Zakaj ne bi bili enkrat prvi? Lahko bi bili zgled Evropi in svetu.

Osnutek novele zakona o zaščiti živali, ki predvideva tudi ukinitev baterijske reje kokoši nesnic do konca leta 2028, je naletel na različne odzive. Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Jože Podgoršek je v imenu kmetov napovedal nasprotovanje in ga argumentiral s stroški, ki bi jih rejci imeli s prestrukturiranjem v proizvodnjo z ustreznejšimi bivanjskimi razmerami za živali. Podgoršek sicer načelno podpira ministrstvo pri pozitivni promociji in večjih vlaganjih v dobrobit živali, ne vidi pa potrebe, da bi s pravili prehitevali EU. Bistvo problema izkaže z mislijo, da »potrošnik ne bo pridobil, izgubil pa bo slovenski kmet«, in z njo jasno pove, da živali v tej enačbi zanj ne obstajajo. V nekoliko drugačni perspektivi bi lahko zakon videli drugače in bi se nam končno posvetilo, da bi tokrat Evropo morda morali prehiteti. Postali bi zgled evropskim državam, ki imajo ta trenutek v kletkah več kot 150 milijonov kokoši.

Še zelo svež je spomin na Podgorškovo izjavo v oddaji Tarča, ko se je poskušal iz precej neprijetne situacije izmazati s trditvijo o tem, da naši kmetje pravzaprav vsako svojo žival poznajo po imenu. V kontekstu industrijske proizvodnje živali je seveda takšna izjava deplasirana, čeprav je v resnici izrazila nekaj pomembnega. Živinorejo je namreč jasno razmejila na dva pola, namreč na intenzivno oziroma industrijsko in na ekstenzivno. Le v okvirih slednje so kmetje dejansko poznali svoje živali po imenu, ta element pa je zagotovo povezan z odnosom rejca do živali. V industrijski živinoreji se je seveda izgubil, v njenih okvirih so postale živali izključen predmet ekonomike, proizvodni proces pa podoben vsem drugim vejam industrije. Skoraj nihče se ne obremenjuje z dejstvom, da je izhodiščna »surovina« pravzaprav živo bitje, ljudje pa smo si oprali roke pred lastno vestjo tako, da smo živali formalnopravno preprosto zreducirali na stvari. Pred bogom nam jih je že veliko prej pomagala oprati institucija cerkve.

Kmetje kot nosilci zelenega prehoda

Kaj si o tem v resnici mislijo kmetje, ne vemo. Kot ključni element družbe, ki povezuje esencialna področja prehranske samooskrbe in okoljske vzdržnosti, bi morali biti prav oni nosilci zelenega prehoda, ki – vsaj tako ga razumem – poleg ekologije vključuje še veliko več. Tradicionalni kmetje so v preteklosti ves čas odgovorno skrbeli za svoje pašnike in gozdove in tudi za živali v hlevih, zato s prehodom v etično sprejemljivejše rejske razmere ne bi smeli imeti težav. Pri prestrukturiranju, pa tudi pri »pokrivanju« tržnih razlik, ki nastanejo v povezavi z manjšo ekonomsko učinkovitostjo takšne proizvodnje, jih seveda mora podpreti država. Glede na razmeroma majhen delež baterijskih rej v Sloveniji – te naj bi pomenile 14 odstotkov vseh registriranih hlevov za rejo nesnic – prestrukturiranje ne bi smelo biti težavno. Manj intenzivna živinoreja namreč ne prinaša dobrobiti le živalim, ampak jo podpirajo tudi okoljski in epidemiološki razlogi. Kmetje imajo torej v rokah zelo veliko, zato jih mora država upoštevati kot enakovredne sogovornike.

Bitja z zavestjo, ki potrebujejo zaščito

Poglejmo razloge, ki argumentirajo prehod intenzivnih baterijskih rej v sprejemljivejše hlevske oziroma proste reje. Reja živali, ki je sledila domestifikaciji, je etično vprašljiva od trenutka, ko je postal njen ključni cilj zaslužek, z razvojem industrijske-visokotehnološke proizvodnje pa so postale življenjske razmere za rejne živali ekstremne. Človeku, ki živi v stiku z živaljo, je seveda kristalno jasno, da imajo zavest, in priznati moramo, da niso tako zelo drugačne od nas. Tudi v njihovih očeh lahko zaznavamo strah, veselje in celo empatijo, kar jasno potrjujejo etološke in nevrofiziološke raziskave. Kažejo, da so tudi živali sposobne kompleksnega nevronskega procesiranja, ki oblikuje zavest, zaradi česar je baterijska reja toliko spornejša. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) jo kvalificira kot mučenje živali, ko pravi, da gre za »naklepno ravnanje, ki živalim povzroča hujše poškodbe ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče se trpljenje in škodi njihovemu zdravju«. Morda bi lahko bil tukaj sporen le pojem »naklepnega ravnanja«, vendar zgolj s pravnega vidika, saj je celotna tehnologija posledica načrtnega razvoja metode, ki seveda ni nastala po naključju (torej zanjo stoji neki namen, naklep). Za prepoved baterijske reje bi moral zadostovati že omenjeni argument, torej kršitev enega ključnih členov ZZZiv, seveda pa takšna rejska tehnologija krši tudi podzakonske akte. Baterijska reja namreč živalim ne ponuja zadostitve osnovnih fizioloških in etoloških potreb, kot to določa Pravilnik o zaščiti rejnih živali. Ker živalim povzroča nepotrebno trpljenje in škoduje njihovemu zdravju, je pravzaprav dolžnost lokalnih skupnosti in države, da takšno rejsko tehnologijo prepovedo. 

Razbremenitev okolja

S takšno politiko bi posredno investirali tudi v zaščito okolja, ki ga industrijska reja živali veliko bolj obremenjuje kot manj intenzivna, tradicionalna živinoreja. Zanimivo je, da tudi v naših rejskih razmerah z okoljskim onesnaženjem povezujejo predvsem skupino živali, ki pripadajo prežvekovalcem. V tem pogledu so sporni plini, ki jih te živali s kompleksnim želodcem izločajo v procesu prebave. Prežvekovalci namreč – ob ponovni »obdelavi« zaužitega travinja iz izjemnega bioreaktorja, v katerega je evolucija spremenila del njihovega želodca – izločajo tudi metan, ki pa je v ozračju precej neobstojen. Njegov učinek je na globalni ravni sicer dokazano ekološko problematičen[A1], vendar je to posledica neverjetne stopnje izkoriščanja govedi v nekaterih regijah sveta. Problem izpustov torej ni v govedu samem, ampak v njegovi prenaseljenosti, ob sočasnem izsekavanju obsežnih gozdnih površin za potrebe množične proizvodnje. [A2]V Sloveniji, kjer se je zaradi geografsko-podnebnih pogojev tradicionalno razvila predvsem ekstenzivna reja govedi, je drugače. Pri nas prispevek izpustov metana v maso vseh toplogrednih plinov, kljub nedavni intenzifikaciji govedoreje, ni zelo pomemben. S pavšalnim izračunom bi ga bilo mogoče celo oceniti, vendar je tudi brez tega jasno, da k učinku tople grede zagotovo bistveno bolj prispevajo plini, ki nastajajo ob izgorevanje nafte in proizvodnji električne energije, ki spremljata industrijsko rejo živali. Ta namreč v perutninarstvu zahteva učinkovite in energetsko potratne ogrevalne in ventilacijske sisteme za vzdrževanje mikroklime, brez katere živalim ne bi uspelo preživeti načrtovanih časovnih eksploatacijskih obdobij, dodatno in sploh ne zanemarljivo onesnaževanje pa je povezano tudi s transportom krmil, ki jih v intenzivnem perutninarstvu potrebujejo za proizvodnjo industrijsko pripravljenih krmnih mešanic. Kako dolge so lahko transportne poti, ponazarja na primer uvoz soje – ta v mešanicah pomeni ključni beljakovinski vir in v Slovenijo pripotuje z Daljnega vzhoda ali Amerike. Prežvekovalci so torej, vsaj v razmeroma majhni slovenski populaciji, še najmanj odgovorni za toplogredne izpuste.

Manjše tveganja za bakterijsko odpornost

Ko ocenjujemo industrijsko živinorejo, moramo upoštevati tudi njen vpliv na enega ključnih epidemioloških dejavnikov, s katerimi smo soočeni zaradi rasti bakterijske odpornosti. Podatki za leto 2010 kažejo, da je bilo približno 70 odstotkov vseh proizvedenih antibiotikov uporabljenih v živinoreji, od tega največ v industrijski reji živali. V svetu v okviru intenzivne industrijske živinoreje porabijo kar štirikrat več antibiotikov kot za manj eksploatirane živali, vse to pa se nam seveda kot nekakšen bumerang vrača v obliki pojava vse večje bakterijske odpornosti. Žal je uporaba antibiotikov v industrijski proizvodnji živali velikokrat nujna, ker lahko le z njihovo pomočjo dosežejo pričakovane ekonomske rezultate, strokovnjaki pa opozarjajo, da je njihova poraba praviloma v obratnem sorazmerju z življenjskimi razmerami v določeni reji. Največ antibiotikov namreč uporabijo v razmerah prenaseljenosti, pomanjkljivega čiščenja in slabe hlevske prezračenosti, zato je antibiotska podpora pravzaprav nekakšen nadomestek za pomanjkljivo življenjsko kakovost, ki jo rejci zagotavljajo živalim. Še eden od razlogov za prehod k manj intenzivni živinoreji.

Zakaj ne bi bili enkrat prvi?

Z izjemo ekonomike številni razlogi kažejo, da je prehod na manj intenzivno živinorejo smiseln. Nosilci takšnega prehoda so seveda kmetje, država pa bi morala sistemu ekstenzivne »sonaravne živinoreje« pomagati z različnimi ukrepi, ki bi nevtralizirali ekonomske posledice manjše proizvodnje. S prehodom na živinorejo, ki ne vključuje industrijskega dejavnika optimiziranega izkoriščanja proizvodnih sredstev (živali), bi ustvarili možnosti za resnično proizvodnjo kakovostnih »premium« izdelkov, za katere bi moral kmet iztržiti precej več. Takšne izdelke bi lahko brez marketinškega zavajanja, ki je danes stalna praksa, poimenovali za »domače« in s tem uresničili slogan »iz hleva na krožnik«, ki so ga na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin nekoč ponujali v podporo sledljivosti živil.

Zakaj ne bi bili enkrat prvi? Z ukinitvijo baterijske reje bi lahko bili zgled Evropi in svetu.