Tovarniška prodajalna

RG Bistro
Jurkovičeva ulica 29, Gornja Radgona
Tel.: 02 564 85 49
Peninski zamaški ob Muri pokajo ob sredah in četrtkih od 10. do 20., ob petkih in sobotah od 10. do 22., ob nedeljah pa od 10. do 16. ure.

Ambient:
dvonivojski pogon, spodaj bolj barskega, zgoraj pa bistrojskega tipa s strogo by-the-book strežbo in sprejemljivo, nemotečo zvočno sliko

Napitki:
vina iz lastne kleti, a z neenotnim maržiranjem: zlata penina po trgovski ceni, srebrna z 1,5-kratnikom, mirna ranina pa z dvakratnikom; tudi točeni bevog

Vegetacija:
za herbivore se najde nekaj jedi Dostopnost: parkirna mesta so razmeroma blizu, gibalno ovirani lahko dostopajo do spodnjega prostora

Fino:
vijoličasti njoki s štajersko omako

Ne tako fino:
šefova deska
pečena krača

Tatarski biftek je stal 11,5, šefov narezek 12,5, vijoličasti njoki 12,9, file smuča 15,9, pečena sv. krača 18, ramstek 23, tufahija pa 5,5 evra.

»Jaz še ne grem domov, vi pa, kakor hočete!« je voznik naše pomurske ekspedicije, katere začetek smo popisali pred tednom dni, inšpektorjem pasivno agresivno oznanil, naj presojevalne aparatuse pripravijo še na eno postojanko. Za nekaj kilometrov je zavil na avstrijsko stran in peljavši mimo najbolj naše čezmejne pivovarne kmalu parkiral blizu bajturine, kjer je Bevog njega dni imel precej simpatičen pubovski pivohram (gl. Mladina 32/2015).

No, isti plac – opremsko gledano skoraj nespremenjen – iz pivskih pip še vedno nataka Golarjeve zvarke, čeprav je zdaj v upravljanju naše največje peničarske kleti – RG v imenu je namreč okrajšava za Radgonske gorice. To pomeni, da se tu pijejo predvsem penine – tudi zaradi ugodne cene seveda priporočamo zlato, po možnosti povsem suho selekcijo brez dodajanja ekspedicijskega likerja. Buteljka mirne ranine, ki smo jo izbrali v nadaljevanju sporeda, je bila sicer res poceni, a tudi precej brezvezna.

Pejmo jest: če že pišemo o brezveznosti, potem si to oznako zasluži tudi chefova deska. Chef je očitno svaštarničar, saj na podlago iz prepognjenih rezin pršuta kar drugo čez drugo nameče bolj ali manj štacunsko robo: kocke mortadele, ementalskega in mladega, s papriko posutega sira, vložene olive in kapre, polovičke paradajza in tamale mocarelice, za chefovski move pa verjetno šteje to, da je v rezine pancete zavil suhe slive. Mar bi jih vsaj še opekel. Na srečo se je odkupil s tatarskim biftekom, ki je bil z uravnoteženo začinjenostjo in sočnostjo eden boljših predstavnikov ročno sekljanega žanra te delicije.

Čeprav smo bolj za zelene šampione, so nam bili zelo všeč tudi puhasti in mehki njoki iz vijoličastega krompirja, preliti s kremno omako, okarakterizirano z mletimi bučnimi semeni in oljem. V cono korektnega vpišemo še v koruzni panadi ocvrti file smuča s po jadransko zmahano blitvo s krompirjem, grajamo pa vsesplošno dodajanje nakockane surove rdeče paprike, ki se je vleklo od narezka, mimo smuča in končalo na pečenem ramsteku, postreženem z gumastimi paličicami sladkega krompirja in otožno, menda jurčkovo omako. Razočarani smo bili tudi nad pečeno svinjsko kračo, saj sta ji umanjkala oba obvezna elementa: meso ni bilo dovolj zmehčano, skorja pa je bila – razen čisto ob robu – daleč daleč od v jedilniku obljubljene hrustljavosti. Je pa bila zato preslana.

RG Bistro bi lahko bil zanesljivo odličen, kot je popolnoma suha klasična zlata radgonska penina, a je, žal, bližje tankovski polsuhi srebrni: preračunljivo podpovprečen crowd pleaser.