Lekcije nemških volitev

Potem ko je lani novembra na ameriških volitvah zmagal Donald Trump in je za nameček padla še nemška levosredinska vlada, je marsikomu bržkone zastal dih. To stanje suspenza se je pri mnogih vleklo do prejšnje nedelje, ko so v Nemčiji potekale predčasne volitve, na katerih sta se potrdili obe glavni predvolilni napovedi: zmaga krščanske unije (CDU-CSU) in krepitev neofašistične Alternative za Nemčijo (AfD).

Podvojitev podpore AfD in zlasti njena stabilna zakoreninjenost v vzhodnonemških zveznih deželah sta skrb zbujajoči. Na območju nekdanje Nemške demokratične republike je AfD osvojila vsa volilna okrožja, razen Berlina, osrednjega Potsdama, Erfurt-Weimarja in Leipziga II. Stranka, ki si po lastnih besedah prizadeva za uničenje CDU-CSU, si je za cilj zastavila soudeležbo pri oblikovanju vlade po volitvah leta 2029 – ironično, s prav to CDU-CSU. Uničenje lahko pride tudi v obliki politične prevzgoje; navsezadnje so AfD ustanovili razočarani bivši člani CDU.

Medtem se v Nemčiji vlečejo razprave o prepovedi AfD. Nekatere strankine vzhodne izpostave je komisija za varstvo ustavnega reda že zdavnaj kategorizirala kot »zanesljivo skrajno desne«, a kaj, ko bi bila prepoved AfD preprosta in učinkovita, ko je stranka recimo imela še manj kot desetodstotno podporo. Medtem je celotna zvezna politika postala politična talka desnega ekstremizma: volilni delež AfD je enostavno previsok, da bi prepoved potekala brez izgredov. Poleg tega ima stranka vplivne podpornike v političnih skrajnežih, kot so Elon Musk, Donald Trump in J. D. Vance. Ni si težko predstavljati razmer, v katerih bi ameriška administracija, ki se že zdaj v evropske volilne procese vmešava z enako reakcionarno agendo kot Vladimir Putin, ob prepovedi AfD uporabila najbolj umazane prijeme za destabilizacijo Nemčije.

Še en skrb zbujajoč vidik nemških volitev je povezan s tem, da je tudi tukaj skrajni desnici uspelo vsiliti migracije kot ključno regionalno težavo, čeprav to dejansko niso. Ključnega pomena pri spoprijemanju z migracijami so zagotovitev legalnih možnosti in namestitvenih zmogljivosti, družbeno ozaveščanje in hkrati seveda boj proti dejanskim vzrokom za migracije: vojnam in drugim političnim spopadom, podnebnemu zlomu, gospodarskim krizam, političnemu preganjanju in genocidom. Seveda (skrajna) desnica o kompleksnosti problematike migracij noče nič vedeti, temveč jo zgolj zlorablja za doseganje etnonacionalističnih in rasističnih ciljev, kjer je figura (bližnjevzhodnega, se pravi muslimanskega) migranta osrednja tarča agresivnosti in resentimenta. Nemčija ima sicer že desetletja resne težave s protimuslimanskim rasizmom, katerega korenine sežejo veliko dlje od 11. septembra 2001. Nemško politično ozračje dodatno zastruplja nereflektiran odnos do izraelskega kolonialnega nasilja in genocida nad Palestinci.

A ta negativni pogled na Nemčijo tudi marsikaj spregleda. Kaj torej volilni izidi še prinašajo poleg očitnega političnega »blockbusterja«, krepitve AfD in zmage CDU-CSU, ki se je pod Friedrichom Merzem vnovič solidno zasidrala na desni (to preprosto ni več zmerna konservativna stranka, kakršno smo poznali pod Angelo Merkel)?

Dejansko ima Evropa dve ogromni politični težavi, in to so ZDA in Rusija, pri čemer je treba dodati, da ZDA za Evropo niso postale težava šele na zadnji varnostni konferenci v Münchnu.

Druge lekcije tokratnih volitev so povezane s tem, da se v nemški parlament ni uspelo uvrstiti dvema političnima strankama, liberalnim Svobodnim demokratom (FDP) in domnevno »levopopulističnemu« Zavezništvu Sahre Wagenknecht (BSW). Liberalci so sprožili vladno krizo, ki je vodila v predčasne volitve in zmanjšanje podpore Socialnim demokratom in Zelenim. Dejansko je bila ta najmanjša stranka bivše koalicije konstantna izsiljevalka in saboterka gospodarskih reform, zlasti nujno potrebne revizije politike zadolževanja (tako imenovane Schuldenbremse). Nemčija je namreč leta 2009 v ustavno ureditev privzela člen o omejitvi državnega zadolževanja na 0,35 odstotka bruto domačega proizvoda, kar je bilo že v gospodarskih razmerah pandemije, najkasneje pa od ruskega napada na Ukrajino popolnoma nemogoče izpolnjevati. Dejansko gre pri tem za vpis skrajno restriktivnega ordoliberalizma v ustavo (enako neumnost je leta 2012 naredila takratna slovenska vlada). Svobodni demokrati in njihov predsednik Christian Lindner, finančni minister v padli vladi, so od začetka mandata solirali pri fiskalni politiki in tako hodili po tankem robu krize vladne koalicije. Lindnerju se račun ni izšel, k temu je pripomoglo tudi, da je njegova stranka nekaj tednov pred volitvami asistirala trumpističnemu poskusu predsednika krščanskih demokratov Friedricha Merza, da v parlamentu izsili dodatno zaostritev že tako restriktivne azilne politike in popolno zaprtje meja za migracije. Izid glasovanja je znan: CDU-CSU je ostala simbolno izolirana z glasovi skrajno desne AfD. S tem je Merz porušil »požarni zid«, povojni dogovor nemških demokratičnih strank, da ne sodelujejo s skrajno desnico. Ta konsenz vključuje izogibanje »naključnim zavezništvom«, tj. vlaganju zakonskih predlogov, ob katerih bi bila podpora skrajne desnice všteta vnaprej in instrumentalizirana kot orodje političnega pritiska na druge stranke. Dokončna implozija FDP je bila kolateralna škoda Merzevega glasovalnega fiaska, s katerim je hotel od Socialdemokratov in Zelenih izsiliti podporo svojemu protimigrantskemu populizmu. Dejansko so liberalci zaradi neodgovornega ravnanja v vladni koaliciji že prej životarili na robu parlamentarnega praga (pet odstotkov volilnih glasov), a nedistanciranje od Merzevega posnemanja Trumpove protimigrantske retorike je zabilo zadnji žebelj v njihovo politično krsto. Pri stranki FDP je bilo že tako sporno, da je mentalno obtičala v devetdesetih letih, v preživeti ideološki puhlici o koncu zgodovine, od katere so nemški liberalci obdržali apologijo ordoliberalizma kot najboljšega mogočega ekonomskega sveta. Krivdo, da ji ni uspelo priti v parlament, tako nosi sama, saj je bila za ohranjanje neoliberalnega statusa quo pripravljena paktirati z desnimi skrajneži. FDP je popustila populistični skušnjavi.

Tu je še druga, nemara pomembnejša lekcija nemških volitev, tokrat v navezavi na neuspeh Zavezništva Sahre Wagenknecht (BSW). Wagenknechtova je že od leta 2015, ko se je v Evropi zaostrovala begunska kriza in je takratna nemška kanclerka Angela Merkel domnevno velikodušno »odprla meje«, drsela v smer populističnega diskurza. (Poleg tega Merklova ni »odprla mej«, kot napačno ponavljajo njeni kritiki, ampak se je zgolj uprla populističnim zahtevam po popolnem zaprtju meja, a to bi bila tema za kak drug članek ...) Wagenknechtova je bila v tistem trenutku že najprepoznavnejši obraz stranke Levica, znotraj katere je po svoji politični preobrazbi skrbela za agonijo. Ta preobrazba je obsegala njeno privzemanje nacionalističnih elementov, zlasti protimigrantske retorike, odvračanje od zelenih politik, kritiko »prebujenske ideologije« in »politične korektnosti« ter nazadnje popolnoma brezvsebinsko »mirovno« politiko, za katero se skriva razumevanje Putinovega pogleda na Zahod. Ko je Wagenknechtova lani končno ustanovila lastno stranko, je to povzročilo občutno zmanjšanje podpore Levici, za katero je še pred nekaj tedni kazalo, da se ne bo uvrstila v parlament (ali da se bo vnovič uvrstila le zaradi treh direktnih mandatov kot na zadnjih volitvah leta 2021). A volilni izid je Levici prinesel 8,8 odstotka, BSW pa je za las ostala zunaj (4,97 odstotka). Toda ta »las« je ključen – kaj se je zgodilo?

Predvsem je Sahra Wagenknecht ponovila napako drugih političnih strank, ki poskušajo tekmovati s skrajno desnico. Vsaka stranka zase misli, da je izjema in da bo njena strategija žela uspeh. Friedrich Merz je bil pripravljen vzeti v zakup zrušenje »požarnega zidu«, kar ga sicer ni stalo volitev, a mu tudi ni uspelo povečati deleža glasov nad 30 odstotkov (to je bil eden njegovih strateških ciljev). Zato pa je ogromen delež doslej abstinentskega volilnega telesa (slaba dva milijona) glasoval za AfD, kar dokazuje, da neodločeni ali nemotivirani volivci v političnem ozračju, ki mu vladajo negativni afekti, kot so jeza, sovraštvo in gnev, izberejo najprepričljivejše zastopstvo politike resentimenta.

Sahra Wagenknecht je v zadnjem desetletju postala nenavaden politični hibrid. Po eni strani je prevzela antiliberalno, desno držo do spolnih, verskih in narodnih manjšin. Kar se je začelo kot poskus vodenja tako imenovanih kulturnih vojn z levega konca, se je končalo kot politična prevzgoja, toda ne množic, temveč političarke Sahre Wagenknecht. Njena stranka se je najkasneje ob glasovanju o Merzevem predlogu protimigracijskega zakona politično pozicionirala med CDU-CSU in AfD, skratka med desnico in skrajno desnico. Morda BSW na ravni ekonomske politike res zagovarja nekatere socialistične ideje, a so z vidika zelenega prehoda zastarele, saj še naprej stavijo na sprego industrije in fosilnih goriv. Toda zlasti na ravni zunanje politike je BSW politično neprištevna stranka, saj je pripravljena v svoji evroskeptični in naivni protinatovski drži prepustiti Evropo ruskemu imperializmu. Pod pretvezo brezvsebinske kvazimirovne politike se dejansko profilira kot stranka, ki je pripravljena biti servilna ruskemu avtoritarizmu. (V resnici ima Evropa dve ogromni politični težavi, in to so ZDA in Rusija, pri čemer je treba dodati, da ZDA za Evropo niso postale težava šele na zadnji varnostni konferenci v Münchnu ...)

Nemara najpomembnejša lekcija, ki jo velja potegniti iz neuvrstitve BSW v nemški parlament, zadeva populistično skušnjavo na levici: problem levega populizma. Politična preobrazba Sahre Wagenknecht je dejansko paradigmatski primer politične prevzgoje na podlagi privzema strategije, ki med političnimi afekti stavi na resentiment. Wagenknechtova je pod pretvezo, da bo gnev prekariziranih množic preusmerila v lastno politično gibanje, iz sebe napravila reakcionarno figuro gneva. Vsebinsko njena stranka ni »skrajno leva«, kot jo še vedno pomotoma označujejo, ampak jo še najbolje opiše oznaka »nacionalni socializem«. S tem seveda ni mišljen Hitlerjev nacionalsocializem, temveč kombinacija socialističnih ekonomskih in političnih vsebin ter agresivnega, rasističnega nacionalizma. Gre za vrnitev socializma pred njegovim očiščenjem vseh rasističnih, antisemitskih in kolonialnih predsodkov. Dejansko je Wagenknechtova politična figura, ki se vpisuje v globalni trend nostalgije po fiktivni preteklosti, katere zgodovinske koordinate ostajajo medle. V Putinovem primeru se umeščajo pred rusko revolucijo leta 1917, pri Trumpu v obdobje rasne segregacije in ameriškega izolacionizma med obema vojnama, pri AfD v obdobje pruskega militarizma in zgodnjega nacionalsocializma ... A ta čas ni viden kot preživeta preteklost, ampak kot obljuba nove prihodnosti.

Nazaj k Wagenknechtovi. Iz njenega neuspeha velja izpeljati sklep, da tako imenovani levi populizem ni preprosto obsojen na propad, ampak ne obstaja. Obstajata desni populizem in desna mobilizacija družbenega resentimenta, levica, ki si domišlja, da bo ta afekt učinkovito kanalizirala v prid svoje politične programatike, pa bo na koncu sama politično prevzgojena. Ni namreč mogoče zagovarjati dosledne protirasistične, protiseksistične in protirazredne politike pod zastavo resentimenta, ki je osrednji politični afekt rasizma, seksizma in razrednega prezira.

Ni namreč mogoče zagovarjati dosledne protirasistične, protiseksistične in protirazredne politike pod zastavo resentimenta, ki je osrednji politični afekt rasizma, seksizma in razrednih predsodkov.

To nas privede do zadnje, nemara ključne politične lekcije nemških volitev, in to je rast podpore Levici. Resda se je delež glasov, ki jih je dobila, povečal le za slabe štiri odstotke, vendar se je to zgodilo v zadnjih dveh tednih pred volitvami. In zgodilo se je na način, ki je naravnost banalen v svoji preproščini. Levica je bila močno prisotna na terenu, imela je mrežo prostovoljcev, ki so trkali na vrata in se pogovarjali z ljudmi, ki so bili pripravljeni na pogovor. Pogovor je bil premišljen – ni šlo niti za polemično pametovanje niti za podučevanje, ampak najprej za postavljanje vprašanj in poslušanje odgovorov, za seznanjanje s stiskami in za ponudbo skupnega iskanja odgovorov. Seveda je šlo v tem procesu tudi za zbujanje posluha za politične ideje Levice, ne le za ponujanje posluha za tegobe ljudi. Ampak ravno ta izmenjava na ravni posluha je pri političnih kampanjah drugih strank popolnoma umanjkala. Edini politični stranki, katerih strategija si zasluži resno politično analizo, sta Levica in AfD. AfD očitno zaradi uspešne agresivne strategije proizvajanja, stopnjevanja in usmerjanja resentimenta – gre za stranko, ki je najuspešnejša v političnem prevzgajanju množic z negativnimi, agresivnimi afekti, pospremljenimi s plitvimi političnimi »idejami« (ki si tega imena niti ne zaslužijo, saj gre za zbirko rasističnih in šovinističnih predsodkov). A kot rečeno te strategije AfD ne gre posnemati, saj ne jamči preusmerjanja volilnih glasov. Ravno zato je bila strategija Levice na teh volitvah edina dejanska alternativa metodi AfD in tudi edina, ki omogoča politično prevzgojo volivcev, da so se odvrnili od figur gneva, v katere jih vzgaja skrajna desnica. Seveda je ta postopek politične prevzgoje dolgotrajen, leva strategija političnega posluha in gradnje solidarnostnih mrež pa nekaj, kar se mora nadaljevati onstran volitev. Predvsem bi jo morale prevzeti vse stranke, ki vsaj deklarativno razglašajo, da so protifašistične in prodemokratične. Drugega recepta za dolgoročni upor proti strankam, kot je AfD, trenutno ni videti.