Ukinimo vse dodatke!

Andreja Hoivika (roj. 1993), poslanca SDS iz Škofje Loke, politika spremlja od mladih nog. Njegova mati Aleksandra Hoivik je bila članica stranke Zeleni Slovenije in je sedela v osamosvojitveni skupščini, Andrej Hoivik pa je politično pot začel kot član Slovenske demokratske mladine. Nato se je vzpenjal po hierarhični lestvici. Ker je po izobrazbi kemik, se je leta 2020 zaposlil kot svetovalec za okolje, infrastrukturo in kohezijo v Janševem kabinetu, nato je pomagal Marku Borisu Andrijaniču na ministrstvu za digitalizacijo, na volitvah leta 2022 pa se je zavihtel v državni zbor. Zdaj mu je stranka SDS dodelila posebno nalogo.

Andrej Hoivik je tisti poslanec, ki je zagnal politično kampanjo proti pokojninskim dodatkom za izredne dosežke v kulturi. O tem govori, nastopa, zagovarja tezo, da so pokojninski dodatki vrhunskim umetnikom neupravičeni in da gre za nepotrebno porabo davkoplačevalskega denarja.

Hoivik je morda mlad politik, a težko bi trdili, da ne ve, kaj dela. Misel, da izrojena levica kvaziumetnikom plačuje za politične usluge in podpira dekadentnost, je dovolj demagoška, da se zdi prepričljiva. To, da nima povezave z resničnostjo, ni bistveno.

Hoivikova retorika ni tako radikalna kot Mahničeva ali Janševa, ima se za »liberalnega konservativca«. Prejšnji teden smo ga za šalo povprašali, »ali bi si France Prešeren prislužil izjemni dodatek k pokojnini«. Pohitel je z odgovorom. Na omrežju X je zapisal, da bi si »France Prešeren absolutno zaslužil izjemno pokojnino, vendar je sam ne bi nikoli sprejel oz. zanjo zaprosil. Kot doktor prava bi zaslužil dovolj in vplačal dovolj prispevkov v ZPIZ.« Prešeren ni imel ravno uspešne pravniške kariere. Eni trdijo, da je za to kriv Dunaj, ki mu zaradi svobodomiselnosti ni želel podeliti pravniške licence, drugi so prepričani, da je bil za to kriv pesnikov življenjski slog. Kakorkoli – Prešeren je bil predvsem pesnik, samostojni odvetnik je postal šele leta 1946, dve leti pred smrtjo. V času življenja ni ravno obogatel, zaslovel je šele po smrti in danes bi podoben »Prešeren« verjetno prejemal nizko pokojnino, pri čemer bi mu pomagala država. Prispevki, vplačani v pokojninsko blagajno, ne bi bili dovolj.

Nazaj k dodatkom, k referendumu. Za Hoivika in njegove so najspornejši dodatki, ki jih država plačuje uspešnim kulturnikom. To sicer dela že desetletja, sporni zakon, o katerem naj bi maja glasovali volivci, naj bi le izboljšal stari zakon iz daljnega leta 1974, ki je bil do zdaj pravna podlaga za izplačilo dodatkov uživalcem izjemnih pokojnin. Trenutno ta dodatek prejema 121 upravičencev, kar državo stane okoli 737 tisoč evrov na leto.

SDS motijo kulturniki. Zakaj je ne motijo športniki, vdove, veterani, borci, žrtve povojnega nasilja, uživalci pokojnin nekdanje SFRJ, nekdanji pripadniki JLA, otroci, nekdanji policisti, poslanci, sodniki, kmetje, invalidi, starejši zaposleni?

Znesek z vidika države ni visok, ne ogroža uravnoteženosti proračuna. A strašenje z visokimi pokojninskimi dodatki, ki jih prejemajo Svetlana Makarovič, Boris A. Novak in še kakšen samosvoj umetnik, je učinkovito. Za dejstvo, da gre za vrhunska pesnico in pesnika, je Hoiviku vseeno. Po drugi strani sicer, tukaj ima prav, poudarja, da je v Sloveniji med upokojenci razširjena revščina. Po zadnjih podatkih statističnega urada pod pragom tveganja revščine živi 19,2 odstotka starejših od 65 let, kar je odločno preveč. A za revščino in nizke pokojnine niso krivi izredni dodatki uspešnim kulturnikom. Če ne drugače, se ti plačujejo neposredno iz državnega proračuna, ne iz pokojninske blagajne.

Država za te ali one dodatke kot del pokojnine različnim upravičencem na leto nameni več kot 300 milijonov evrov. Naredimo torej manjši miselni eksperiment. Do kam nas pripelje Hoivikova logika o tem, da so pokojninski dodatki sporni in nevzdržni? Če je tako s tistimi za izredne dosežke, je podobno z drugimi?

Pomoč ali privilegij

Katere kategorije upokojencev so upravičene do različnih dodatkov? Naštejmo jih le nekaj: na leto država nameni 31,7 milijona evrov za uživalce zagotovljenih pokojnin. Teh je bilo januarja letos 93 tisoč. Gre za posameznike, ki s plačanimi prispevki kljub polni delovni dobi ne dosegajo 782 evrov, kolikor po novem znaša zagotovljena pokojnina. Razliko med plačanimi prispevki in tem zneskom pokrije država. Med upravičenci je veliko tistih, ki so del delovne dobe prejemali minimalno plačo, veliko je delavcev, pa tudi samostojnih podjetnikov in oseb, ki so opravljale samostojno poklicno dejavnost in si, pa četudi bi nekatere izmed njih lahko dajale več, plačevale minimalne prispevke. Teh naj bi bilo med samozaposlenimi okoli 80 odstotkov. Država na podoben način financira zagotovljeno invalidsko pokojnino, gre za 20 tisoč ljudi, strošek države pa je v tem primeru 8,3 milijona evrov.

Tovrstnih dodatkov je še veliko. Država s 14 milijoni evrov na leto pomaga posameznikom, ki jim delodajalci niso v celoti plačevali prispevkov, pri izračunu pokojnine se upošteva tako imenovana dodatna doba zavarovanja, 6,6 milijona evrov na leto stane sofinanciranje borčevskih pokojnin, 1,8 milijona evrov je skupno dodatka za veterane osamosvojitvene vojne, 3,4 milijona evrov dobijo interniranci, begunci in delovni deportiranci, 2,6 milijona znaša letni dodatek, ki izvira iz zakona o popravi krivic bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev komunističnega režima, 10,6 milijona evrov znaša prispevek države za kmete in člane kmečkih družin, 6,7 milijona na leto »stane« uveljavitev skrbi za otroka v prvem letu starosti, če starš v tem obdobju ni bil zaposlen ali zavarovan, 214 tisoč evrov je namenjenih delavcem, ki so delali z azbestom in so do invalidske pokojnine upravičeni pod ugodnejšimi pogoji …

Lahko bi naštevali naprej. Vseh različnih dodatkov je več kot 50, njihov namen pa je večinoma smiseln. Pokojninski sistem temelji na medgeneracijski solidarnosti, ti dodatki pa popravljajo takšne ali drugačne krivice, ki izvirajo iz množice različnih življenjskih situacij, delovnih razmerij, dolžine delovne dobe in podobno, so oblika socialnega korektiva, ki ima zakonsko podlago. Zakaj torej Hoivika in SDS motijo le kulturniki? Zakaj jih ne motijo tudi športniki, vdove, veterani, borci, žrtve povojnega nasilja, uživalci pokojnin nekdanje SFRJ, nekdanji pripadniki JLA, otroci, nekdanji policisti, poslanci, sodniki, kmetje, invalidi, starejši zaposleni? Vsa ta logika kazanja s prstom in preračunavanja referendumskih glasov je perverzna. Uživalcev pokojnin za izjemne kulturne dosežke je 121, gre za kulturnike in partnerje ali otroke pokojnih upravičencev. Je to res veliko? Gre res za neupravičen privilegij?

Ministrstvo za kulturo je januarja letos izplačalo namensko finančno pomoč za plačilo socialnih prispevkov, torej obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obvezno zdravstveno zavarovanje, 726 verskim uslužbencem, 688 izmed teh je pripadnikov katoliške cerkve. Leta 2024 je država za pomoč verskim uslužbencem namenila 2,7 milijona evrov, kar v povprečju pomeni 308 evrov mesečne namenske finančne pomoči za plačilo socialnih prispevkov ljudem, ki delajo v eni izmed najpremožnejših in najvplivnejših institucij v državi. Podjetje Metropolitana, ki je v lasti ljubljanske nadškofije, naj bi imelo, kot je poročal portal Necenzurirano, v sefu spravljenih 130 kilogramov zlata, kar je vredno več kot 11 milijonov evrov. Država po novem verskim uslužbencem plačuje 60 odstotkov socialnih prispevkov od povprečne plače, prejšnja, Janševa vlada je ta delež povečala na 100 odstotkov. Ali so torej tudi ti dodatki sporni? Je res sporno, da v imenu verske svobode in »splošne koristnosti« država pomaga verskim skupnostim? Pomaga še na en način. Ker duhovnikom pred letom 1983, gre za 422 ljudi, ni bilo omogočeno plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, jim država čas pred tem datumom šteje v zavarovalno dobo. Na leto to pomeni 408 tisoč evrov.

Pri vseh teh dodatkih, morda neupravičenih, morda previsokih ali pa ne, ne gre samo za upokojence, kulturnike, duhovnike. Država iz javnih sredstev financira kopico različnih socialnovarstvenih programov. Kaj pa če bi ukinili še te? Nekateri se zdijo kakšnemu zagovorniku vitke države odveč, pa četudi država tako pomaga tistim, ki bi brez pomoči živeli slabše. Preglednice mesečnih socialnih transferjev razkrivajo marsikaj. Letni strošek vseh starševskih dopustov in nadomestil je 335 milijonov evrov, letna višina vseh otroških dodatkov je okoli 270 milijonov evrov, skupna vrednost letne denarne socialne pomoči je 240 milijonov evrov, osebna asistenca državo stane 197 milijonov evrov, nadomestilo za brezposelnost 151 milijonov, državne štipendije 129 … Leta 2023 je bilo za vse socialne transferje izplačanih skoraj 1,7 milijarde evrov.

Razpravo o odžiranju davkoplačevalskega denarja in elitah lahko nadaljujemo v neskončnost, lahko bi razpravljali o pravičnosti neposredne državne pomoči, ki jo prejemajo podjetja, ali o ugodnih posojilih, ki jih državljanom ponuja Eko sklad. Vsi ti dodatki, bonifikacije, nagrade, subvencije, priznanja nekaj stanejo. A vsi so namenjeni državljanom. Če teh nakazil, te pomoči, priznanj ne bi bilo, potem države ne potrebujemo. Slovenija, kot trdi profesor Srečo Dragoš, nadpovprečno financira gospodarstvo in podpovprečno socialno državo.

Kaj imajo torej vsi ti podatki z Andrejem Hoivikom in njegovim referendumom? Lahko sledimo njegovi logiki, lahko trdimo, da je vsaka pomoč ali priznanje države odveč. Človek naj bi bil vreden toliko, kolikor mu uspe ustvariti s svojim delom, njegova pokojnina pa naj bi bila odvisna zgolj od vplačil v pokojninsko blagajno. V tem primeru bi danes okoli 207 tisoč ljudi prejemalo nižjo pokojnino, kar je slaba tretjina upokojencev.

Tega si mladi poslanec gotovo ne želi. Gre vendarle za človeka, ki je v službi ljudstva. In ljudstvo ga je za to službo nagradilo. Hoivik ima kot poslanec – podatek je objavil portal Oštro, velja pa za lanski junij – 4347 evrov mesečne bruto plače. Ne dvomimo, da si jo zasluži. Kot tudi ne dvomimo, da si vrhunski umetniki zaslužijo poklon države.