Trumpova svetovna politika kot poslovna priložnost

Ne mine dan, ko novi ameriški predsednik ne bi šokiral javnosti z novo precedenčno pobudo ali idejo

Donald Trump v zameno za pomoč od Ukrajine pričakuje za 500 milijard dolarjev redkih zemelj – te so skupina 17 kovin. Ne mine dan, ko novi ameriški predsednik ne bi šokiral javnosti z novo precedenčno pobudo ali idejo, s katerimi resno ogroža ne zgolj svetovni mir, vedno bolj tudi pod krinko nekakšnega mirovništva, ali globalno ekonomijo. Ob tem naskakuje svoj osebni rekord postavljanja laži v novem mandatu – teh se je v prejšnjem nabralo za 30.573 laži. Kot dober predsednik bi si moral želeti, da ga preseže. Noro? Absolutno!

Toda nekako se zdi, da svetovna politika nemo opazuje njegove veleposestniške akrobacije in se še vedno ne zna odločiti, kaj storiti z najmočnejšim in s tem tudi najbolj nevarnim človekom na svetu, zato običajno, pomislimo le na servilnost Golobove vlade in predsednice republike Nataše Pirc Musar, raje pretežno taktično molči.

Nova politična praksa

Na kaj merim s sintagmo ogrožanja osebnega rekorda? Zdi se, da Trumpovo ekstenzivno laganje kot inovativno politično prakso izriva nova. Morda celo bolj nevarna in v primerjavi s katero je laž videti skorajda benigna in neškodljiva, če se izrazimo bogokletno. To je nekakšna ekspanzionistična politika brez zavor, za katero ne bi, zaradi številnih varnostnih mehanizmov, demokratičnih in pravnih varovalk, niti pomislili, da je lahko kakorkoli uspešna. Ker smo jo doslej dovolj redko videli, se ne zavedamo možnih političnih posledic že same napovedi ekspanzionističnih idej, tudi če do njihove realizacije ne pride.

Bo Trump uspel kupiti Grenlandijo? Se v njegove načrte mešajo njegove osebne poslovne računice? Postaja zanj svet nekakšna poslovna priložnost? Je predsednik kot avtor knjige »The Art of the Deal«, torej umetnost posla, zgolj nekdo, ki vidi svet kot megalomansko poslovno priložnost, ker je pač sam en takšen megaloman?

Morda mu na koncu ne bo uspelo kupiti Grenlandije ali izseliti Palestincev v Gazi, da bi tam zgradil mondena letovišča. Morda ne bo prišel do ukrajinskih kovin. Ampak že same njegove blodnjave napovedi povzročajo neverjetno politično, vojaško in gospodarsko škodo skozi preplah in zmedo.

Vzemimo Gazo: popolnoma razumljivo ob lunatični ideji o odstranitvi Palestincev sledi zgolj potuha Izraelu za njegov ekspanzionizem, zato se zdaj nadvse hvaležno dobrika Trumpu. Po analogiji s slovenskim izbrisom iz leta 1992, čemur smo takrat dejali »administrativni genocid«, bi lahko v primeru izvedbe novemu projektu čisto upravičeno dejali takole: poslovni genocid. Takšen s turističnim predznakom.

Pet principov politične komunikacije

Ko se sprašujemo, ali Trump misli resno, se interpreti in analitiki težko odločijo. Se mu je zmešalo in moramo za njegova ravnanja poiskati avtentično razlago v mentalnih stanjih, pri tem pa se spomniti vseh psihiatričnih diagnoz, ki so jih strokovnjaki podali v času njegovega prvega mandata?

Ali pa je morda vse skupaj premišljena politična strategija, začinjena s posebnimi komunikacijskimi prijemi? Politolog Marco Morini v svoji knjigi »Lessons from Trump’s Political Communication« (2020) analizira njegove strategije dominacije v medijskem okolju v času prvega mandata. Navede jih pet. Zdi se verjetno, da bo z njimi Trump nadaljeval tudi v novem, zato naj jih na kratko obnovim.

Šefovski disintermediator

Disintermediacija je neke vrste izločitev posrednikov v ekonomiji iz dobavne verige – je odstranitev tistih, ki posredujejo v transakciji ali nizu transakcij. Kot šefovski disintermediator je Trump, sprva še kot kandidat in nato kot predsednik, instinktivno razumel prepričljivo moč disintermediacije, kar mu je omogočilo, da neposredno nagovori široko občinstvo, kar so nato kot taktiko ojačali množični mediji. Še zlasti se je pristop pokazal v njegovi obsežni rabi družbenih omrežij, kjer se zdi, da se Trump v njih, navzlic svoji starosti, znajde kot riba v vodi.

Na podoben način svojo fascinacijo nad tviterjem in omrežjem X prakticira in kaže Janez Janša. Nagovarjanje javnosti neposredno, z izločitvijo posredništva medijev, je ustvarilo vtis neposredne povezanosti z ljudmi, zato je direktno naslavljanje javnosti postalo njegov zaščitni znak. Pričakovati smemo, da bo tudi v novem mandatu sledil istemu receptu.

Stalen izvajalec kampanje

Komunikacija Donalda Trumpa nikoli ni postala zares »predsedniška«, odkar je uradno napovedal svojo kandidaturo za predsednika junija 2015. Značilnosti njegovega komuniciranja se kasneje niso spremenile in so vztrajale. To pomeni, da je nenehno napadal politične nasprotnike, civilno družbo in dosledno zaničeval medije in novinarje, podobno pa ni nehal širiti sovraštva do nekaterih segmentov prebivalstva, npr. muslimanov. Agresivnost njegovega nastopanja iz kampanje je ustvarila vtis, da sploh ni predsednik, ampak se nenehno šele poteguje za ta položaj.

Nekaj podobnega smo videli v kampanji Boruta Pahorja za predsednika Slovenije leta 2012, ko je s svojo koncepcijo antipolitika v začetnem delu, ki ji je sledila volilna zmaga, odigral številne »volonterske« vloge – oblekel se je in opravljal delo picopeka, asfalterja, mesarja, avtomehanika, frizerja in končno novinarja, s čimer je nato nadaljeval tudi kasneje, ko je že postal predsednik. Njegova dva mandata sta bila nenehno obarvana kampanjsko, kar se mu je obrestovalo, saj je bil celo dekado najbolj priljubljen politik v državi. To dejstvo nam najbrž vse pove o domačih medijih in psihološkem in političnem profilu volivca.

Klovnovski performer

Vloga igranja klovna je pri Trumpu postala strategija. Pomagala mu je očarati številne volivce, se distancirati od etablirane politične retorike in jo celo osmešiti. Dovolj je bilo storiti tisto, česar si večina politikov ne upa: zaigrati šemastega klovna, uporabljati močne in vulgarne besede, apelirati na čustva, argumente zamenjati za kratke in duhovite slogane ali dovtipe.

S tem je zlahka zgradil priljuden odnos z javnostjo na način, da je našel simpatije majhnega človeka. Znova se velja spomniti štosiranja, ki ga na instagramu na dnevni rabi že trinajst let uporablja Pahor in z njim še vedno očara bebave slovenske medije in novinarje, o čemer pišem v svoji knjigi »Pahorjev medijski flirt«. Fascinacije državljanov, ki so razglasili za »kralja instagrama«, niti nima smisla znova posebej omenjati.

Trumpove šale, zasmehovanje in norčevanje so bili s strani ljudi iz ulice dojeti z naklonjenostjo, kot nekakšen izraz odpora do predpostavljeno odtujenih elit. Performativna pojavnost je mobilizirala množice na klasičen populističen način. Ker sem že primerjal Pahorjev in Trumpov populizem, se splača opozoriti, da je prvi svojega nagradil s tem, da se je v osnovi odpovedal opravljanju svoje politične funkcije, stalno sklicujoč se na pomanjkljive ingerence svojega predsedniškega položaja.

Fašističen govornik

Morini spomni na kultno knjigo Victorja Klempererja »Govorica tretjega rajha«, v kateri ta ugotavlja, da so avtoritarni voditelji vedno uporabljali nekakšno jezikovno politiko, da bi dosegli državno oblast in vzdrževali svoj kult osebnosti, in da to počnejo nenehno. V tem smislu je bil jezik brutalnosti in kulture krutosti v tretjem rajhu normaliziran tudi s pomočjo širjenja metaforike vojne, bitk, izgona, rasne čistosti in demonizacije sovražnika.

Povedano drugače: Trump neprekinjeno uporablja fašistično retoriko. Jezik fašizma se zateka k strahu, grožnjam, nasilju in tesnobi, kar nato postanejo normalizirana valuta komunikacije.

Izkoriščevalec medijskega ekosistema

Kot peto strategijo na nekakšni metaravni, torej kot posnetek prvih štirih, Morini navaja izkoriščanje medijskega ekosistema: vse prej naštete so služile temu, da so pripeljale do stalnega medijskega poročanja in izkoriščanja trenutnih navad ali slabosti ameriškega novinarstva.

Ker tradicionalni ameriški mediji doživljajo strukturne spremembe, kot so na primer tehnološki izzivi, vse večja negotovost novinarjev glede zaposlitve in vse večja odvisnost medijev od tiskovnih agencij, je Trump izkoristil pravila novičarstva in osvojil pozornost s svojo agresivno retoriko, bizarnim in ekscentričnim obnašanjem ter vsem, kar deluje kot magnet za medije.

Vse to mu je omogočilo, da je nenehno ostajal v središču pozornosti, ko so novinarji tekmovali v tem, kdo bo prvi obveščal o njegovih novih bizarnostih in napovedanih ekscentričnih dejanjih. Tudi takšna gesta nas spomni na Pahorja, ki se je pred nekaj mesecih šaljivo pohvalil, da je on oral ledino kot prodajalec hamburgerjev, zaradi česar da je Trump v McDonaldsu zgolj njegova neresna imitacija, ki za njim močno zaostaja.

Posel ali kavč

Je previdno kimanje ob čudenju, ali imamo pred sabo človeka, ki vidi svetovno politiko kot priložnost za posel ali morda nekoga, ki si zasluži obravnavo na psihiatričnem kavču, res edina možna politična drža? Kimanje zato, ker bi lahko vsaka neprevidna poteza povzročila nevarno zaostrovanje razmer z morda najmočnejšo državo na svetu?

V sodobni mednarodni politiki obstajajo številni varnostni mehanizmi, ki preprečujejo agresivne ekspanzionistične in imperialistične težnje posameznih držav. Trumpove napovedi, izrečene s pozicije morda politično najmočnejšega človeka na svetu, so srhljive in včasih komične obenem, kar odpira resno vprašanje, kako se na njih odzvati. Kot vidimo iz nekaterih reakcij Danske in Mehike, je to včasih nujno storiti z veliko dozo humorja in komičnosti, a je veliko vprašanje, ali je takšno zabavno odzivanje uspešno.

Če želi Trump barantati z ozemlji drugih držav ali jih kupovati, ali pa s svojimi političnim vplivom izsiljevati druge države, tudi tiste v vojni, s finančnim ciljem, je to morda izraz njegove poslovne žilice, toda ob tem zagotovo ignorira osnovna etična načela, mednarodno pravo in konvencije, končno pa se poigrava tudi s humanitarno katastrofo.

Zanikanja suverenosti in pravnih norm v novi Trumpovi politiki ni mogoče ustavljati zgolj s pravnimi poduki in posmehovanjem. Novodobni kolonializem, kjer poskuša ameriški predsednik morda spretno maskirati lastne interese z državnimi, so zagotovo nevaren precedens s pozicije izsiljevanja gospodarsko močnejšega akterja, ki izigrava šibkejše države ali unije, vojaške zveze in mednarodne dogovore in konvencije.

Grožnja svetovni demokraciji

Ni dvoma, da lahko Trumpove fiksacije, povezane z razumevanjem sveta kot poslovne priložnosti, pripeljejo do nestabilnosti v svetu, končno pa tudi do vojaških in, kot rečeno, tudi do poslovnih genocidov v polnem pomenu besede.

Takšno obnašanje je srhljivo brezempatično in posledica odsotnosti slehernega moralnega občutka. Čudimo se neskončni krutosti, ko Trump odkrito koketira z vsem, česar si na človeški, pravni in demokratični ravni ne moremo in ne smemo želeti: z nasiljem, rušenjem pravnega reda in kršitvami človekovih pravic, zlorabami in novimi konflikti, gospodarskim kaosom in trgovinskimi vojnami.

Trump je trenutno kolosalna grožnja svetovni demokraciji, mednarodnemu pravu in človekovim pravicam. Grožnja, ki je posledica ekonomske samovolje nekoga, ki čuti neomajno moč in pijanost od oblasti. Zato je pred nami veliko težkih nalog, tudi pred Slovenijo. Brez aktivnega delovanja mednarodnih institucij in sodišč, Združenih narodov, Evropske komisije in vseh vrst diplomatskih in gospodarskih pritiskov ne bo mogoče ustaviti Trumpove imperialistične politike. S servilnim obnašanjem vrha slovenske politike tudi ne.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**