Kako potrošiti še več denarja za orožje?

Prvi odziv evropskih držav in institucij na ameriško odločitev o pričetku pogajanj z Rusko federacijo o končanju vojne v Ukrajini se zdi reakcionističen, potraten, uničevalen in predvsem nehuman. Odgovori, ki nam jih trenutno ponujajo politični voditelji, so krepitev oboroženih sil, izgradnja močne vojne industrije, sosedsko sovraštvo in stopnjevanje konflikta, ki lahko privede tudi do nuklearne katastrofe. Cena, ki bi jo plačali v primeru zadnje, je težko zamisljiva, v grobem pa lahko ocenimo, kam nas vodi zgolj krepko povečanje javnih izdatkov za vojno industrijo. Hipno povečanje na zahtevanih 5% BDP-ja, o katerih se je iznenada pričelo govoriti, bi v strukturi slovenskega proračuna za prihodnje leto pomenilo odhodke v višini 4,1 milijarde evrov. Celotni načrtovani odhodki v proračunu trenutno znašajo 17,1 milijarde evrov. Tako bi naša država iz trenutnih okvirov proračuna vojski namenjala skoraj četrtino oz. kar 24% vseh izdatkov. Krčenje bi terjalo visoko zadolžitev in povečanje primankljaja ali pa hujša odrekanja, kot smo jim bili priča v letih po finančni krizi. Dolgoročna zmožnost zadolževanja je precej omejena, zato bi seveda sledili rezi na odhodkovni strani proračuna. Učinki famoznega ZUJF-a – zakona o uravnoteženju javnih financ izpred 13 let, so nekajkrat manjši od zahtevanih rezov. Svetovalec za nacionalno varnost dr. Erik Kopač je mnenja, da Slovenija trenutno ni sposobna absorbirati niti dveh odstotkov, tako da takšnega povečanja na kratki rok ne gre pričakovati. Kaj pa bi takšno povečanje pomenilo na dolgi rok? Uničenje javnih storitev, od zdravstva, šolstva, elementov socialne države, manjko vlaganj v infrastrukturo, znanost, kulturo, šport, nezmožnost spodbujanja prebojnih podjetij in institucij, ključnih za demokratično družbo. Skratka, destruktiven razkroj in osiromašenje družbenih sistemov ter preoblikovanje družbe v imenu varnosti za zaslužke zasebnih orožarskih podjetij. Bi bili v tistem trenutku res bolj varni, zdravi, uspešni? Izjemne družbene razlike, ki smo jim že sedaj priča v še bolj razslojenih državah in skupnostih, kot je naša, prikazujejo tragikomiko takšne varnosti.

Ograjene skupnosti, ki živijo odmaknjene od soljudi, obdane z zidovi in stalnim varovanjem, so odraz, kam nas vodi takšna surova divergenca. V primeru zagona vojaške industrije in proizvodnje orožja se zastavlja vprašanje, čemu bo to orožje služilo. Bo to le odvračalni element, ki naj bi preprečil večji konflikt? To je klasična paradigma, ki jo zagovorniki oboroževanja predstavljajo javnosti. Na prvi pogled se morda sliši logično, žal pa se pogosto izkaže zgolj kot lažna utvara. Zaradi visoke cene skladiščenja orožja se odločevalci raje odločajo za njegovo aktivno rabo ali načrtno uničenje. Po strokovnih ocenah je Združeno kraljestvo po drugi svetovni vojni in v obdobju hladne vojne samo v Beaufortov jarek odvrglo preko milijona ton municije, saj je bilo to ceneje kot nadaljnja hramba. Leta 1986 je na območju nenadzorovano odjeknil niz eksplozij, ki so jih zaznali kot potres z magnitudo 2,5 po Richterjevi lestvici. Odločitev, da jarek spremenijo v odlagališče, danes onemogoča varno gradnjo mostu na najožjem delu, ki bi povezal Severno Irsko s preostankom države. Smo se pripravljeni odpovedati delu Slovenije, kjer bomo zakopavali neuporabljene kose orožja? Verjetno ne, zato nam preostaneta naslednja scenarija. V prvem želijo predstavniki oboroženih sil ali politični “glory-hunterji” zasledovati ekspanzionistične cilje in pričnejo rožljati z orožjem, kar nas privede do odprtega konflikta. Smo pripravljeni umirati za takšne ljudi in njihovo nasilno slo po slavi? Tvegati spopad, ki lahko rezultira v vnovični rabi jedrskega orožja in vsemu uničenju in trpljenju, ki ga to prinaša. In nazadnje, orožje se seveda lahko izvaža tretjim državam, ki so ali (še) niso udeležene v aktivne konflikte. Je to rešitev? Služenje na račun trpljenja nam manj vidnih, odmaknjenih ljudi. Številne migracije, ki potekajo od svetovnega juga proti severu so posledica oboroženih konfliktov, orožje pa tja pogosto pride iz “oddaljenega” severa. Tudi Slovenija, kljub svoji majhnosti in mladosti, s tem že ima izkušnje. Te so med drugim soustvarjale balkansko morijo v 90-ih.