Babice na pohodu

»Iko« Tako me kliče mama, kadar je zelo sentimentalna. Moram reči, da je to kar smešno, saj sem danes že skoraj 50 let stara ženska, mama pa je gospa, ki jih ima že več kot 70. »Neznosno je to, v prsih me boli, že dneve je tako, ves čas mislim na študente. Tako so lepi in pametni, a vem, da bo oblast našla način, kako jih zafrkniti.« Moja mama je pesimistka, morda je bolj pošteno, če rečem, da nima več nobenih iluzij. »Vse huje in huje je. Občutek imam, da se v Srbiji nikoli ne bo nič spremenilo. Oni so naša zadnja priložnost. Grem pa vseeno tudi danes v mesto.« Iti v mesto pomeni zanjo preživeti več ur na avtobusih, saj toliko traja, da se prebije kakih deset kilometrov iz naselja Miljakovac 2, kjer živi, v središče Beograda. »Se dobim pri slaščičarni s prijateljicami, gremo skupaj na proteste.« Njene prijateljice so vse starejše od 70 let. »Skrbi me za Branko, ima močno osteoporozo in težko se premika. Ampak redno hodi na proteste, človek se mora upirati, kako drugače ohraniti upanje?« doda mama.

To poslušam že tedne. Danes pa mama pove nekaj novega. »Tudi Lalica je šla na proteste.« Teta Lala oziroma Radmila je starejša sestra moje mame, ki se ni preselila med študijem v Beograd, ampak je ostala v rodnem Leskovcu. Ta je ena od volilnih trdnjav nekdaj Miloševića in danes Vučića. To je tisti jug Srbije, ki je v nenehnem strahu zaradi bližine Kosova in Albanije. Mesto, ki so ga včasih klicali srbski Manchester, ko je bil še center tekstilne in kemične industrije. Eno od zadnjih tekstilnih tovarn so kupili neki tujci in obljubili, da bodo obdržali delavce. In ko so delavci prišli v ponedeljek v službo, v stavbah ni bilo več niti enega stroja. Vse so čez noč odpeljali v Turčijo, ker je delovna sila tam cenejša. Verjetno za temi stroji zdaj delajo sirske begunke. Teta Lala vedno gleda javne medije in – to je pomembneje – jim verjame. Za sprostitev pa zelo na glas, ker je že malo naglušna, spremlja Pink TV z vsemi resničnostnimi šovi, ki jih ta ponuja. Resda moja teta Lala ni ravno oboževalka srbskih oblastnih struktur, je pa praktične pameti in se ne izpostavlja v malem mestu, sploh če to ni potrebno. In po njenem mnenju to nikoli ni preveč potrebno. Tudi sicer se ne poglablja preveč v resničnost trditev medijev, ampak se drži načela »kar je bilo na televiziji, je gotovo res«. Ko Vučić reče, da je popolnoma izčrpan, ker ves čas dela za ljudi, in to pogosto ponavlja, zanjo to pomeni, da Vučić verjetno veliko dela. In ko Vučić na televiziji pokaže fascikle, v katerih naj bi bila vsa dokumentacija o prenovi železniške postaje v Novem Sadu, moja teta Lala ne opazi, da so ti fascikli prelahki, saj jih predsednik dviguje z dvema prstoma, in zato najverjetneje prazni. Ker kako bi lahko človek lagal na televiziji! In to vsak dan. Vučić pa ima dolge govore in izjave skoraj vsak dan. »Me slišiš, Ikica, Lalica je bila na demonstracijah,« slišim mamo v telefonu. Seveda sem slišala – le onemela sem. Ker če se je teta Radmila postavila na stran študentov, potem je oblast res oplela. Študentom je uspelo mobilizirati še zadnje apolitične in pasivne člane srbske družbe. In to je res novo.

Res je sicer, da smo vsi našteti v življenjskem obdobju med 50 in 80 let, da smo živeli v senci vojn, demonstracij, propadanja in nastajanja novih kultov osebnosti. »Ni pa povedala možu, da gre na demonstracije, ampak je rekla, da se dobi na kavi s prijateljicami. In res so se vse dobile na kavi, potem pa so se na skrivaj pridružile svojim vnukom. Veš, tudi Peter je bil na protestih.« Peter je moj nečak, danes je že srednješolec. »Me ti sploh poslušaš?« slišim mamo. Poslušam, poslušam. Slišim. Babice so se pridružile vnukom. »In veš, koga so še tam videle? Pred gimnazijo?« še govori moja mama s takim žarom in življenjsko energijo, kot da bi bilo pred njo še stoletje. »Ugotovi! Gaga je bil tam!« Dragan je moj stric, mož tete Radmile. Ko je še hodil v službo, je bil eden vodilnih kirurgov v leskovški kliniki, danes pa se bori s parkinsonovo boleznijo. »Stal je na drugi strani ulice, prav tam je bil. A ni nikomur povedal, da bo šel, niti ženi, tudi on se je skrivoma pridružil Petru. Pa saj drugače ne gre. Babicam in dedkom se ni treba odločati o prihodnosti države. Kdo je že videl kaj takega, da ima Amerika 80 let starega predsednika?! Kaj ve on o prihodnosti? In potem so se delali, da se niso videli. Razumeš? Pa so bili vsi tam. Me ti poslušaš?« Seveda poslušam. Ne vem, ali naj se smejim, veselim ali naj me že skrbi, kakšen obup bo zajel vse, če se kmalu ne bo zgodilo kaj velikega. Ko kdo privleče na dan toliko čustev, ko se zbere v družbi toliko upanja, da se bo tokrat res kaj spremenilo. Da se življenje in družba resnično lahko izboljšata, da je oblast zamenljiva, da nisi sam in da ni to, če si želiš pravične družbe, samo naivna romantična vizija. Ko spraviš na demonstracije tudi osteoporozo, naglušnost in parkinsonovo bolezen, potem je popolnoma uničujoče, če se ta sprememba tudi ne zgodi.

Vesela sem, ker je moja mama zdaj taka zanesenjakinja in kar poka od optimizma in energije. Po vseh letih depresivnih pogovorov, kako je vse strašno in kako se nič ne da.

In lepo je videti, da sedemdesetletniki in še starejši na cestah protestirajo za boljšo prihodnost. Ti ljudje ne protestirajo samo zase, oni so tam, da bi pomagali zagotoviti prihodnost mladim ljudem. Vesela sem, ker je mama še vedno taka zanesenjakinja in kar poka od optimizma in energije. Po vseh letih depresivnih pogovorov, kako je vse strašno in kako se nič ne da. »Mi spet upamo. Saj vem, da jih bodo zdaj razne stranke poskušale kupiti. Ali očrniti. Grozijo njihovim družinam.  

Ampak veš, so pametni in nočejo sklepati dogovorov z nikomer. Samo ponavljajo svoje zahteve. In to takšne, da se vsi strinjamo z njimi.« Tudi sama tako mislim. Da so si postavili cilje in našli svojo držo. Nočejo delati države na novo, nočejo postavljati novih političnih ciljev. Država že obstaja. Zakoni in pravila že obstajajo. Strokovnjaki na različnih področjih že obstajajo. Niso potrebni vedno novi obrazi in ni treba vedno znova zrušiti vsega, da bi spet vse skupaj postavljali od temeljev naprej. Oni zahtevajo le tisto, s čimer se vsi lahko strinjajo: da se spoštuje pravna država in da vsak dobro opravlja svoje delo. Namesto da bi napadali policijo ali pravosodje, ki da ne opravljata svojega dela, se zavedajo, da je korupcija in »javašluk« samo del slike, ker večina ljudi pravzaprav želi dobro delati. Večina ljudi ne podpira ne kriminala ne nepotizma. Če rečeš, da »policija ne opravlja svojega dela«, napadeš in daš v isti koš vse ljudi, ki delajo v policiji, in zgolj zrušiš neki podsistem države. Ko rečejo »zahvaljujemo se organom pravosodja za opravljeno delo«, pa dajejo glas tistim, ki svoje delo opravljajo tako, kot je treba. Dajo jim moč. Dajo jim možnost, da stopijo skupaj in obračunajo s tistimi, ki tega ne delajo. Moč, da se uprejo »bulijem« in kriminalcem. Zato moja mama pravi: »Vračajo nam državo!« Moja mama ve, da od študentov nihče ne pričakuje, da bi delali politične programe ali projektirali železniške postaje. Oni imajo svoje delo, oni študirajo. Naj čim prej zaključijo svoje obveznosti – da ne izgubimo še kakšne generacije.

Ne vem, ali naj se smejim, veselim ali naj me že skrbi, kakšen obup bo zajel vse, če se kmalu ne bo zgodilo kaj velikega.

Seveda se bodo nekateri od njih odločili za aktivizem, pravo ali politiko. Ni pa njihova naloga, da ustanavljajo politične stranke in organizirajo spremembe družbe. Tu so le zato, da predstavijo svojo vizijo prihodnosti, da opozorijo na to, da je družba zašla s poti, da je zanemarjena. Da je dovoljeno posegati po spremembah. Zato njihov protest tako odmeva po svetu. In zato jim podporo pošiljajo vsi, od politikov do Madonne. Ampak zdaj, zdaj smo mi tisti, ki moramo opraviti nekaj umazanega dela. Navsezadnje, saj smo bili tukaj, ko se je vse skupaj tako zapacalo. »Iko! Zadržuješ me, moram na proteste, avtobus mi bo ušel, zamudila bom  na petnajst minut tišine,« slišim mamo. »Grem, pokliči me kasneje, da ti povem, kako je bilo.« In prekine zvezo.