Dobro odrezano

Gostilna Skok
Bač 50a
Tel.: 031 308 613

Ambient:
prostorna gostilna z masivnimi, a lepo pogrnjenimi mizami, domačno opremo in nevsiljivo muziko

Napitki:
šefe je sommelier 3. stopnje, za našo večerjo je pametno izbral nekaj let star chardonnay bagueri s čisto prijaznim, 1,5-kratnim evrskim pribitkom; šnopčkarji naj ne preskočijo mehke in dišeče slivovke

Vegetacija:
domačna scena je to, po vnaprejšnjem dogovoru (ta je itak obvezen za vse) pa se je verjetno mogoče kaj dogovoriti

Dostopnost:
v Pivki proti Knežaku, nato pa po fletnih ridah do Bača; parkirna mesta so, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
narezek (berkelca & kruh)

Ne tako fino:
temperatura juhe in repe

Pri Skoku je pozna domača južina z narezkom, njoki, župo, prato, pečenico, restancem, repo in štruklji stala 28 evrov.

»Pivka je tu, še jedko poberemo in skočimo na Bač!« je na zadnjem sedežu konzumobila duhovičil zapisnikar naše tokratne terenske odprave. Ta si je za cilj izbrala gostilno Skok na Baču, ki jo je ogledniški radar zaznal zaradi doušniških informacij o precej zanimivih priložnostnih gastronomskih specialkah (trendovski komunikatorji bi jih prodajali kot pop-up), ki jih poleg kuharije plemeniti tudi hišni sommelier tretje, torej najvišje stopnje.

No, naše inšpektorje bolj kot napedenane specialke zanima, kaj in kako lahko v neki birtiji pokonzumira naključni pasant. Pri Skoku je tako, da je obisk v vsakem primeru dobro napovedati vnaprej in z gazdo skomunicirati uro prihoda, število lačnih ust in vsaj okvirno zašpičiti scenosled – kraj in oštarija pač nista tako obljudena, da bi vse živo kuhljali ves čas. Je pa res, da je v jedilnici postavljena berkelca, ki je tu nimajo za okras (kot je navada v ljubljanskih šminkerajih), ampak na njej z občutkom za mero in debelino rezin (pršut na papirnato tanko, panceto malo debeleje, suho klobaso pa za resen ugriz) narežejo domače mesovje, ob katerem so nam postregli tako puhasto in okusno fokačo, da bi jo zlahka jedli kar samo.

V nadaljevanju sporeda se je potem pokazalo, da smo vrhunec Skokove košte doživeli že na začetku – nadaljevanje je bilo nato čisto korektno in pričakovano sredinsko, z blagimi odkloni v eno ali drugo smer. S krepkim in okusnim ragujem so radodarno prelili prekompaktne, skorajda že gumaste njoke, goveja juha in kisla repa (z resnimi, debelimi ocvirki) pa bi bili takoj za oceno boljši, ako bi na mizo prišli vroči, ne pa skoraj mlačni. Na osrednjem krožniku velja pohvaliti pečeno prato, v kateri jim je uspelo zadržati dovolj sočnosti in žmohta, da je tudi z le žlico zoska lepo zdrsnila niz golt, od ostalega bi pa raje videli, če bi bil pražen krompir malo bolj pražen, pečenica pa malo manj (za)pečena.

Ob zaključnem premlevanju z maslenimi drobtinami zabeljenih štrukljev so se nam že začele oblikovati tudi zaključne misli: Skok je vaška gostilna, ki se novim časom prilagaja tako, da preprosto, na domačih pridelkih in izdelkih osnovano košto pripravlja predvsem za vnaprej napovedane goste. Ob kakšnem izvedbenem spodrsljajčku tu in tam gre poleg prijaznosti ceniti predvsem to, da repertoarja niso zburgerizirali, predvsem pa, da pri pripravi jedi ne uporabljajo zapeljivih industrijskih bližnjičnih golj’fivih kač, ki so na kriva pota speljale vse preveč takih domačih gostiln. Vztrajajte, Skoki!