Ekstremna sredina

Gostilnica Don Bobi
Kandijska cesta 14, Novo mesto
Tel.: 07 338 24 00
Don Bobi sprejema obiske od ponedeljka do sobote od 10. do 22. ure.

Ambient:
z buteljkami obdan, v temnih tonih opremljen, a čisto prijeten, na petkov večer luštno žuboreč prostor; če ste v dvoje, se vam utegne pripetiti silno ozka mizica

Napitki:
kar je natisnjeno na karto in kar je postavljeno na šank in na police, je dovolj pestro, a neusklajeno; za proper Colnarjevo frankinjo smo plačali 30 €, dvakratnik trgovinske cene

Vegetacija:
brez živali je komajda kaj – solata, gobe, beli sir …

Dostopnost:
lastno parkirišče za gostilno, dostop do prvega prostora je neoviran, v naslednje prostore pa je treba stopiti čez nizko stopnico

Fino:
bržolni stejk
njoki z gobami

Ne tako fino:
sladice
tatarski biftek

Tatarski biftek za dva je stal 26, par kapesant 14, tris testenin 20,9, jagnječje zarebrnice 33, bržolni stejk 35, sladici pa po 6 evrov.

»Za otvoritveni prigrizek palčke, za glavno jed pa v cajteng zavita riba, ha?« je na tedenskem kolegiju planerjev poduhovičil mlajši inšpektor, ko je izvedel, da ga pot vodi v Novo mesto, kjer ob izlivu Težke vode v Krko obratuje – čeprav ni ravno majhna, ji pravijo gostilnica – Don Bobi. Uporaba pomanjševalniščine se je na srečo tu nehala – natakar je bil ravno prav sproščen in gajsten, bonus pike pa si je pridobil, ko je naša ogleduha izza res ozke, v kotek stisnjene mizice brez urgiranja presedel na udobnejšo pozicijo.

Don, ki so ga v imenu lokala dodali vzdevku ustanovitelja, skupaj s pomanjševalnico namiguje na italijansko kuharijo (oziroma na ohlapno interpretacijo te), a je že med površnim listanjem jedilnega lista jasno, da so interesno polje razširili predvsem s stejki, pa tudi z nekaj domačimi jedmi ter ziheraškimi balkanskimi in mednarodnimi klasikami. Med temi nam je v oko padla intrigantna opomba, da je treba na pripravo tatarskega biftka čakati 30 minut. To bi bilo nekako še razumljivo, če bi govedino kdo v kuhinji sekljal ali celo strgal ročno. Pa je ne – dobili smo fino mlet, res blago začinjen polpet, pospremljen z generičnimi okisanci in fabriškim toastom, kar se nam tudi ni zdelo prav, saj so v košarici na mizo že prej prinesli odlične domače kruhke.

Med čakanjem na tatarca smo se kratkočasili s toplimi predjedmi in mirne duše (če odštejemo ugibanje, zakaj točno krožnik z njima ob omniprezentni rukoli in češnjevcih potresajo še z bučnimi semeni) pospravili obe verziji kapesant – malo bolj sočno, z zeliščnim oljem prelito na žaru in všečno zmerno gratinirano. Tudi tris testenin je bil celostno gledano čisto okej, v eno smer so odstopali super njoki z gobami, v drugo pa nizka, preveč bešamelno zasirjena lazanja, ki je bila v resnici bolj pastičo.

Najprepričljivejši del večerje pri Don Bobiju je bilo meso, predvsem bržolni stejk je bil znotraj natančno, zunaj pa všečno močno zapečen, zato bi si poleg hrustljavo ocvrte čebule za prilogo zaslužil kaj bolj zanimivega kot črtico zenfa. Z rožmarinom odišavljenim jagnječjim zarebrnicam bi se prileglo za kanček več Maillardovega reagiranja, kakšne druge pripombe pa nismo pribeležili.

Bi pa Bobijevim slaščičarjem povedali, da če že delajo klasike, naj bodo te narejene po pameti: če se panakota streže v kozarcu, ni nobene potrebe, da se na polno zaželatini, predvsem pa bi bil tiramisu veliko boljši, če bi bil en čisto navaden tiramisu, brez na površino nametanih hidroponičnih borovnic in malin. Ker čisto vsaka zamisel pač ni dobra.