Blažu

Zadnji večerni avtobus v Škofjo Loko

Dragi Blaž, zdaj, ko se začasno poslavljaš od nas, gledam slavno fotografijo iz začetka osemdesetih let – naredil jo je takratni fotograf Mladine Janez Bogataj na odprtju Feotove razstave v Knjižnici Jožeta Mazovca. Fotografija je bila čez kakšni dve desetletji povečana na celo steno Bežigrajske galerije ob razstavi del vizualnih pesnikov – torej tudi tebe in mene –, pod njo pa naju je s Feotom fotografiral Borut Krajnc. To fotografijo sem ti pred kakšnim letom prinesel, ko si si jo zaželel, da bi te v tvoji skromni sobici v domu CSSS v Stari Loki spominjala na prijatelje. Verjetno te je tudi spremljala v zadnjih urah. Pred kakšnim mesecem, ko sem te obiskal, je še bila tam. Na tej fotografiji, ki nas opozarja na našo minljivost, je osem prijateljev, šest prijateljev in dve prijateljici. Takrat smo bili prepričani vsak o svoji neminljivosti; vsaj o minljivosti nismo razmišljali, saj smo imeli pred sabo še mnogo načrtov, ki smo jih želeli uresničiti. Sedaj je ta fotografija le opozorilo, kako je življenje v resnici minljivo, kako vsi počasi odhajamo.

V zadnjih dveh letih sem te obiskoval, žal preredko, da sva malo obnavljala čase, ki sva jih nekoč prijateljevala. No, jaz sem govoril, ti pa poslušal in redko na kakšno moje vprašanje izjavil: ja, ne ali pa brez veze. Težko izrečeno in komaj razumljivo, saj ti je bolezen vzela skoraj vse fizične moči in te prikovala na posteljo. Pri tem sva zamenjala običajni vlogi, ki sva ju nekoč imela: ti si govoril, jaz in pogosto tudi drugi, pa smo poslušali. Poslušali tvoje izjemno pripovedovanje, to se ni v ničemer razlikovalo od tvojega pisanja v Mladini, ki je pritegnilo mnoge z mojstrskim opisovanjem resničnih dogodkov, ki si jih pogosto malo začinil s svojo bujno pesniško domišljijo. To pripovedovanje je bilo uvod v tvoje novinarsko delo, ki v resnici niti ni bilo navadno novinarstvo, ampak vrhunska literatura, izjemna poezija. Vsak intervju, ki si ga objavil v Mladini in smo ga bralci komaj čakali, ni bil le pogovor s sogovornikom o tem, kje in kdaj se je rodil, kaj počne, da je tako izjemen in si zasluži objavo v mediju, ampak literarna mojstrovina, ki je slovenski literaturi dodala novo dimenzijo. Pravi užitek je bil s tabo piti pivo v Šumiju ali v Kavi, začinjeno s tvojim pripovedovanjem. In obojega, piva in tvojih zgodbic, ni bilo malo. Priznam, v tvoji sobici me je bilo kar malo sram svojega grozljivo slabega pripovedovanja, ko sva zamenjala nekdanji vlogi.

Spoznala sva se v začetku sedemdesetih let, in to delovno: prevzela sva vodenje Študentskega kulturnega centra, ki je bil takrat na pragu ukinitve. Najina prva naloga je bila njegova rešitev. In zanimivo: dva nekoliko odtrgana literata sva uspela na čisto drugem področju, ki je praviloma v konfliktu s skoraj boemskim življenjem literatov: birokracijo. A kljub temu je Škuc kmalu postal zaupanja vredna kulturna institucija, čeprav nisva imela niti pisarne, vsi dokumenti pa so se sprehajali po svetu s tabo v tvoji znameniti torbi, za katero so prijatelji govorili, da je postala del tebe. Ko sva po dveh letih zaključila delo pri ŠKUC-u, sta se najini delovni poti razšli in sva se srečevala le kot prijatelja. Jaz pa tudi z namenom, da ti ukradem kakšen tvoj vrhunski roman, ki mi ga boš povedal ob neizbežnem pivu. Pogosto je trajalo do večera, ko si moral na zadnji večerni avtobus v Škofjo Loko.

Ko sem na obisku pri tebi hotel povedati kaj o tvojem delu, si me prekinil s tistim neizbežnim, komaj izrečenim brez veze. Nisi želel, da ti kaj povem o tvojem delu, ne o občudovanju, ki ga je bilo in ga še je deležno pri ljudeh. Na mojo pripombo, da bi bilo nujno ponovno izdati tvojo Melanholijo, tvoje pogovore ob večerji v Mladini, pa tudi tvojo poezijo, si takoj rekel: Brez veze! In: Ne! Kot da ne bi maral slišati o svojem izjemnem delu. A priznaj, bilo ti je pri srcu. Vsaj jaz sem zaznal iskrice v tvojih očeh.

Ko sem te pred kakšnim mesecem zadnjikrat obiskal, sem videl, da smo živi s slike le še trije. Ti, Milena in jaz. Počasi so nas zapuščali Chubby, Jaša, Džoka, Tjaša, Feo. Zdaj si naju zapustil še ti.

Zadnjega avtobusa, s katerim si se vračal iz Ljubljane, pa Škofja Loka zdaj ne potrebuje več.

PREBERITE TUDI:

• Blaž Ogorevc: Tropski melanholik. Intervju je decembra leta 2013 pripravil Marjan Horvat. >>
• Kramljanja ob večerji: Blaž Ogorevc in Dubravka Sambolec. Duba je ptica, ki jo dandanes le še redko zasačiš v Ljubljani. Kot selivka je tod le na kratkih preletih. Že dvajset let se v glavnem zadržuje na Norveškem, prej, še pred leti, v Trondheimu in sedaj v Oslu. >>
• Kramljanja ob večerji: Zora Stančič in Blaž Ogorevc. Ko smo ob lagodnem prigrizovanju takole malo modrovali o hrani, me je Zorica prekinila, češ, Blaž, pa ti, a še kaj kuhaš, kajti nekoč, že pred leti, je na neki moji rojstnodnevni zabavi tam v Škofji Loki baje prav dobro jedla. Tisti hip je v moj, zdaj že malo omlahneli spomin, dobesedno planilo, kakšno grozo mi je takrat s svojo prijateljico Nelo povsem nenamerno povzročila. >>
• Kako sem spoznal Marka Breclja. Nekaj impresij na prijatelja in minule čase. Piše Blaž Ogorevc. >>
• Brezna in vršaci umetnosti. Takoj mi je postalo nedvoumno jasno, da sem trčil ob največjega umetnika, kar sem jih uspel srečati do takrat. Sicer sem se enkrat prej v Parizu skoraj zaletel v Picassa, vendar moram priznati, da mi ni zapustil takšnega globokega vtisa. Piše Blaž Ogorevc. >>
• Janez Janša, takrat še zagret komunist. Članek o »nekem drobnem in obskurnem spominu«, ki je bil objavljen 7 dni pred volitvami leta 2004, ko je Janez Janša s svojo SDS prvič zmagal na volitvah. Piše Blaž Ogorevc. >>