Kako se vrniti na oblast?

Stranka SDS je dokončno zagnala kolesje in se pripravlja na referendum o zakonu, s katerim so določeni dodatki k pokojninam tistih umetnikov, ki so dobili Prešernovo nagrado. Če bo šlo po načrtih, naj bi bil referendum pred poletjem, morebiti pa ga bo spremljal še kakšen, denimo tisti, ki se bo »boril za svobodo govora« in bo volivce povprašal, kaj menijo o novem zakonu o medijih.

Volivci na referendumih ne odločajo le o tem, po čemer sprašuje referendumsko vprašanje, pač pa izražajo tudi svoj odnos do vlade ali stranke, ki je referendum sklicala. In vladi Roberta Goloba ne kaže dobro, priljubljenost Gibanja Svoboda se zmanjšuje, še nižja pa je podpora Levici in SD. A vedeti je treba, da bo stranka SDS med referendumsko kampanjo uporabljala demagogijo. Govorila bo o tem, da vlada upokojencem ni izplačala božičnice, hkrati pa ustvarja umetniško elito. Po eni strani se bo zgražala nad umetniki, po drugi bo govorila o ljudeh, ki so trdo delali vse življenje, zdaj pa, ko so upokojenci, komajda preživijo.

To bitko za interpretacijo bo vladna stran težko dobila. Še posebej zato, ker naj bi spomladi parlament obravnaval predlog nove pokojninske reforme, ki bo prinesla postopno podaljšanje delovne dobe in referenčnega obdobja za izračun pokojnine, hkrati pa naj bi se zvišal odmerni odstotek. Ali preprosteje – reforma prinaša dovolj možnosti za politične manipulacije.

Vrnimo se k bistvu, k dodatkom k pokojninam za umetnike. SDS govori o ustvarjanju privilegirane umetniške elite. To ne drži, zakonska določila o izrednih dodatkih že obstajajo, sprejeta so bila leta 1974, na tej podlagi pa so se desetletja izdajale (ali pa se niso) odločbe o izrednih dodatkih. V času prejšnje vlade jih je podpisoval tedanji minister za kulturo Vasko Simoniti. Zakon, ki se mu obeta referendum, želi natančneje določiti merila, kdo je do teh dodatkov upravičen, kar je že davno zahtevalo računsko sodišče. Morda je katero od meril nenatančno določeno, morda zakon potrebuje tudi kakšen popravek, a nova zakonska materija je boljša od stare.

Umetniki v tej družbi seveda niso privilegiranci, veliko ustvarjalcev, predvsem samozaposlenih, živi v težkih razmerah. Privilegije najdemo drugje. Lahko jih najdemo med politiki. Državni zbor je pred letom in pol spremenil način financiranja političnih strank, zaradi česar bodo te po novem iz proračuna dobile enkrat več denarja kot prej.

Kaj zares pomenijo privilegiji in kdo jih podeljuje, dobro prikaže tudi zgodba iz novejše zgodovine slovenskega parlamentarizma. Konec septembra 1992, nekaj mesecev pred volitvami, je bil sprejet zakon o poslancih, ki je omogočal, da se delegati in delegatke upokojijo že s 25 leti delovne dobe. Dve leti kasneje je ustavno sodišče člen, ki je omogočal hitro upokojevanje, razveljavilo, a politikov skomine niso minile. Tik pred volitvami leta 1996 so poslanci znova spisali zakon, po katerem bi se lahko upokojili s 25 leti delovne dobe, a tudi ta načrt je propadel, saj je uredništvo Mladine v gverilski akciji zbralo dovolj podpisov za začetek referendumskih postopkov, referenduma ni bilo, prehitele so ga volitve, zakon pa ni obstal. Po zadnjih podatkih Zavoda za poklicno in invalidsko zavarovanje danes ta poslanski privilegij (ki je trajal le nekaj let) uživa še 44 ljudi (38 starostnih in šest družinskih pokojnin).

Stranke SDS seveda ne zanimajo umetniki. Ne zanimajo je niti upokojenci in njihove stiske. Zanima jo vrnitev na oblast. »Rušenje, ki smo mu te dni priča, je nespodobno, odvratno darilo slovenskim umetnikom in umetnicam za kulturni praznik. Zavrnimo ga,« je o tej temi v slavnostnem nagovoru na proslavi ob kulturnem prazniku dejala predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada Zdenka Badovinac.