Orožje ali otroci?

Vlada Roberta Goloba je na seji v četrtek, 30. januarja, sprejela sklep o nadaljevanju nakupa in dobave osemkolesnih patrij. Slovenija naj bi tako v prihodnjih letih kupila 106 oklepnikov, okvirni znesek projekta pa je po ocenah 700 milijonov evrov. Namen tega megalomanskega nakupa je bojno opremiti dve bataljonski skupini, minister za obrambo Borut Sajovic pa je javno obljubil, oh, kako znano zvenijo te besede, da bodo »postopki maksimalno transparentni, javni in pregledni«. V isti sapi se je pohvalil, da država varčuje. Za prejšnji nakup osemkolesnikov Boxer, ki ga je potrdil tedanji minister za obrambo Matej Tonin, nova vlada pa ga je nato preklicala, bi odšteli »samo« 343 milijonov evrov, a je šlo le za 45 oklepnikov, za katere se je kasneje izkazalo, da so dvomljive kakovosti. Patrie naj bi bile cenejše. Edina stranka, ki je javno nasprotovala temu nakupu, je bila koalicijska Levica.

Isti četrtek, le nekaj ur pred sejo vlade, se je zgodilo nekaj drugega. Sredi noči je zagorelo v stavbi B Dijaškega doma Ivana Cankarja v Ljubljani. Požar se je iz ekološkega kotička razširil po stavbi, dijaki so se reševali, kakor so pač mogli, nekateri so skakali skozi okna. Enajst dijakov se je poškodovalo, eden, ta je posebej hudo prizadet, je še vedno v bolnišnici. Požarov ni mogoče preprečiti, včasih se zgodijo, samo lani je požar izbruhnil v treh osnovnih šolah, drugo vprašanje pa je, kakšen je požarni red v posameznih stavbah in ali se lahko ti požari hitro omejijo.

Razmere v dijaškem domu so bile katastrofalne. Dom nima požarnih stopnic in ni imel nameščenih javljalnikov požara, ki bi speče dijake opozorili na nevarnost. Kot so na Facebooku zapisali »DICarji«, dijaki tega doma: »Ogenj je zajel zgolj prvo in drugo nadstropje drugega stopnišča, vendar so v dimu ostali ujeti tudi tisti, ki so se zbudili šele, ko so slišali prestrašene krike sovrstnikov, saj požarnega alarma dijaški dom nima. Prav tako požarnih stopnic, ki bi zagotavljale možnost evakuacije vsem, ni.« Dijaki so med požarom »dokazali svojo požrtvovalnost in pogum s poskusom omejitve požara ter pomoči poškodovanim sovrstnikom, četudi je bil trud s strani medijev in odgovornih ignoriran.«

Kaj v tej državi potrebujemo? Okretne patrie, velika krožišča in bleščeče fasade ali varne dijaške in študentske domove?

Minister za izobraževanje Vinko Logaj je po ogledu pogorišča javnosti pojasnil, da sedanji pravilniki tovrstne opreme v starih dijaških domovih niso predvidevali in da bodo takoj, res takoj spremenili zakonodajo. Hkrati naj bi, morda že ta teden, v domu namestili brezžične sisteme požarne varnosti, požarna tipala, ročne javljalnike požara in požarne sirene, kasneje tudi nočne kamere po hodnikih. A kaj so počeli do zdaj? Kako je mogoče, da v državi, ki meče milijone v vojaško opremo, v cestno infrastrukturo, v železniške postaje, v obnavljanje reprezentativnih stavb, med drugim v sanacijo in pozlato pročelja Deželnega dvorca, v katerem biva ljubljanska univerza, ne najdejo denarja za osnovne varnostne ukrepe? Ravnatelj doma Šemso Mujanović je po požaru skrušeno priznal, da se starejši objekti, kot je tudi ta dijaški dom, ves čas prenavljajo, zaradi pomanjkanja sredstev pa so bile »prioritete drugje«.

Vse to ne more biti izgovor. Kot so zapisali dijaki: »Samo zato, ker zakonodaja alarmov in ostalih pripomočkov za požarno varnost ne zapoveduje, še ne pomeni, da jih je prepovedano imeti. To, da so gasilni aparati skriti za zavesami, ki so tam iz zgolj dekorativnega razloga, je skregano z zdravim razumom.«

V Sloveniji je 34 dijaških domov, polovica izmed njih nima alarmov in požarnih stopnic, gre za stare stavbe, ki so bile zgrajene v času, ko so bili predpisi glede požarne varnosti ohlapnejši. Podobno je s študentskimi domovi. V Ljubljani v 29 objektih biva več kot 7000 študentov. Le v sedmih izmed njih imajo nameščen sistem aktivne požarne zaščite (požarni alarm in detektor dima), dva sta opremljena s sireno, ki se aktivira ročno, šest jih ima požarne stopnice. Preostalih 14 nima ničesar. V Mariboru je 17 študentskih domov za 2780 študentov in vsi razen enega so opremljeni z aktivno požarno zaščito. Vse štiri stavbe študentskih domov Univerze na Primorskem so ustrezno opremljene. Zdaj sicer obljubljajo, kot pravijo na ministrstvu za visoko šolstvo, da bodo v Ljubljani »v starejše objekte, ki niso opremljeni z avtomatskim sistemom odkrivanja in javljanja požara, v prihodnje namestili interno alarmiranje, to pomeni, da bodo namestili električne sirene z aktivacijo preko stikala«. Februarja naj bi v ljubljanskih študentskih domovih izpeljali tudi praktične vaje za evakuacijo.

Ministrstvo za izobraževanje posredno (prek občin) ali neposredno upravlja 2500 stavb. Število je ogromno, to so nove in stare stavbe, vanje otroci hodijo v šolo čez dan, v nekaterih, denimo v prostorih Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, tudi prenočujejo. Vlada je na ministrstvu za izobraževanje ukinila direktorat za investicije, degradirala ga je v službo, to pomeni, da ni odgovorne osebe, ki bi skrbela samo za te stvari. Brez moči in odgovornosti pa sistem ne deluje dobro. In kaj bi morala narediti država? Po pregledu vseh dijaških domov in drugih stavb bi morala sprejeti nove načrte za naložbe za zagotovitev večje požarne varnosti, rezervirati izredna proračunska sredstva za prenovo, ugotoviti, katere stavbe so najbolj ogrožene, in takoj vgraditi vsaj osnovno požarno opremo v nevarne stavbe.

Na ministrstvu za izobraževanje zdaj mirijo, po novem naj bi bilo vse drugače: »Trenutno poteka analiza stanja opreme požarne varnosti v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kjer bivajo učenci in dijaki. To so dijaški domovi, zavodi za otroke s posebnimi potrebami in objekti Centra šolskih in obšolskih dejavnosti.« Prav tako so drugim ministrstvom poslali pobudo, »da se na področju požarne varnosti pregleda in po potrebi posodobi zakonodaja ter okrepijo vse aktivnosti za izboljševanje požarne varnosti v vzgojno-izobraževalnih zavodih«. Hkrati bodo na ministrstvu napisali poziv ustanovam »za investicije v infrastrukturo s posebnim sklopom za posodobitev tehnologije pri zagotavljanju požarne varnosti«.

Zvoniti po požaru je sicer prepozno.

Postavitev osnovnih požarnih sistemov ne stane veliko, morda nekaj deset tisoč evrov, kar je delček enega novega vojaškega osemkolesnika.

Vrnimo se k prednostnim nalogam. Prav je, da bo država v Ljubljani zgradila novo Fakulteto za strojništvo, ki bo stala več kot 135 milijonov evrov. Prav je tudi, da bodo zgrajene nova Fakulteta za farmacijo, nova stavba Narodne in univerzitetne knjižnice in nova Drama. Vse to so pomembne, državotvorne institucije in stavbe. A nekaj je vseeno narobe z državo, v kateri ni denarja za požarno varnost dijakov in denarja za postavitev novih študentskih domov ali pač želje po njej. Postavitev osnovnih požarnih sistemov ne stane veliko, morda nekaj deset tisoč evrov, kar je delček ene nove osemkolesne patrie, denimo cena pnevmatik. Nekaj je narobe z državo, ki vsako leto kupuje novo orožje, dijaki pa morajo zaradi požara in pomanjkljive protipožarne opreme skakati skozi okna.

Enaindvajsetega januarja je v Turčiji zgorel hotel v smučarskem središču Kartalkaya. Umrlo je 78 ljudi. Preiskovalci so po požaru povedali, da je imel hotel le en izhod v sili, da ni imel škropilnikov, alarmni sistem pa v času požara ni deloval. Gotovo je to tragedija, zgodila se je v državi, kjer je veliko kršitev gradbenih in drugih predpisov.

Slovenija in dijaki, žal ne vsi, so imeli tokrat srečo. Drugič bi bilo lahko huje. Torej, še enkrat, kaj v tej državi potrebujemo? Okretne patrie, velika krožišča in bleščeče fasade ali varne dijaške in študentske domove?

Minister za izobraževanje Vinko Logaj je bil dolga leta direktor zavoda za šolstvo, ki ima prostore na Poljanski cesti v Ljubljani le streljaj od Dijaškega doma Ivana Cankarja. V svojem mandatu je med drugim vodil prenovo prostorov zavoda, ki je potekala v več etapah. Prenovili so tudi zgornje nadstropje, mansardo, pri čemer je bil prenovljen sistem javljanja požara, kot določajo predpisi, in postavljeno je bilo, kakor izhaja iz dokumentacije, od mansarde ločeno požarno stopnišče. Sosednja stavba, Dijaški dom Ivana Cankarja, tega sistema, žal, ni imela.