Nikoli se nič ne spremeni? Dokler se ne.
Babice na pohodu
Študentje kmetijske fakultete na protestih v Beogradu (Študenti danes, prihodnost jutri in Zovu nas ulice, idemo napolje – pesem Crvene jabuke iz osemdesetih)
© Profimedia
»Iko« Tako me kliče mama, kadar je zelo sentimentalna. Moram reči, da je to kar smešno, saj sem danes že skoraj 50 let stara ženska, mama pa je gospa, ki jih ima že več kot 70. »Neznosno je to, v prsih me boli, že dneve je tako, ves čas mislim na študente. Tako so lepi in pametni, a vem, da bo oblast našla način, kako jih zafrkniti.« Moja mama je pesimistka, morda je bolj pošteno, če rečem, da nima več nobenih iluzij. »Vse huje in huje je. Občutek imam, da se v Srbiji nikoli ne bo nič spremenilo. Oni so naša zadnja priložnost. Grem pa vseeno tudi danes v mesto.« Iti v mesto pomeni zanjo preživeti več ur na avtobusih, saj toliko traja, da se prebije kakih deset kilometrov iz naselja Miljakovac 2, kjer živi, v središče Beograda. »Se dobim pri slaščičarni s prijateljicami, gremo skupaj na proteste.« Njene prijateljice so vse starejše od 70 let. »Skrbi me za Branko, ima močno osteoporozo in težko se premika. Ampak redno hodi na proteste, človek se mora upirati, kako drugače ohraniti upanje?« doda mama.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.