Italijanski fašisti za vojne zločine niso bili nikoli kaznovani

Dopis glede razstave o fojbah v Evropskem parlamentu v Strasbourgu

Dopis slovenske zgodovinarke dr. Nevenke Troha glede prikazanih panojev na sporni razstavi o fojbah, ki je na ogled v Evropskem parlamentu v Strasbourgu. Dopis je priloga protestnemu pismu slovenskih in hrvaških evropskih poslancev, ki si ga lahko preberete na tem spletnem mestu (Skrajno škodljiv prikaz polpretekle zgodovine Slovenije, Italije in Hrvaške). 

***

V Italiji je 10. februar, ko je Italija leta 1947 podpisala mirovno pogodbo z zavezniškimi in pridruženimi silami, od leta 2004 uzakonjen kot dan spomina na žrtve fojb in eksodusa ter na druga kompleksna dogajanja ob njeni vzhodni meji. A fojbe so se dogajale septembra 1943 in maja 1945, eksodus Italijanov iz Jugoslaviji priključenih ozemelj je bil proces, ki je potekal več kot desetletje. Je pa 10. februar 1947 dan, ko je Italija izgubila velik del ozemlja, ki ga je dobila kot plačilo za udeležbo v veliki vojni 1914 -1918. Pogodba je bila zadnje dejanje Italije kot fašistične države in agresorke v drugi svetovni vojni, predstavniki katere so zagrešili številne vojne zločine ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi na drugih okupiranih območjih, povzročitelji katerih niso bili nikoli kaznovani.

Italijanski zakon št. 92/2004 torej uzakonja tudi spomin na druga kompleksna dogajanja ob njeni vzhodni meji. Gre namreč za raznarodovanje slovenske (kar četrtina slovenskega naroda je po rapalski pogodbi živela v Italiji) in tudi hrvaške manjšine, ki sta bili vse od italijanske zasedbe novembra 1918 izpostavljeni raznarodovanju, ki je potem, ko so fašisti novembra 1922 prevzeli oblast, postopoma preraslo v kulturni genocid. Vrh pa je nasilje doseglo z napadom na Jugoslavijo aprila 1941 in italijansko okupacijo delov njenega ozemlja, nasiljem in zločini okupatorjev.

Tako so italijanski okupatorji samo v slovenski Ljubljanski pokrajini od aprila 1941 do septembra 1943 ubili več kot 4000 oseb, več tisoč je bilo izgnanih v koncentracijska taborišča, največ na Rab, požgane so bile številne vasi. Podobno so italijanske oblasti ravnale na Primorskem, kjer so od aprila 1941 do septembra 1943 ubile več kot 800 oseb. Po kapitulaciji Italije in nemški okupaciji pa so obenem dobro sodelovali tudi slovenski, hrvaški in italijanski partizani ter drugi protifašisti in skupaj umirali med drugim v tržaški Rižarni. Toda o vsem tem dogajanju na razstavi ne izvemo ničesar, na tem ozemlju Slovenci in Hrvati ne obstajajo, samo bežno kot neki Slovani. Prav tako ne najdemo besed fašizem, italijanski okupator ali pa nemški okupator.

Prav je, da se spominjamo partizanskega nasilja septembra 1943 in nasilja jugoslovanskih oblasti od maja 1945 naprej, ubitih v fojbah in umrlih v jugoslovanskih ujetniških taboriščih in zaporih, vseh, ki so zapustili svoje domove. A je pri tem treba to dogajanje prikazati v vsej njegovi kompleksnosti in obenem z verodostojnimi podatki, ki temeljijo na obsežnih raziskavah zgodovinarjev.

Tako na panoju z naslovom Pokol v fojbah: komunistični zločin nad Italijani lahko med drugim preberemo, da je to bilo eno od najbolj dramatičnih dogajanj ne le v italijanski, ampak tudi evropski zgodovini in da je bilo od septembra 1943 infojbiranih 10.000 Italijanov, 300.000 pa jih je po osvojitvi tega ozemlja s strani jugoslovanskih komunistov moralo zapustiti svoje domove. Številke glede umrlih v fojbah so močno pretirane, mnogi v Italiji vanje štejejo tudi padle italijanske vojake in druge. Ezuli (bolj verjetno je njihovo število med dvesto in dvesto petdeset tisoč, tudi med njimi je nekaj Slovencev in Hrvatov) pa so odšli (mnogi so bili v to prisiljeni) z ozemlja, ki je bilo Jugoslaviji priključeno na osnovi mirovne pogodbe iz leta 1947 in Spomenice o soglasju (Londonskega memoranduma) iz leta 1954, ne pa na osnovi neke nasilne in torej nelegalne prisvojitve s strani Jugoslavije, kot je bila to Mussolinijeva priključitev Ljubljanske pokrajine maja 1941.

Na panoju z naslovom Prispevek italijanskega odporništva v Julijski krajini poudarjajo, da so italijanski komunistični partizani pogosto sodelovali z agresorji. Ni jasno, katerimi? Nemci, Jugoslovani?

Na panoju z naslovom Okupacija Trsta 1945 je navedeno, da so jugoslovanske enote 1. maja 1945 vstopile v Trst in proglasile priključitev mesta k Jugoslaviji. Trditev o priključitvi ne drži. Jugoslovanske enote so takrat osvobodile velik del Trsta, od koder se je umaknil nemški okupator, ki pa na tej razstavi, kot sem že omenila, ne obstaja. Naslednji dan so v Trst prišle anglo-ameriške enote. Prišlo je do dvojne zasedbe mesta, so pa jugoslovanske oblasti izvajale zasedbeno oblast do sklenitve beograjskega sporazuma z Anglo-Američani 9. junija 1945 oziroma 12. junija, ko se umaknejo iz cone A Julijske krajine in tudi Trsta.

Na panoju z naslovom Pokoli leta 1945 med drugim piše, da je šlo za nerazsodno nasilje nad italijanskimi prebivalci. Tisoči so bili aretirani, vrženi v fojbe, deportirani. Šlo naj bi za sistematično nasilje, ki ni prizaneslo nikomur, tudi italijanskim partizanom ne.

Naj tu navedemo oceno tega dogajanja v poročilu slovensko-italijanske zgodovinske komisije iz leta 2000: »Večina Slovencev in jugoslovanski rešitvi naklonjeni Italijani so razširitev jugoslovanskega vojaškega nadzora z že osvobojenih partizanskih območij nad celotno Julijsko krajino navdušeno pozdravili. Slovenci so doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico).

Te dogodke je sprožilo ozračje obračunavanja s fašističnim nasiljem, a kot kaže, so večinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic: prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ter z italijansko državo in prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje.« (vir: https://www.gov.si/assets/drzave/italija/Porocilo-SI-ITA-zgodovinsko-kulturne-komisije.pdf)

Na panoju z naslovom Vloga Tita in jugoslovanskega komunizma poudarjajo, da je za to, da bi anektiral Julijsko krajino, Istro in Dalmacijo, Titov režim izvajal etnično čiščenje Italijanov, del tega pa so bile fojbe in deportacije. Če pustimo ob strani nevednost piscev, da je bila Istra del Julijske krajine in da je Italija z rapalsko pogodbo leta 1920 od Dalmacije dobila samo mesto Zadar, tako italijanski kot slovenski in hrvaški zgodovinarji poudarjamo, da ni šlo za etnično čiščenje in da je dogajanje bilo veliko bolj kompleksno, kot je razvidno tudi iz poročila zgodovinske komisije. Poleg tega je iz zbranih podatkov o pogrešanih (ubitih v fojbah, umrlih v zaporih, taboriščih …) razvidno, da niso bili samo Italijani, da med njimi ni otrok in zelo malo žensk.

In za konec o tezi, kako je bilo to dogajanje dolga leta zamolčano zaradi dolgotrajnega pogajanja o usodi Trsta in okolice ter močne italijanske komunistične partije. Naj spomnim, da je bila v Italiji vsa ta leta na oblasti Krščanska demokracija, KPI pa vse od leta 1947 ne. Verjetno je molk v Italiji, ne pa tudi v obmejnih krajih, kjer je bilo to dogajanje v javnem mnenju ves čas prisotno, pripisati neformalnemu dogovoru o medsebojnem molku, na eni strani o fojbah, na drugi o nekaznovanju italijanskih vojnih zločincev.

dr. Nevenka Troha,
l.r. zgodovinarka in upokojena znanstvena svetnica na Inštitutu za novejšo zgodovino

PREBERITE TUDI PROTESTNO PISMO SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH EVROPSKIH POSLANCEV O SPORNI RAZSTAVI >>