje najtrših drog, sem v strahu, da kot uživalec močeradovca morda kršim zakone naše države, poslal znamenitemu Martinu Vrančiču, legendarnemu borcu proti omamilom ter grozotni pretnji vseh, celo najskromnejših dilerjev, tale lakajski telefaks:

Spoštovani gospod Vrančič!

Oprostite, ker vam brezobzirno tratim dragoceni čas, vendar si vseeno dovoljujem predrznost, da vam zaradi priprave nekega članka zastavim sicer resda malce neobičajno vprašanje, na katero pa mi doslej ni dal pravega odgovora še nihče. Zavedam se, da nekje obstaja spisek pri nas dovoljenih drog in opojnih sredstev, denimo alkohol, in tistih, katerih uporaba je zakonsko kazniva, vendar mi je nedosegljiv in zato plavam v megli. Zaradi natančnosti informacije v našem tedniku se torej obračam na vas s prošnjo, da mi pojasnite zgolj nekaj “obmejnih ” primerov. Kako je v naši deželi na primer z razvpito metilalkoholno šmarnico? In še to, kaj je s skrivnostnim močeradovcem? (V nekaterih zasebnih žganjekuhah namreč namakajo v šnopc to dvoživko, ki ima strupeno sluznico, tako da žganje poleg svojih običajnih lastnosti deluje tudi halucinogeno. V ZDA, kjer je sedaj v modi lizanje krastačine sluznice, kar učinkuje podobno, je to pojmovano podobno kot v primeru konzumiranja heroina.) Prosim vas torej zgolj za kratko pojasnilo, kakšno stališče je zavzela do teh sicer resda redkih in ekstravagantnih pojavov naša država.

Z odličnim spoštovanjem!
Blaž Ogorevc, novinar tednika Mladina

Odgovora ni bilo, toda vmes sem mu še vsaj desetkrat telefoniral, vendar je bil vedno službeno odsoten. Le enkrat mi je uspelo dobiti nekega njegovega podrejenega, imena mu ne vem, ki me je po vseh možnih obrazložitvah in utemeljitvah le elegantno zavrnil, da jih ta močeradovec prav nič ne briga, ker se antidroga štab ukvarja z bolj resnimi zadevami, na primer s tem hudičevim zlom, nasadi indijske konoplje po gozdnih jasah. Kar ni prepovedano, pa je dovoljeno. Zatorej vljudno vabim vse Kalifornijce in podobne ekstravagante na sicer ne popolnoma amsterdamski coffeshop, ampak pravi slovenski močeradovski kmečki turizem. Morda pa se bo ob močerilu ali človeški ribici, ki jo je pred nekaj številkami našega tednika obširno predstavil in celo označil za najznamenitejšega Slovenca moj prijatelj Ali Žerdin, na drugo mesto, pred Kučana, zdrenjal moj močerad.

RECEPT

Med samo kuho žganja, ko iz kotla curlja droben curek žganjice, ko mojster žganjar natanko pazi na ogenj, da ne teče preveč in da šnopc ni zažgan, v ta kontroliran curek obesiš pod zadnjimi nogami na vrvico privezanega močerada, žival, ogrožena s slapom žganja sicer motovili levo in desno, trpi in se seveda brani z izločanjem svojih strupov, ki pa jih stalno na novo brizgajoči šnopc zgolj izpira in odnaša s seboj v tiste flaše, ki konzumentom povzročajo ne le zgolj pijanosti gasilskih veselic, temveč še tiste stvari, ki jih je videl tudi mojster Hieronymus Bosch.