Denar, ravnatelji, vsebina: Kaj bo z izobraževanjem in slovensko šolo?

Z zanimanjem že vrsto let spremljam dogajanje v slovenskem šolskem prostoru. Pri tem ne morem mimo aktualnega dogajanja in z njim povezanega članka Matica Gorenca „Denar, ravnatelji, vsebina: Kaj bo z izobraževanjem in slovensko šolo?“. Slovenska šola se po korakih poskuša graditi in ustvarjati občutek vzdržnosti. V času čakanja na boljše čase, so se že prav vsi šolniki naučili dihati pod vodo, v upanju, da kaj kmalu zadihajo nad gladino, vendar se ta zdi še precej oddaljena. To, da nam primanjkuje učiteljev ni novo, kot tudi ni, da jih ne bo kar naenkrat čudežno več. Zdi se, kot da tega nismo resno jemali, ko se je že pred leti zelo očitno videlo, da gremo v to smer. Dobro vem, kako je voditi šolo, ko v državi primanjkuje več deset tisoč učiteljev, in kakšna je pot ter cena, ki jo moraš kot država in vodja vrtca ter šole v njej (pre)hoditi, da najdeš ustrezen kader. Slovenska šola še vedno pada in dna še nismo dosegli. Udarec ob tem pa zna razbiti še tako trdno strukturo.

Si predstavljate, da vodite šolo in svojim zaposlenim, ki delajo polni delovni čas, ker sistem ne vzdrži trenutnega stanja, predstavite idejo o možnosti dopolnilnega dela pri istem delodajalcu in s palci, dvignjenimi navzgor, upate, da si bodo želeli delati še malo več. Čeprav naj bi bila to zgolj kratkoročna rešitev, je to naš trenutni odziv na blaženje posledic pomanjkanja kadra. Morebiti pa v Sloveniji polnega delovnega časa učiteljev sploh ne jemljemo kot polnega? Kje je tu glas delovnega prava in sindikalistov?

Slovenski šolski prostor mora nujno pospešiti iskanje in spodbujanje najboljših bodočih učiteljev, še preden ti pobegnejo v druge poklice. Na Švedskem sem v vrtec in šolo, ki sem ju vodila, toplo vabila že osnovnošolce višjih razredov, saj morajo vsaj za nekaj tednov pridobivati delovne izkušnje na različnih lokacijah že kot osnovnošolci. Seveda je ključno tudi tesno sodelovanje fakultet z vrtci in šolami za čimprejšnje vključevanje bodočih šolnikov v vzgojno-izobraževalne zavode ter zagotavljanje praktičnih znanj, ki so enako pomembna tako za začetnike kot za izkušene učitelje. Koristne bi bile tudi prenove študijskih programov, ki bi morali postati bolj fleksibilni in odzivni na potrebe šol. Vanje bi se morali aktivno vključevati tudi učitelji, ki so študij že zaključili, saj bi tako ohranjali stik z najnovejšimi raziskavami in preverjenimi praksami. Ključnega pomena je seveda vključitev strokovnjakov za izobraževanje, da bi se premaknili od kratkoročnih političnih rešitev k dolgoročnim strateškim spremembam. Pri tem si moramo upati dati večjo vlogo učiteljem pri oblikovanju in odločanju. Dejstvo, da imajo učitelji zgolj teden dni časa za pripombe na nov učni načrt – in to v času zimskih počitnic, ko večina koristi dopust – jasno kaže, da sistemu njihovo mnenje ni ravno prioriteta.

Vzporedno so nujne tudi sistemske, karierne in plačne reforme, ki bodo učiteljski poklic dvignile in ga naredile privlačnejšega. Mimogrede – novi plačni sistem v šolstvu je klofuta v obraz vsem, ki v njem delajo. Po letih čakanja in zamrznitev so zaradi inflacije že davno izgubili to bitko, zdaj pa naj bi jih „nagradili“ še z dodatnimi 20 odstotkov delovne obveze? Ne, hvala.

Slovenski šolski prostor potrebuje kader, ki skozi leta ne zapade v apatijo zaradi togega sistema - sistema, ki mu manjka mehanizmov za motivacijo. Enkrat učitelj tretjega razreda, za vedno učitelj tretjega razreda? Enkrat otrok iz manj privilegiranega okolja, za vedno odrasel z omejenimi možnostmi? Da bi preprečili takšno stagnacijo, sistem potrebuje učinkovite mehanizme, ki v vsakem vrtcu in šoli omogočajo kompenzacijsko odzivnost, redna kolegialna srečanja zaposlenih ter spodbujajo strokovno sodelovanje in medsebojno odgovornost. Ravnateljem pa omogoči, da se osredotočijo predvsem na pedagoško vsebino in ne zgolj na upravljanje šole. Šele takrat bodo učitelji in ravnatelji imeli občutek, da njihovo delo neposredno prispeva h konkurenčnosti države in krepitvi družbenih vrednot - če parafraziram besede finančnega ministra g. Boštjančiča v enem izmed intervjujev za RTV Slovenija.

Dejstvo, da bo imel po novem minister pooblastila za imenovanje in razrešitev ravnateljev, slovenske šole ne dela ravno zavidanja vredne. Verjamem, da znamo biti drznejši in se dvigniti nad okvire, znotraj katerih se vedno znova zaciklamo. Slovenskim ravnateljem in učiteljem smo dolžni več – več vsega, predvsem pa avtonomije. Oboji potrebujejo večji mandat, ki jim bo povrnil ali pa sploh vzpostavil zaupanje v njihovo delo. Imenovanje ravnateljev bi moralo že zdavnaj preseči kriterij všečnosti, ki je vsakih pet let pod vprašajem. To pomeni, da vsak poskus uveljavljanja nujno potrebnih sprememb v vlogi ravnatelja hkrati pomeni tudi spodkopavanje lastnega položaja. Bi si vi želeli delati pod takšnimi pogoji?

Predlog novele zakona torej določa, da bo pri imenovanju ravnateljev potrebno soglasje ministra, ki bo ravnatelja pod zakonsko določenimi pogoji lahko tudi razrešil. Predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, ga. Mojca Mihelič, opozarja, da če je minister zgolj politična figura in ni strokovnjak za šolstvo, potem je to lahko zelo sporno določilo. Mislim, da tega »če« ne moremo prepuščati naključju. Še posebej, če gremo korak dlje – sistem mora biti oblikovan tako, da na položaje ravnateljev postavi le najbolj kompetentne kadre, medtem ko se minister, ki je politično imenovana figura, lahko osredotoči na svoje naloge, saj ima zagotovilo, da slovenske šole vodijo le najboljši ravnatelji.

Novi način imenovanja ravnateljev tako ne zmanjšuje političnega vpliva na šolski sistem, ampak ga še krepi. Ta ukrep ne rešuje temeljnih težav izobraževanja, temveč ustvarja dodatno negotovost za vodstvo šol, ki že zdaj deluje v izjemno zahtevnih razmerah. To, da sem imela v vlogi ravnateljice na Švedskem zaposlitev za nedoločen čas, je bistveno spremenilo suverenost mojega dela in odločitev, ki sem jih – kljub tveganju, da ne bom všečna – morala sprejeti. Obstaja več mehanizmov, ki spremljajo delo ravnatelja, in ti mehanizmi sproti ocenjujejo kakovost dela ravnatelja.

V omenjenem članku v Mladini je govora tudi o dvotirnosti slovenske šole, na katero opozarja ga. Vesna Leskovšek s Fakultete za socialno delo. O tem se bistveno premalo govori in še manj ukrepa. Eden večjih izzivov v Sloveniji je odsotnost nacionalnega mehanizma, ki bi šolam omogočil prilagajanje delovanja šol glede na njihov družbeno-ekonomski indeks. Še vedno vztrajamo pri miselnosti, da so si vse šole enake, čeprav se pogoji, v katerih delujejo – ne le fizični, temveč tudi socialni in ekonomski – močno razlikujejo. Če teh razlik ne razumemo, jih tudi ne moremo blažiti. Zaradi tega številne šole stojijo pred nepremagljivimi ovirami. Tiste z nižjim družbeno-ekonomskim indeksom imajo možnost, da vidijo, kaj je na drugi strani zidu, medtem ko se tiste z višjim indeksom vanj zgolj lahko zaletavajo.

Omenjeno dvotirnost slovenske šole vidim tudi pri dostopnosti in enakosti izobraževanja, saj je v Sloveniji še vedno močno zasidrano pričakovanje, da bodo starši cele popoldneve namenjali šolskim obveznostim svojih otrok. Otroci že tako večji del časa v šoli presedijo. To sedenje pa se nato nadaljuje še z obsežnimi domačimi nalogami, namesto da bi popoldneve preživljali na igriščih, v naravi ali pri prostočasnih dejavnostih.

Pričakovanja šole do doma ustvarjajo v Sloveniji izjemno neenakost – otroci iz družin, kjer starši zaradi različnih razlogov ne morejo nuditi pomoči pri učenju, so v izrazito slabšem položaju. V Sloveniji smo kompenzacijsko nalogo šole obrnili na glavo – prenesli smo jo na starše in tako šola in starši drug v drugem iščeta krivca. Šolski sistem pa si s tem spodkopava lastno avtonomijo in avtoriteto, saj breme učenja premešča iz izobraževalnih ustanov na družine, inštruktorje, kar krepi dvotirnost šolstva in povečuje razlike med otroki glede na socialno-ekonomsko ozadje. Učitelji pa se v svojem dihanju pod vodo poskušajo prekopati čez celoten učni načrt oz. vse učbenike in delovne zvezke, ki ni nujno, da imajo vedno opravka s samim učnim načrtom in tako balast snovi rabijo prenesti na dom.

Ena izmed prvih stvari, ki so me v slovenski šoli po vrnitvi v Slovenijo presenetile, je prav »vključevanje z izključevanjem«. Eden od bolj očitnih primerov je sistem, v katerem so osnovne informacije o otrokovem šolanju dostopne le pod pogojem dodatnega plačila. Za vpogled v otrokove ocene, domače naloge in druge šolske obveznosti morajo starši plačati določeno vsoto. Čeprav znesek na leto morda ni visok za vse, gre za načelo: zakaj morajo starši sploh plačevati za vpogled v podatke, ki bi morali biti sistemsko enako dostopni vsem, ne pa za storitev po izbiri? Vprašanje ni zgolj finančno, temveč sistemsko in etično. Šola bi morala biti prostor, kjer so informacije in komunikacija med učitelji, starši in učenci brezpogojno dostopne. Prenos stroškov na posameznike, namesto da bi jih urejal sistem, pomeni, da si lahko nekateri otroci privoščijo večjo preglednost in podporo pri šolanju kot drugi. S tem rušimo temeljne vrednote pravičnosti in enakih možnosti v izobraževanju. Sicer pa, zakaj bi učitelji sploh morali vsak dan na nek portal pisati, kaj imajo otroci za nalogo – dajmo otrokom zaupati in jih učiti odgovornosti.

Če mi dovolite, bi dvotirnost, omenjeno v Mladininem članku, še nekoliko obarvala – slovenska šola po mojem videnju deluje kot peron z mnogimi tiri, ki se nikakor ne srečajo. Še vedno sedimo na peronu, na zibajočih se konjičkih, in si domišljamo, da se pomikamo naprej, zgolj zato, ker se gibljemo – čeprav le na mestu. Medtem ko mi še vedno vztrajamo na teh konjičkih, mimo nas drvijo hitri vlaki, ki pa zaradi rigidne infrastrukture ne morejo izkoristiti svoje polne moči. Mi, ki na zibajočih konjih delamo s polno paro, čakamo, da naš vlak končno spelje. Če se v določenih primerih le uspemo prebiti do tirnic, nas tog sistem prej ali slej ustavi ter onemogoča prepotreben premik, ki bi si ga slovenski šolski prostor zaslužil.