Neki novi klinci / Kako so Srbi spoznali lastne otroke

V Srbiji so spet študentske demonstracije. Ceste v mestih so spet blokirane. Neki lepi mladi ljudje spet mirno protestirajo in spet jih neki nasilneži pretepajo. Vse je videti boleče znano. Oni imajo Vučića, mi smo imeli v devetdesetih Miloševića. Boj za demokratično Srbijo se nadaljuje. Naš boj se nadaljuje. Res? Nekaj je narobe s to vzporednico. Če se vse ciklično ponavlja, iz tega lahko sklepamo, da se v resnici nič ne da spremeniti. In to, da spremembe niso mogoče, je perspektiva razočaranih, postaranih, utrujenih nas, ne njih.

Nas, ki se še spominjamo Jugoslavije, pionirske izkaznice, telefonov z žico, črno-belih televizorjev, paradižnika z okusom, mleka s smetano na vrhu, švercanja kavbojk, banan in kave iz Trsta, avta Jugo 55, dragih letalskih poletov, čekov, nemških mark, rdečih potnih listov, pisem z znamkami in nabiralnikov zanje, vojne, legalne korupcije, gastarbajterjev, trgovin brez nakupovalnih vozičkov, kina brez kokic, služb po fakulteti, družbenih stanovanj, brezplačnih zobozdravnikov. Nas, ki smo zrušili Miloševića in dosegli še večjo nesvobodo medijev, korupcijo in samovladje.

Novi študenti nimajo več nič z devetdesetimi. V resnici jih devetdeseta sploh ne zanimajo več. Rodili so se v tem tisočletju. Odraščali so z internetom, pametnimi telefoni in veroukom v šolah. Niso šli niti na ene volitve. Vsi so jih imeli za apolitične. Nezainteresirane. Vase usmerjene. Zatopljene v svet videoigric in nekakšen eskapizem. In zdaj, ko so se oglasili, smo vsi presenečeni. Saj je vsak vedel, da je sin ali hčerka od nekoga res pameten otrok, ampak da jih je toliko – to je vse presenetilo. Podcenjevali smo jih. Sploh nismo računali nanje. Kaže, da so bili tiho, ker niso imeli kaj povedati o zmešnjavi, ki smo jo naredili mi iz starih časov. Niso se hoteli spuščati v naše ciklične pogovore, ki ne peljejo nikamor. Oni govorijo neki nov jezik in mi se ne znamo pogovarjati z njimi. In prihodnost Srbije je odvisna od tega, kako bomo te otroke sprejeli.

Da študenti demonstrirajo, ni nič novega niti za trenutno oblast v Srbiji. Novo je, da ne zahtevajo Vučićevega odstopa. Študentje zahtevajo varnejšo in pravičnejšo družbo, v kateri bi vsak opravljal svoje delo. Oni nimajo zahtev do Vučića, ampak do organov družbe. Njihove zahteve so koncizne, jasne in od njih ne odstopajo. Prosijo policijo, naj najde in zapre odgovorne za pretepanja. Od tožilstva zahtevajo dokumentacijo in odgovornost za nesrečo na železniški postaji v Novem Sadu. In zahtevajo, da izpusti demonstrante, ki so jih zaprli v prvih dnevih demonstracij. Od vlade zahtevajo večje financiranje fakultet. In ko jih na vsakodnevnih pojavljanjih na televizijah nagovarja Vučić, mu sporočajo: »Vi niste pristojni za to.« Prošnje naslavljajo na vlado, na državno tožilstvo, na policijo. Oblast in Vučića so postavili v nove okvire. Vučić je predsednik države, kar je predvsem protokolarna funkcija, zato za večino stvari, o katerih govori in odloča, »ni pristojen«. Ne zahtevamo tvojega odstopa, ker ti nisi pomemben. »Nisi pristojen.« Da, to je novo.

Novi študenti nimajo več nič z devetdesetimi. V resnici jih devetdeseta sploh ne zanimajo več. Rodili so se v tem tisočletju.

Ti mladi dejansko razumejo demokracijo. Oni vračajo državo državljanom. In kako velik je njihov demokratski potencial, se vidi iz tega, kako so organizirani. Nimajo liderjev in o vsem odločajo na plenumih. Med sabo so si različni, ampak o štirih zahtevah, ki so jih predstavili, govorijo vsi enako. In ne odstopajo od njih. Govorijo jasno in neposredno. Imajo skupine za komunikacijo z mediji in izjave pišejo skupaj: študenti pravne fakultete pravne zahteve, gradbene in strojne fakultete tehnološke zadeve, lektorirajo študentje s filološke fakultete. Njihove besede se ne dajo preobračati. Njihov pomen je nedvoumen. Zahtevajo temeljne državljanske pravice in s tem se večina ljudi lahko poistoveti. Nihče se ne pojavlja v medijih več kot dvakrat. Tako ne ustvarjajo novih karizmatičnih vodij in razpršijo energijo nasprotnikov. Medtem ko ti iščejo gradivo, da bi očrnili nekoga, so pred kamerami že drugi. S tem se tudi ščitijo pred pretepači. Ko jih povprašajo za mnenje o nečem, kar pišejo mediji, jih to sploh ne zanima. Ne gledajo televizije in ne berejo časopisov. Imajo svoje načine komunikacije in podajanja informacij. Ne nasedajo propagandi. Ne sodelujejo z opozicijo in ne dovolijo, da bi se njihove demonstracije ugrabile. Ne pustijo se spreti med sabo. Ne umikajo se nasilnežem. Videla sem posnetek prestrašenega študenta, ki se ne premakne in ne trzne, ko pobriti nabildani nasilnež stoji deset centimetrov stran od njegovega obraza in rjove. Disciplinirani so. Ko rečejo 15 minut tišine za umrle v nesreči pod nadstreškom v Novem Sadu, se na trgu Slavija, na katerem je več deset tisoč ljudi, sliši brnenje klim, ker je tišina tako popolna. Za novo leto so pred filološko fakulteto stali v tišini, medtem ko je na bližnjem trgu potekala novoletna zabava. V rokah so držali napis »Nije nova, a za staru ste nam još dužni«. In seveda: Nikamor ne gremo, dokler ne bodo izpolnjene naše zahteve.

Oblast res ne ve, kako naj se z njimi pogovarja. Uporablja to, kar zna: ekstremno nasilje in ustrahovanje. Vrača jih v devetdeseta, govori o hudobnih Hrvatih in Albancih, ki sovražijo Srbe. Preiskuje in grozi družinam študentov. Odpušča in degradira njihove profesorje in novinarje, ki o njih poročajo. Simbol rdeče dlani, »ruke so vam krvave«, je spremenila v vulgarni simbol iztegnjenega srednjega prsta. Najnovejši odstopi vlade so še en poskus pogajanja z njimi. Čez deset dni se bomo odločili. Zavlačevanje. Ampak to danes ne deluje več. Tako različni so si med sabo. Eni hodijo k liturgiji, pečejo pujsa. Drugi poslušajo »Beograde, dobro jutro« Duška Radovića. Zakaj je tokrat drugače? Ker študenti tako jasno dajejo vedeti, da nočejo zapustiti države in da hkrati nočejo biti talci v lastni državi. Da je država v resnici njihova. Zato po demonstracijah počistijo ulice.

Ti mladi dejansko razumejo demokracijo. Državo vračajo državljanom. In kako velik je njihov demokratski potencial, se vidi iz tega, kako so organizirani.

To je novo. Oni so novi »osvoboditelji«. In kot pravi njihova profesorica s filozofske fakultete v Beogradu zgodovinarka Radina Vučetić: »Vračajo nam državo. Vračajo nam demokracijo.«