Komu in čemu bi bila namenjena zakonska omejitev rabe telefonov v šolah?

Prejšnji teden je Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj predlagal peticijo za zakonsko omejitev rabe zasebnih telefonov in drugih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah v Sloveniji. Marsikje po svetu podobne pobude že obstajajo, v nekaterih šolah so prepoved telefonov že uvedli, a na zelo različne načine; na trši način, da telefona sploh ni dovoljeno prinesti v šolo, ali mehkeje, ko otrok s telefonom lahko pride v šolo, vendar ga ob vstopu odloži in nato prevzame po pouku ali ga celo ima pri sebi v razredu, vendar izključenega in pospravljenega v žepu ali šolski torbi. Podobne režime upravljanja osebnih telefonov v slovenskih osnovnih in srednjih šolah, predvsem tiste mehkejše, je leta 2022 zaznala tudi slovenska raziskava Medijski repertoarji mladih, v kateri je 90 odstotkov učenk in učencev 7., 8. in 9. razredov osnovnih šol poročalo, da raba telefona med poukom ni dovoljena, večinoma (88 odstotkov) niti med odmori. Prav tako raba telefonov med poukom ni dovoljena na srednjih šolah, o čemer poroča 80 odstotkov dijakov in dijakinj, a je tam večinoma (86 odstotkov) dovoljena med odmori.

Razprave o prepovedi telefonov v šolah so pogost odziv na številne naraščajoče težave mladostnikov: duševne stiske, nasilje, nadlegovanje, slabša telesna kondicija, debelost, pri čemer so pametni telefoni, mobilni zasloni in družbena omrežja videni kot povzročitelji in neposredni vzrok teh težav. Kakšno leto pred slovensko peticijo je v Združenem kraljestvu skupina staršev na WhatsAppu, zaskrbljena zaradi telefonov, ustanovila zagovorniško organizacijo za srečnejše in bolj zdravo »otroštvo brez pametnega telefona« in med drugim zapisala, da želi pomagati staršem, kadar sami ne zmorejo nadzorovati rabe telefona pri otrocih tudi tako, da ti naprav ne bodo uporabljali v šolah. Ukrep naj bi prispeval k splošni blaginji otrok, kar napoveduje tudi slovenska peticija. Vendar je blaginja otrok bistveno bolj zapletena: kot kažejo izsledki interdisciplinarne britanske raziskave o povezanosti prisotnosti telefonov v šolah z duševnim zdravjem in šolskim uspehom mladih, ki so jih januarja letos objavili v znanstveni reviji The Lancet Regional Health – Europe, dokazov, da bi restriktivne šolske politike glede rabe telefonov prispevale k boljšemu počutju, duševnemu zdravju in šolskemu uspehu šolajočih, ni. Ti znanstveni izsledki torej politik omejevanja rabe telefonov v šolah, če govorimo o šolskem uspehu in počutju otrok, ne podpirajo.

Tudi druge raziskave, ki preučujejo povezave med omejevanjem rabe mobilnih naprav v šolah in učnim uspehom šolajočih se, njihovim duševnim zdravjem in počutjem ter ustrahovanjem, ne kažejo zelo drugačnih rezultatov. Metaanaliza 22 tovrstnih raziskav iz leta 2024, objavljena v znanstveni reviji Journal of Psychologists and Counsellors in Schools, je ravno nasprotno pokazala, da ni prepričljivih dokazov, kako naj bi odsotnost telefonov v šolah izboljšala učni uspeh, duševno zdravje in dobro počutje mladih ter zmanjšala vrstniško nadlegovanje oziroma nasilje. Še eno primerjalno analizo učinkov omejevanja prisotnosti telefonov v šolah so opravili na London School of Economics skupaj z organizacijama Digital Futures for Children centre in 5Rights Foundation – ta je sodelovala tudi pri pripravi splošnega komentarja o otrokovih pravicah v digitalnem okolju Odbora za otrokove pravice Združenih narodov (CRC). Raziskava sicer ugotavlja, da omejitev rabe telefona v času pouka lahko ugodno vpliva na uspešnost šolajočih se, zlasti to velja za slabše učence in učenke, vendar so v splošnem izsledki mešani, saj bodisi ne kažejo neposrednih koristi bodisi nakazujejo škodljive učinke omejevanja rabe osebnih telefonov pri pouku. Ista študija navaja celo primere šol, ki v sam pouk vključujejo telefone otrok, saj takšno ravnanje prispeva k učnemu uspehu pod pogojem, da so telefoni skrbno vključeni v učni načrt in da učitelji in učiteljice otroke podpirajo pri rabi. A hkrati tudi takšni pozitivni izsledki ne pomenijo, da težav ni.

Svarila, ki sicer glasno donijo, niso enoznačna in seznam nevarnosti se zdi neomejen, krivdo pa navadno nosijo – mediji sami. Postali so sprožilec afektov, ki se akumulirajo v vsesplošni medijski paniki.

Pametni telefoni so predvsem naprave za dostop do spleta in multimedijska vozlišča za uresničevanje naših zasebnih, študijskih, kulturnih, političnih in družbenih doživetij: prenašajo in soustvarjajo vsakdanje prakse ter z njimi povezana dejanja, spodbude in priložnosti za druženje, hkrati pa so tudi zajčje luknje do neprimernih ali z generativnimi orodji tako imenovane umetne inteligence potvorjenih vsebin, temnih vzorcev, ki nas v aplikacijah zadržujejo dlje, kot bi si želeli, in priporočil za odkrivanje vsebin in skupnosti, ki tudi najmlajšim pomagajo, da se bolje spoznajo in izrazijo. Mehurček pričakovanj o informativnih, edukacijskih in demokratičnih učinkih interneta se je razpočil, naš vsakdanjik pa je tako zelo prepleten z digitalnimi napravami, da marsikatera praksa raziskovanja, učenja, ohranjanja stikov, prevoza, parkiranja, obveščanja, zabave, potovanja, ustvarjanja spominov, spremljanja zdravja itn. brez naprave z internetno povezavo dejansko ni več mogoča ali je precej otežena. Prav ta najbolj razširjeni in priljubljeni del interneta, ki ga pozna in uporablja večina človeštva, je postal hiperkomercialen, netransparenten in izključujoč. Algoritemske zmogljivosti v formi instantne produkcije in diseminacije vsebin prispevajo k zasipavanju z dezinformacijami, potvorjeno in protiznanstveno vsebino, toksičnimi objavami nestrpnih mnenj, nadlegovanjem in nasiljem. Zvonijo alarmi, še posebej v odnosu do otrok, ki jih razumemo kot družbeno najranljivejšo demografsko skupino.

Svarila, ki sicer glasno donijo, niso enoznačna in seznam nevarnosti se zdi neomejen, krivdo pa običajno nosijo – kar mediji sami. Postali so sprožilec afektov, ki se akumulirajo v vsesplošni medijski paniki, ta pa se kaže kot obtoževanje tehnologij za številne sodobne družbene težave. S tem ko resne težave mladih, kot so nizka samopodoba, tesnoba, anksioznost, nadlegovanje, ustrahovanje itn., pripišemo zaslonom, odvrnemo pozornost od številnih drugih bistveno relevantnejših socialnih in kulturnih dejavnikov. Vse več mladih odrašča v revščini, njihova prihodnost je negotova zaradi podnebne krize, vojn in svetovnih voditeljev z zablodelim moralnim kompasom, izolirani od družbenega sveta so preživeli dve turbulentni leti improviziranega šolanja na daljavo, ob pomanjkanju kadra različnih strok s področja edukacije, socialnega varstva in psihološke podpore pa so kritike deležni predvsem mediji oziroma njihova podporna tehnologija – telefoni. Gre za tipičen simptom redukcije težav, ki so prezahtevne in tako obsežne, da jih začnemo poenostavljeno opisovati v na videz obvladljivejših kategorijah in sploščeno reševati na načine, ki se zdijo hitri in učinkovito priročni – tokrat s prepovedjo telefonov ali v nedavnem primeru Avstralije z omejevanjem družbenih omrežij za mlajše od 16 let.

Z močnimi čustvi je v ustvarjeni medijski paniki težko razpravljati o dejstvih in o problematiki premišljevati celovito. Pozornost hitro pritegnejo alarmantni komentarji in preproste ter rokohitrsko logične rešitve, pedagoške izkušnje, strokovna podkovanost in znanost pa ostanejo odrinjene na obrobje. Prav tako prepovedi ali omejevanje nečesa drugim, še posebej, ko gre za skupine z manj družbene moči, navadno doseže visoko javnomnenjsko podporo. In če večina nekaj razume kot »pravilno«, je predlog zakona lažje sprejeti.

Prepoved bi telefone še hitreje pretvorila v objekte, ki so mladim prepovedani izključno zato, ker so – mladi.

Pravila, ki so jih slovenske šole vzpostavile doslej, že potrjujejo, da je omejevanje rabe osebnih telefonov med poukom potrebno – tako kot v drugih družbeno že reguliranih situacijah, denimo v kinu, gledališču, čakalnicah ali zasebno, v simbolno zaščitenih ritualih, kot so kosila ali družinska praznovanja. Zvoki, vibracije in nenehna sporočila so moteči dejavniki, telefoni pa niso povezani le z motnjami pozornosti, ampak še s številnimi drugimi izzivi, ki dandanes vladajo v šolskih razredih v dobi tako imenovanega upodatkovanega otroštva.

Pomembno pa je, kako so pravila regulacije vzpostavljena in koga sploh vključujejo: so sprejeta z razumevanjem vpletenih (otrok ter učiteljic in učiteljev) in nastajajo kot plod strokovne razprave ali so oblikovana v stiski in vsiljena »od zunaj«. Prepoved in omejevanje brez konsenza lahko učitelje in učiteljice potisneta v vlogo policajk in policajev, ki bodo tihotapcem telefonov pregledovali žepe, torbe in telesa. Je to res ustrezna pot, po kateri naj se razvija sodobna šola? Morda pa si nekateri želijo prav tega.

Slišati je namreč, da naj bi zakonska podlaga pomagala pri urejanju pouka in nadzoru nad problematičnimi starši, ki se s šolskim redom ne strinjajo. Ker je večina osnovnih in srednjih šol tovrstne politike že uveljavila, naj bi zakonska podlaga podobno uredila še v preostalih ustanovah, ki tega še niso vzpostavile. Pa bo to res prispevalo k blaginji otrok in šolajoče se mladine? Odsotnost telefonov gotovo pomeni odsotnost motenj v obliki zvokov in vab, ki pozornost preusmerjajo od učne snovi k sporočilom na zaslonu. Pomeni tudi manj priložnosti za nepooblaščeno snemanje v prostorih šole. A čeprav vzpostavljamo »telefonsko higieno«, ne bomo uspešni, če se medijske edukacije ne bomo lotevali celostno – s širšim premislekom o osebnih in vzajemnih medijskih rabah, o pomenu informiranja in analiziranja medijskih vsebin na način, da, kot bi rekel ugledni angleški raziskovalec Buckingham, učenke in učence postavimo v vlogo aktivnih raziskovalcev medijev. Druga razsežnost, ki jo velja negovati in je morda še pomembnejša, je razumevanje logike delovanja medijske industrije, ki temelji na osebnih podatkih uporabnikov, in tehnološkega, kulturnega ter političnega vpliva sodobnih tehnoloških velikanov, ki telefone, aplikacije in njihove digitalne vsebine ne nazadnje proizvajajo, saj so ti »krivi« za njihove prevladujoče uporabniške zmogljivosti. Najpomembnejši cilj, h kateremu bi morali težiti tisti, ki nam je kakorkoli mar za prihodnost digitalne družbe in njenih otrok, je regulacija digitalne industrije. Producenti platform oblikujejo tudi temne vzorce, ki čezmerno rabo in navade nenehne priklopljenosti spodbujajo; aplikacije opremljajo z nerealnimi lepotnimi filtri, ki prispevajo k oblikovanju slabe samopodobe, omogočajo širjenje neresnic in protiznanstvenih vsebin, nepooblaščeno zbirajo, obdelujejo in posredujejo osebne podatke. Omejevanje dostopa do telefonov v šolah in njihova prepoved je z vidika blaginje otrok kvečjemu kaplja v morje; kajti če zares mislimo, kar govorimo, moramo nadeti uzde digitalnim producentom, otroke pa namesto k prepovedi usmerjati v kritično in z družbenimi vidiki podprto medijsko vzgojo.

Gre za simptom redukcije težav, ki so prezahtevne in tako obsežne, da jih začnemo poenostavljeno opisovati v na videz obvladljivejših kategorijah.

Tudi če bo zakon kot posledica v uvodu omenjene peticije sprejet, za 90 odstotkov osnovnošolskih otrok in 80 odstotkov mladih v srednjih šolah ne bo spremenil veliko, saj so že dandanes deležni večinske omejitve rabe osebnih naprav med poukom. Bo pa telefone še hitreje pretvoril v objekte, ki so mladim prepovedani izključno zato, ker so – mladi. Takšna prohibicija deluje pokroviteljsko, četudi gre za običajen vzorec kulture odraslih v odnosu do »zaščite otrok«. S tem se bodo odrasli še bolj distancirali od lastnih otrok, mladi pa bodo imeli še razlog manj, da se z njimi pogovarjajo, kaj se ( jim) na zaslonih in ob njih dogaja.

In mimogrede: bo z zakonom tudi za telefone učiteljic in učiteljev v šolah veljala enaka regulacija kot za telefone otrok? In potem še za telefone staršev na otroških igriščih? In kdo bo naslednji?