Grobo norčevanje

Stranka SDS si je zaželela novega referenduma. Tistega pravega, zakonodajnega, za katerega morajo pobudniki najprej zbrati 40 tisoč podpisov volivk in volivcev, potem pa še najmanj 335 tisoč glasov proti zakonu, kolikor je, čez palec, visok zavrnitveni prag, da zakon na referendumu pade.

Tokrat, morebiti že pred poletjem, naj bi volivci odločali o novem zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke v umetnosti, ki ga je prejšnji teden sprejel državni zbor. Poslanci SDS (tudi poslanci NSi in večina članov državnega sveta, ki so na ta zakon izglasovali neuspešen veto) so prepričani, da gre za neupravičeno delitev javnega denarja »privilegiranim skupinam« in »kulturni eliti«. Ali kot bi dejal poslanec SDS Andrej Hoivik: »Podpiramo kulturo, podpiramo umetnost, vendar ne na plečih davkoplačevalcev, ki garajo 40 let.« Enako trdi Janez Janša, ki je pred tedni zapisal, da zakon omogoča »brezsramno talanje denarja davkoplačevalcev za privilegije vsem, ki so pri srcu tranzicijski levici,« in da gre hkrati za »grobo norčevanje arogantnih oblastnikov iz žuljev in naporov slovenskega upokojenca, delavca in gospodarstvenika«. Na prvi pogled imajo poslanci SDS prav. Zakaj bi država podpirala kulturnike, sicer uspešne, prepoznavne in pomembne, če pa hkrati pozablja na upokojence? Zakaj bi »talali dodatke«, če rast pokojnin ne sledi rasti življenjskih stroškov, če povprečna starostna pokojnina znaša 904 evre, zagotovljena pa le 748 evrov? Z državo, ki pozablja na ogrožene, je nekaj narobe. Sporni zakon, ki je nastal na ministrstvu za kulturo, sicer ne prinaša ničesar res novega, le ureja stvari, ki so bile doslej nejasne. Enako je z dodatki za posebne zasluge.

Da bi bolje razumeli zgodbo o njih in politično akcijo SDS, je treba pogledati širše od strankinega politikantstva in demagogije. Zgodbo o dodatkih in ignoriranju pravne države najbolje ponazarja pot, ki jo je prehodil Prešernov nagrajenec Kostja Gatnik. Gatnik je bil slikar, ilustrator, avtor stripa Magna Purga, avtor ilustracij otroške knjige Jure Kvak Kvak in številnih drugih, oblikovalec, fotograf, avtor naslovnic Mladine, umetnik, ki ga je zaznamovala »brezkompromisnost v zasledovanju popolnosti in kvalitete«. Leta 2010 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ko se je upokojil, je od države želel pokojninski dodatek. Izvorni zakon o priznanju izjemnih pokojnin, ki ga je v prenovljeni obliki zdaj sprejel parlament, je nastal leta 1974 in predvideva, da kulturnikom, športnikom, znanstvenikom in drugim izstopajočim posameznikom država prizna dodatek k pokojnini. Tako je ravnala več desetletij. Natančne statistike o tem, koliko je bilo upravičencev in kdo so bili, ni, a ta dodatek je v različnih obdobjih na leto prijemalo okoli 100 posameznikov (pri čemer so všteti tudi zakonci in otroci pokojnih upravičencev).

Vloge Kostje Gatnika niso obravnavali več let. Ne samo njegove, na ministrstvu za kulturo se je po poročanju TV Slovenija od leta 2008 do 2021 v predalu nabralo 31 podobnih vlog za izredne dodatke, o katerih ni nihče odločal. Država je molčala. Razlog naj bi bil star zakon, pa tudi revizija računskega sodišča iz leta 2009, ki je ugotovila, da država nima jasnih meril, komu in kako se podeljujejo ti dodatki. Namesto da bi vlada prenovila zakon, je torej gledala stran. To so počele vlade Boruta Pahorja, Janeza Janše, Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca. Nazadnje se je zaradi arogance vmešal urad varuha človekovih pravic in leta 2020 zapisal, da »vlada neenako obravnava vse morebitne prejemnike izjemnih pokojnin«.

Pokojnina z dodatkom za posebne dosežke v umetnosti je leta 2024 znašala 3055 evrov, od tega je treba odšteti akontacijo dohodnine in obvezni zdravstveni prispevek, kar na koncu znese okoli 2870 evrov.

V času zadnje Janševe vlade pa so se stvari začele premikati. Pohvalno. Janševa vlada je napovedala, da »bo ministrstvo za kulturo v doglednem času pristopilo k preučitvi in pripravi predloga zakona«, tedanji minister za kulturo Vasko Simoniti pa je začel izdajati odločbe za nazaj. Najprej je izredni dodatek k pokojnini podelil Kostji Gatniku, odločba je bila spisana julija 2021. Nato je Simoniti izjemno pokojnino priznal pesniku in pisatelju Milanu Deklevi, prevajalcu Alešu Bergerju, režiserju Karpu Godini, plesalki Mateji Rebolj, športniku Alojziju Colji, pesniku Milanu Jesihu in uredniku Niku Grafenauerju. Tudi Asta Vrečko, ministrica v vladi Roberta Goloba, je ravnala podobno. Dodatek k pokojnini so dobili pesnik Andrej Brvar, plesalec Janez Mejač, pesnik Boris A. Novak in kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov. Vsi našteti so prejemniki Prešernove nagrade za življenjski opus.

Kaj vsi ti dodatki, vsi ti »privilegiji«, kot bi dejali v SDS, pomenijo v številkah? Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) je lanskega decembra ta dodatek prejemalo 66 upravičencev in 55 družinskih članov pokojnih upravičencev (partnerji ali otroci). Dodatnih sredstev zanje ne prispeva pokojninska blagajna, kot trdijo nekateri, razliko med pokojnino, ki udeležencu pripada po splošnih predpisih, in višino izjemne pokojnine krije državni proračun. Izjemno priznana in odmerjena pokojnina ni višja od zneska najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Zapišimo preprosteje – ta pokojnina je leta 2024 znašala 3055 evrov, od tega je treba odšteti akontacijo dohodnine, pokojnine nad 1870 evri so namreč obdavčene, in obvezni zdravstveni prispevek, kar na koncu znese okoli 2870 evrov. A država doda zgolj razliko med pokojnino, ki posamezniku pripada glede na njegove vplačane prispevke, in navedeno višino.

Strošek teh izrednih pokojnin je lani po podatkih ZPIZ znašal skupno 737 tisoč evrov. Je to veliko? Znesek vseh dodatkov k pokojninam (t. i. obveznosti države) za vse od vojnih veteranov in prisilnih mobilizirancev na letni ravni znaša okoli 300 milijonov evrov. ZPIZ na leto z vplačili zaposlenih zbere malo več kot sedem milijard evrov, država pa mu za kritje stroškov primakne še kakšno milijardo na leto. S stališča države gre torej za majhen znesek, s stališča posameznika pa seveda ne. Finančne posledice referenduma, ki ga sklicuje SDS, bodo na primer bistveno višje od sredstev, ki jih novi zakon na leto namenja za dodatke k pokojninam.

Novi zakon

Novi zakon je malo drugačen od starega. Po novem upravičenci ne bodo samo umetniki, ki bodo prejeli Prešernovo nagrado za življenjsko delo, pač pa tudi tisti, ki bodo prejeli nagrado Prešernovega sklada. Teh je več kot prvih, a zanje bodo veljali dodatni pogoji. Poleg »male Prešernove nagrade« bodo morali dobiti vsaj še eno visoko nacionalno priznanje (predsednikovo odlikovanje) ali veliko stanovsko nagrado (denimo Borštnikov prstan ali literarno nagrado kresnik), štelo bo tudi visoko mednarodno priznanje. Višina dodatka za obe kategoriji naj bi se razlikovala, prejemnikom Prešernove nagrade za življenjsko delo naj bi se odmeril dodatek v višini 100 odstotkov osnove (kot sedaj), drugim prejemnikom naj bi pripadlo 50 odstotkov. Pravica do dodatka naj bi po novem prenehala s smrtjo upravičenca, to pomeni, da je ne bi mogli »podedovati« partnerji, hkrati naj bi država vodila evidenco vseh upravičencev; to je nekaj, kar zdaj ne obstaja.

Vsaka država slavi svoje heroje. Podobne finančne podpore umetnikom, športnikom in znanstvenikom poznajo tudi druge evropske države.

Razloga za sprejetje zakona sta torej dva. Na ministrstvu za kulturo pojasnjujejo, da predlagani zakon večidel upošteva priporočila že omenjene revizije računskega sodišča izpred 16 let, hkrati pa na to pravico še vedno čaka »veliko potencialnih upravičencev«. Po predvidevanjih ministrstva za kulturo naj bi se v prihodnjih letih pravica do dodatka povprečno priznala štirim upravičencem, natančna ocena finančnih posledic pa ni mogoča, saj je odvisna od zneskov izvornih pokojnin posameznih upravičencev. »Zakon je potreben, da zagotovi transparentna in vnaprej določena merila, zapisana v njem in njegovih prilogah. S tem omogočamo, da posamezniki, ki so s svojim delom največ prispevali k prepoznavnosti naše države in za to prejeli najvišja priznanja za življenjsko delo – kot je nagrada Prešernovega sklada – dobijo zasluženo priznanje in status,« je o vsem tem dejala ministrica Asta Vrečko. Država upokojenim umetnikom pomaga še na en način. Po določilih zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo so upokojeni ustvarjalci, ki so pomembno prispevali k slovenski kulturi, hkrati pa njihove pokojnine ne ustrezajo danemu prispevku, upravičeni do republiških priznavalnin. Decembra je bilo takšnih ljudi 276, skupni znesek vseh dodatkov pa je znašal skoraj 117 tisoč evrov. Ti dodatki so bistveno manjši kot tisti za »posebne zasluge«.

Umetniki v Sloveniji niso edina »privilegirana elita«. Podobne dodatke k pokojnini dobijo vrhunski športniki in parašportniki, lani je bilo takšnih upravičencev 87, med njimi so recimo smučar Bojan Križaj pa nogometaš Branko Oblak, tenisačica Mima Jaušovec, alpinist Viktor Grošelj, pri čemer je višina teh dodatkov odvisna od uvrstitve na olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih. Med upravičenci do dodatka je tudi košarkar Peter Vilfan, dobitnik zlate medalje na svetovnem prvenstvu v košarki še v času jugoslovanske reprezentance, ki je bil, ko je bil poslanec, eden izmed avtorjev zakona. Obstaja pa tudi »predsedniški dodatek«, namenjen nekdanjim predsednikom republike. Ta na mesec znaša največ 80 odstotkov plače sedanje predsednice republike. Konkretno to pomeni (podatek je za julij 2023), da je nekdanji predsednik države Milan Kučan na podlagi lastnih vplačil v pokojninski sklad na mesec dobil okoli 2200 evrov, predsedniški dodatek, ki ga plačuje državni proračun, pa je znašal še 1135 evrov neto. Pred ducatom let so poslanci SDS želeli odpraviti tudi ta dodatek, vendar jih poslanska večina skupaj z Matejem Toninom, predsednikom NSi, ni podprla.

In še nekaj. Četudi se je v preteklih desetletjih kdaj res zgodilo, šlo je za zelo redke primere, da je pokojninski dodatek za »izredne zasluge« dobil kakšen znanstvenik, so z ministrstva za visoko šolstvo sporočili, da kaj takšnega po zgledu športa in kulture ne načrtujejo. Med drugim tudi zato, ker so na »področju znanosti znanstvenice in znanstveniki s pomembnimi znanstvenimi dosežki vključeni v SAZU, ki skladno z zakonom izplačuje svojim članicam in članom mesečne nagrade«. Redni člani SAZU so tako na mesec upravičeni do slabih 2500 evrov bruto dodatka (povprečna bruto plača za zadnje tri mesece). Kot piše v statutu SAZU, je ta mesečna nagrada »družbeno priznanje« akademikom.

Politikantstvo

Vsaka država slavi svoje heroje. Podobne finančne podpore umetnikom, športnikom in znanstvenikom poznajo tudi druge evropske države. Napovedani referendum je treba razumeti tako, kot je v resnici mišljen. Treba ga je razumeti iz politične perspektive. Tudi tukaj sta razloga dva. Prvi je ideološki. Ker umetnost kaže ogledalo družbi in ker je veliko umetnikov politično aktivnih, predvsem pa so samostojnega in samosvojega duha, so opozicija vsakokratni oblasti, še posebno, če je ta avtokratska in avtoritarna, če gre za obliko vladavine, kot jo razume stranka SDS. Ta stranka umetnost, če ni klasično narodnobuditeljska, prezira, zdi se ji nevarna. Spomniti se je treba samo, kako sta si ta stranka in njen voditelj pred ducatom let zamislila osrednjo proslavo ob dnevu državnosti, ko država ni želela plačati honorarja nastopajočim. In spomniti se je treba, kako sta slovesnost ob istem prazniku leta 2020 obdala z železnimi ograjami. Državo sta želela zaščititi pred ljudstvom.

Drugi razlog je bolj profan. Kljub geslom o vprašanju pravičnosti in kljub političnemu sklicevanju na izrojene elite ne gre za umetnike in umetnice, ne gre za čast, slavo in denar – državniški pomen umetnosti in slovenske kulture je prepoznal celo takšen politični in kulturniški Krjavelj, kot je bil Vasko Simoniti. Ne gre niti za delavce in upokojence. Stranka SDS je stranka kapitala, v času ZUJF je upokojencem odvzela približno milijardo evrov. Napovedani referendum o pokojninskem dodatku ima le en namen. Čez kakšno leto bodo volitve. In vsak politični poraz Roberta Goloba bi pomenil korak bliže k vladi Janeza Janše. Čudo prečudno, le zakaj ima ta takšen odnos do umetnosti? Janez Janša je vendarle velik literat, ploden pesnik in avtor presenetljivo lepega epa Najlepša si, Slovenija.