Si tudi Golobova vlada zasluži kolesarjenje?

Razkol na levi

Nataša Sukič iz stranke Levica, udeleženka zdaj že kultnih105-ih petkovih kolesarjenj, se na veliko čudi novemu: »Čisto na vsakem biciklarjenju sem bila. Res spektakularno tole danes.« Podpredsednica državnega zbora je s temi ciničnimi besedami izrazila ogorčenje nad shodom, ki ga je pred vladno stavbo organizirala civilna iniciativa Glas ljudstva. Ja, kot je zapisala na svojem Facebook profilu, ob njem ni zgolj užaljena, ampak tudi ogorčena. Kar je velika razlika, kot pravi.

Izbira je vaša, »veselo odkolesarite proti Janševi zori jutrišnjega dne,« se je še pridušala. Ogorčeno je še zabrusila, ker užaljena ni, da »potem me ne kličite več na vaše proteste«. Tovrstna dejanja se ji zdijo lahkomiselna, zato jo je zanimalo, »koliko civilnega dialoga boste prihodnje leto imeli z Janšo«.

Defetistična reakcija poslanke Levice, očitno napovedujoče novo Janševo zmago na naslednjih volitvah, je vredna posebne pozornosti, ker lahko iz nje razbiramo neko splošno mentalno podobo dojemanja Golobove vlade in ne zgolj strah pred lastno nemočjo, v tem primeru kar politične levice v celoti, ki se ji vedno znova zalomi in nato zaigra na preostalo karto antijanšističnega resentimenta. Povejmo to še bolj pregnantno: če slovenska levica ne bi poznala Janše, bi si ga morala izmisliti.

Kaj natančno je spravilo v ogorčenje poslanko, ko je zagledala protestnike pred vladno palačo?

Ne izpolnjujejo zavez

Glas ljudstva je v petek, 14. februarja 2025, izpeljal »opozorilno kolesarjenje«, kot so zapisali. Na njem so koalicijske stranke spomnili, da je vlada po dveh tretjinah mandata izpolnila le peščico svojih zavez: zgolj pičlih 12 od 122. Zato so ji očitali, da je določen napredek viden na področjih, ki zadevajo demokracijo, svoboščine in kulturo, vendar je največ prelomljenih ali nedotaknjenih zavez tam, kjer prihaja do konflikta med interesi kapitala ter interesi ljudi in okolja. To so zdravstvo, okolje, stanovanja, davčna politika in mirovna politika. Golobovo vlado so pozvali, da se nemudoma in odločno loti izpolnjevanja svojih zavez.

Protesta se je udeležilo okoli 200 ljudi, kar ni veliko. Datum je bil izbran namenoma, saj so dan kasneje minila natančno tri leta, ko so jim predstavniki političnih strank uradno predali svoje zaveze volivcem. Na ta način so želeli z enkratnim dogodkom vlado spomniti nanje in to po tistem, ko so podobno kolesarjanje nekateri, večkrat tudi s tihim očitkom o hipokritičnosti in dvojnih merilih, pričakovali že bistveno prej. Civilna družba je na čelu z Jašo Jenullom in Teo Jarc izpeljala sicer neverjetnih 105 petkovih dogodkov v znak protesta proti Janševi vladi med leti 2020 in 2022.

Potem je premočno zmagal Robert Golob, nikoli protestnik, in formiral vladajočo koalicijo s Socialnimi demokrati in Levico.

Očitek o pomoči Janši

Sukič je spomnila, da se jih je redno udeleževala, a se je zdaj znašla na drugi strani, kar najbrž ni prijetna izkušnja. Na svojem profilu je ob svoji izjavi sprožila obsežno polemiko z drugimi uporabniki. Ti so se nemudoma razdelili v dva tabora: prvi jo je branil in Jenullovim kolesarjem očital nespametnost, pri tem pa predvsem strašil pred tem, da bo rušenje vlade prispevalo k Janševemu povratku, zaradi česar je takšno ravnanje nevarno. Drug tabor je pritegnil nasprotnim pojasnilom naklonjenim Glasu ljudstva in s tem se je pokazalo, da obstaja pomemben razkol na levi, ko gre za stališča o nalogah civilne družbe.

Očitek o tem, da je graja na račun Golobove vlade voda na mlin vrnitve avtoritarnega voditelja, je stara, a neverjetno prozorna. Sam jo na svoj račun poslušam že dve leti in jo poznam do obisti. Sklepanje je zgrešeno, da bolj ne bi moglo biti, in tudi tokrat je bilo takšno. Poslanka Sukič je storila še korak naprej in protestnike primerjala z Ruparjevimi upokojenci, kar je zaradi neumestnosti nekatere še dodatno razhudilo. Ni dvoma, da jo je na protestu pred vlado zmotila tudi prisotnost poslanca Mihe Kordiša, ki se ga v vrhu Levice vsi otepajo, sam pa napoveduje novo stranko, kar bi lahko za njegovo matično predstavljalo usoden udarec.

Toda poglejmo si predvsem argumentacijsko težo poslankinih stališč. Trdil ne bom le, da so ta logično siromašna in zgrešena, ampak tudi simptomatično neprepričljiva – da izražajo natančno tisto mentaliteto, ki jo sam opisujem kot samodestruktivno glede na pričakovane politične cilje.

Zabijanje noža v hrbet

Oglejmo si natančneje enega bolj udarnih odgovorov podpredsednice državnega zbora, v katerem že zavrača pomisleke, da v svoji graji kolesarjev predvsem straši pred Janševim novim prevzemom oblasti: »In, ja, ker druge alternative ni, bo prišel skozi velika vrata spet večni Janša. To ni strašenje. To je brutalna in neusmiljena REALNOST. Ti pa kar poenostavljaj zdajle in mi pripisuj ceneni idiotizem. Pa dobro napumpaj kolo in na rokavice, kapo in šal ne pozabit. In če je problem Golob, potem protestirajte pred sedežem GS. Ker če protestirate pred vlado, protestirate tudi proti Levici in nam zabijate nož v hrbet. Hvala za rože.«

Čustven odziv s sklicevanjem na nekakšno izdajo temelji na logični zmoti argumenta iz posledic (argumentum ad consequentiam). Strašenje, ki ga sicer kot propagandno taktiko najraje uporablja politična desnica, predvsem pred migranti ali LGBTIQ skupnostjo, poskuša svoja prepričanja ali trditve utemeljiti na risanju nesprejemljivih posledic, ki da bodo slabe ali še slabše, če se bo na oblast vrnil avtoritarni vodja. In te da so realne, še pribije. Impliciten sklep je jasen, a zato nič manj sumljiv: mi smo boljši, zato nas preveč ne grajajte. Vsaj ne na tak način!

Evidentno zavzeto stališče krši pravila dobre argumentacije, kjer bi morali zavrniti resničnost sogovorčevih trditev, namesto tega pa ponudimo nerelevantno okoliščino, ki jo imamo za nesprejemljivo. In še to takšno, do katere ne bo prišlo nujno.

Lažna dilema

Razen tega igra na karto še ene logične zmote – lažne dileme. Ta predpostavlja, da obstajata le dve možnosti izbire. Po prvi volivci morajo podpirati predstavnike Golobove vlade, ali pa bo prišlo do katastrofalnega scenarija; tretje možnosti ni.

Seveda sploh ni nujno, da imamo pri obravnavi prihodnjih volitev na voljo zgolj omenjeni možnosti, sploh ker tako rekoč napovedujemo razvoj dogodkov brez kakšnih koli posebnih dokazov. Prihodnosti pač nihče ne pozna z gotovostjo. Ob tem se Sukič ni ustavila in je takoj dodala, da bo Jenullov opozorilen enkraten protest dal dodaten zagon večnemu Janši. Učvrstila je svojo idejo o tem, da obstaja zgolj ena izbira, kar natančno ustreza opisani lažni dilemi: »Druge alternative ni. Če se potopi levosredinska oblast, bo prišla desna. In šef bo večni Janša. Sledil pa bo ne več orbanizem, ampak kar trumpizem. Pa srečno.«

Tiskovke so dovolj

Sukič je zmotilo kolesarjenje tudi kot posebno protestniško dejanje: »Sem res presenečena in razočarana. Saj itak preko tiskovk non stop komentirate, kar se vam zdi slabo ali ne dovolj dobro. Čemu – torej? Res me zanima neka utemeljena razlaga, ki pije vodo.«

Če bi v Glasu ljudstva zgolj sklicevali tiskovke, bi bilo to čisto dovolj, je prepričana. Tako rekoč predpisala bi torej obliko protesta. Zato je zanjo »kolesarjenje v kontekstu Ruparjevih, milo rečeno, katastrofa« – misel se nanaša na njeno napačno ugotovitev, da se prvi in drugi odvijajo časovno skupaj, kar ne drži. Kako utemeljuje svoje tokratno prepričanje?

»Druge alternative ni. Če se potopi levosredinska oblast, bo prišla desna. In šef bo večni Janša. Sledil pa bo ne več orbanizem, ampak kar trumpizem. Pa srečno.«

Nataša Sukič,
Levica

Po njenem imamo kritik že dovolj. Glas ljudstva je po njenem »ves čas kritičen do vlade (kar je prav) in to že mesece beremo v vseh medijih. A to ne zadošča? Je potrebno kolesariti?« Tak pogled razkriva omejeno razumevanje pomena in vloge kritičnega državljanstva in civilne družbe. Več kot jasno zahteva izjemo zase in si želi zgolj bolj sterilnih opozoril, ki jim ne sledi aktivistično dogajanje.

Plesniv kruh

Poslanka je ob tem uporabila še en bolj specifičen argument. Ker ima po njenem simbolno v politiki ogromno težo, je zanjo »enaka oblika protesta kot proti zaplinjevalski in avtoritarni oblasti enako enačaju med tema dvema vladama«. Pa to drži?

Res škoda, da predstavnikov Levice, tudi Sukič, ni bilo tam. Če bi bili, bi lahko slišali govor dr. Dušana Kebra in se zamislili ob njegovi metafori, s tem pa morda izognili svojemu zgrešenemu lamentiranju: »Vlada kot svoj največji dosežek navaja, da nas ne pretepa, zaplinja in zaliva z vodnimi curki. Hvali se z nečem, kar je minimalni standard demokratične oblasti. Kot da bi se pek hvalil, da nam ne prodaja plesnivega kruha. Za ta dosežek vladi ni bilo potrebno storiti ničesar; samo prenehala je početi tisto, kar je počel Janšev policijski minister. To ni dovolj. Vlada mora izpolniti zaveze, ki jih je dala na začetku svojega mandata. Ne nujno vseh, ampak vsaj tiste, ki so izvedljive v času enega mandata in kjer je stiska državljanov največja. Samo tako bo preprečila Janši, da nas ne bo ponovno zalival s solzivcem – če ne še s čim hujšim.«

»Vlada kot svoj največji dosežek navaja, da nas ne pretepa, zaplinja in zaliva z vodnimi curki. Hvali se z nečem, kar je minimalni standard demokratične oblasti. Kot da bi se pek hvalil, da nam ne prodaja plesnivega kruha. Za ta dosežek vladi ni bilo potrebno storiti ničesar; samo prenehala je početi tisto, kar je počel Janšev policijski minister. To ni dovolj. Vlada mora izpolniti zaveze, ki jih je dala na začetku svojega mandata. Ne nujno vseh, ampak vsaj tiste, ki so izvedljive v času enega mandata in kjer je stiska državljanov največja. Samo tako bo preprečila Janši, da nas ne bo ponovno zalival s solzivcem – če ne še s čim hujšim.« Dr. Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje

Bati se je, da bo vse, kar na ravni argumentacije navaja Sukič, s približevanjem volitev leta 2026 postalo splošna in vsakodnevna retorična usmeritev oblasti. Zlahka si predstavljam, da jo bo ponavljal tudi Golob, nekako takole: »Volite nas, ker mi vas ne bomo zaplinjali!« Če uporabim Kebrovo metaforo: »Pridite v našo pekarno, ker naš kruh ni plesniv!«

Res poceni in res poceni neplesnivo.

Prinesli so nam svobodo dihanja

Keber je verjetno že repliciral na odziv iz kabineta predsednika vlade, kjer so pred protestom izpostavili, da so pred tremi leti ljudem obljubili nekaj temeljnega. Kar je za njih temeljno (!), je to, »da bo Slovenija spet država, kjer se diha svobodno«. Svoboda nam je torej dala svobodno dihanje.

»Brez ustrahovanja, brez represije, brez solzivca na ulicah. Obljubili smo normalizacijo države – in to smo izpolnili,« so še spomnili v premierjevem kabinetu in zraven dodali, da so ponosni na opravljeno delo, na tej poti pa bodo vztrajali.

Golobovo trkanje po prsih je groteskna minimalizacija političnega truda: za to, da prenehaš uporabljati solzivec, ni potreben nikakršen napor. V bistvu niti minimum in zato zveni argument kot komična oglaševalska floskula: »Pridite k nam na pico, ker je vedno topla« ali »Kupite nov volvo, ker ima delujoče zavore« ali »Dobrodošli v našo ambulanto, ker pri operativnem posegu uporabljamo razkužilo«. Koga bi takšni slogani sploh lahko zares prepričali, da bi zaploskal? Kdo nas ima tu za bebave?

Ni prvič, da opozarjam na še eno značilnost aktualnih oblastnikov: na intelektualno poniževanje državljanov. Dragi gospod Golob, hvaležni smo vam, da nas ne zaplinjate! Ampak po treh letih bi si skromno želeli, da naredite še kaj in se ne hvalite s tovrstnimi, menda temeljnimi dosežki. Kajti nezaplinjanje imeti za vrhunski rezultat, kot sami pravite, predstavlja neke vrste samoovadbo. Potem dejansko skoraj priznavate, da ničesar drugega temeljnega niste storili, kar vam protestniki ravno očitajo.

Simbolna raven kolesarjenja

Poslanka je v svojih številnih replikah vsem, ki se z njo niso strinjali, svoje nezadovoljstvo še stopnjevala z nekakšnim argumentom iz simbolnega pomena kolesarjenja, kjer je poskušala Jenulla prepričati, da je onečastil simbol upora proti Janši in ga s tem nič manj kot zamazal:

»Navsezadnje je simbolno izjemno pomembno v politiki. In kolesarjenje je bilo SIMBOL upora proti Janši. Zdaj umazati ta simbol z enako obliko protesta proti vendarle najbolj levo nagnjeni vladi v zgodovini te države je, milo rečeno, žalostno. In to za nameček z ramo ob rami z Ruparjevimi upokojenci. To je pa res klofuta. Kot bi se sporočalo – isti ste. Pa nismo. Niti približno ne! In to niti malo produktivno. K ničemur ne bo doprineslo. Kvečjemu bo dalo dodaten pospešek – komu? Janši.«

Novo v tej dodatni argumentaciji je, da ne nasprotuje zgolj realnemu dogodku protesta, ampak želi rezervirati simboličnost kolesarskih protestov za zgolj enega politika, s tem pa jih narediti za enkratne in neponovljive. Dejansko v ozadju premisleka razbiramo še eno gesto, značilno za Janšo: ulični upor je smiseln, ampak le takrat, ko ga organizira on in ima natančno definiranega sovražnika, ki ima tako rekoč simboličen status. Sicer je napačen.

Kdaj namazati olje na verigah?

Podpredsednica parlamenta je potem v številnih replikah pod svojo objavo variirala osnovno sporočilo, da do kolesarjenja zoper oblast, katere del je sama, ne bi smelo priti. Ne včeraj, tudi ne danes ali jutri! Ko vas politiki s pozicije moči prepričujejo, da ne smete oditi na ulice, je to spet podobno Janši, ki je Jenulla zaradi istega protesta označil za »zblojenega brezposelnega levičarja« in se obregnil ob preveliko medijsko pozornost njemu in premajhno Ruparjevim upokojencem. Na njih, kot vidimo iz nastopov v zadnjih dnevih, resno računa. Ja, obstaja razlika v grobosti retorike Sukič in Janše, strukturno pa ni posebej velika.

Toda poslanka v tej zgodbi ni bistvena in ne gre le zanjo. Bojim se, da bo tovrstna argumentacija, prepojena z zaznano kognitivno disonanco Golobovih podpornikov ali pristašev te vlade, postajala vedno močnejša ob izteku mandata. Zakaj? Ker morda aktualna oblast ne bo imela dovolj pokazati. Omenjena disonanca je že zdaj neverjetno močno navzoča. Nekdo je v polemiki stopil na poslančino stran in se potožil, da imajo državljani očitno težavo s spominom: za izpolnitev vseh obljub bosta potrebna dva mandata, kar da je bilo jasno povedano na začetku. Očitek je hecen in komičen – Jenullu sporoča, da ničesar ne razume in da mora počakati, da se odvrti skoraj osem let, preden z oljem namaže verige na kolesih, pri tem pa v prvem koraku manipulativno predpostavi, da Golobu dva mandata kar pripadata!

Tokraten primer polemike nam pokaže, da ne obstaja zgolj kognitivna slepota volivcev, temveč jo zaznamo tudi na strani političark in politikov. Skorajda že izoblikovani miselni slogan »Brez nas boste dobili Janšo« implicira, da lahko vladajoča politika počne karkoli in se legitimira skozi zastraševanje pred avtokratom, a si s težavo predstavljamo, da bi nekdo resno verjel v zdravo ozadje tovrstnih prepričanj, pri katerih kažemo s prstom na avtokrata, namesto da bi odgovorili na zoprne očitke o neizpolnjenih obljubah. Kateri racionalen državljan ali volivec bi kupil takšno držo?

Bolj absurdno je težko

Dejansko gre za dvojno prevaro. Prva je, da vladajoči ne izpolnjujemo zavez. In druga, da lahkotno prelagajo odgovornost na državljane in jih celo pripravljajo na potencialni volilni polom. Absolutno mizerno je, če to počnejo poslanke in poslanci tega sklica. Jenull, kot sam pove v pogovoru za POP TV pri Urošu Slaku, organizira proteste natanko zato, ker ga skrbi, da bi lahko polomija Golobove vlade pripeljala do tega, kar skrbi tudi Sukič. Ampak ker pač opozarja politične odločevalce, res ne more biti kriv namesto njih.

Niso kolesarji tisti, ki bodo odgovorni za morebiten Janšev come-back, tudi ne kritiki oblasti, temveč tisti, ki so jim protesti namenjeni in tiščijo glavo v pesek. Da niso krivi in odgovorni politični odločevalci, in to takšni s še nikoli videno brutalno dominantno večino v državnem zboru? Ki imajo v rokah neverjetno količino škarij in platen? Bolj absurdno ne bi moglo biti.

Odgovor na moje vprašanje v naslovu je najbrž zato čisto odveč: če ne dela dobro ali se norčuje iz državljanov, si vsaka vlada zasluži kolesarjenje. Če so tisti na oblasti ogorčeni, je manj pomembno. Argumentacijska izhodišča poslanke državnega zbora pa, kot sem zapisal zgoraj, niso osamljena in so že skoraj simptom, morda celo simbol trenutnega miselnega razkola na levi. Na tiste, verjamejo, da je antijanšizem dovolj in one druge, ki verjamejo ali počasi spoznavajo, da nikakor.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**