Mestogradnja

Gostilnica Franc
Slovenska ulica 49, Murska Sobota
Tel.: 031 413 420
Franc počiva ob nedeljah in ponedeljkih, preostale dni pa streže in predvaja komade Lačnega soimenjaka od 9. do 20. ure.

Ambient:
prijeten majhen placek z natančno tremi mizami in simpatično opremo in osebjem; nizu komadov Lačnega Franza je sledila fajn kolekcija sredinskega rocka

Napitki:
bolj kot vinski karti – na voljo je zelo osnoven nabor lokalcev – se splača posvetiti listi koktajlov in long drinkov; s kavo infuzirani negroni je bil špica!

Vegetacija:
kot se za tovrstne novodobne lokale spodobi, se v vsaki kategoriji jedi najde tudi veganska opcija

Dostopnost:
parkirna mesta so na ulici, do mizic se je treba povzpeti po nekaj stopnicah

Fino:
namaz keber
svinjski takos

Ne tako fino:
manjkajoča roba
sendvič falafel

Keber je stal 6, trije svinjski takosi 10, sendvič falafel 8,5, bovla z govedino 12,5, sladici pa 4,5 evra.

»Oprostite, pa to je škandal! Nedopustno! A vi sploh veste, kaj praznujemo 17. avgusta?!« je ob razkritju dejstva, da smo v konzumentski sekciji nizkonakladnika v zadnjih petih letih popisali le dve prekmurski oštariji, vzrojil inšpektorsko-doušniški sindikat in promptno odredil resnejše preverjanje gastronomskega dogajanja ob Muri in onstran nje.

Za prvo destinacijo so terenski informatorji predlagali obisk bistroja (ki si formalno – in glede na dimenzije čisto upravičeno – pravi gostilnica) Franc, ki na murskosoboški Slovenski ulici skupaj s steampunk barom Bunker (Konzum, 11/2018), kavarno Mala bazilika in hotelom Belmur (kdor ne bo tam spal, naj preveri vsaj vinsko klet!) tvori prijetno in k lagodnemu presedanju iz lokala v lokal vabečo meščansko bonvivantsko špuro.

V Francu imajo ponudbo razdeljeno na nekaj zajtrkovalnih postavk, permanentne kolekcije takosov, sendvičev in bovel ter tedenskih specialk. Vsega skupaj bi bilo ravno dovolj, da se človek hitro znajde po meniju, a se z izbiro ne počuti omejenega na le jed ali dve. Pozorno bralčevo oko, ki je v prejšnjem stavku verjetno zaznalo pogojni naklon, bo zdaj dobilo še odgovor, zakaj je bil uporabljen: ker v Francu ono soboto sredi dneva marsičesa sploh ni bilo – tedenskih specialk, narezka, paštete, tuna – marsičesa pa le še po porcijo ali dve. Za pomanjkanje krivimo sv. Valentina in inflacijo rozastih menijev po vsej državi, Frančevim pobom pa je treba vseeno priznati, da jim je pomanjkanju navkljub uspelo scumprati čisto simpatičen scenosled, začenši z zanimivim, s kavo infuziranim negronijem in končavši z makovo tortico, pobrano iz Valentinovega menija, z v vinu poširanimi hruškami in omako, odišavljeno z earl greyem.

Vmes smo se navduševali nad izjemnim namazom iz fižola sorte keber (ki ga umamizirajo z misom), mirno prepogibali mehke tortilje, polnjene s sočnimi kockami marinirane svinjine in ajdovimi kokicami, spoznali karakterno majonezo s hrenom in bučnim oljem, ki je poleg takosa plemenitila tudi radodarno bovlo z ajdovo kašo, govejim stejkom in hrustljavimi rezinami koromača, in razmišljali, da bi sendvič s falaflom in rdečo peso vendarle veljalo zastaviti tako, da se ne bi vsa vsebina razplozala v nedefinirano živo rdečo zmes.

Franc je simpatičen sodoben bistro, kakršnega potrebuje vsak malo resnejši kraj na zahodni polobli. Če pričakovanj ne boste gradili na podobah z družabnih omrežij in na zapisanem na jedilnem listu, se boste imeli čisto lepo, pa tudi lakote in žeje ne boste trpeli.