Materinščina

Globalizacija, vojne, razvoj tehnologij ustvarjajo dinamičen in mobilen svet večjezičnosti in večkulturnosti. Kljub temu 21. februar, mednarodni dan materinščine, opominja na pomen maternega jezika. Kako lahko torej materinščino ohranjajo priseljenci in njihovi otroci, vključeni v slovenski šolski sistem?

Po Unescovih podatkih 40 odstotkov svetovnega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja v materinščini. V Sloveniji pravico do učenja maternega jezika opredeljuje zakon o osnovni šoli. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije, poudarja, kako pomembno je učenje maternega jezika in hkrati jezika okolja za osebno uspešnost priseljenca, saj sta oba jezika ključna za integracijo. Materinščina je torej sine qua non (nujni pogoj).

Slovenija zagotavlja pravico do pouka maternih jezikov, a tak pouk izvaja malo šol. Med vsemi državami, iz katerih izvirajo priseljenci, ima Slovenija podpisan sporazum z Makedonijo in Hrvaško. Po podpisu bilateralnega gospodarskega sporazuma s Srbijo se je okrepilo tudi zanimanje za srbščino. Težje je z drugimi jeziki, na primer z albanščino in bosanščino, saj poučevanje teh v Sloveniji temelji na prostovoljstvu in projektnih prijavah ter se ne izvaja redno. Pouk materinščine je lahko organiziran v društvih, ne v šolah, to pa ni zajeto v uradne evidence, zato ga financirajo društva ali starši.

»Zakonodaja in politični dokumenti podpirajo učenje jezikov priseljencev, vendar na izvedbeni ravni ni pretiranega zanimanja, spodbud in možnosti za to. Razlogi segajo od sistemske neorganiziranosti do neinformiranosti priseljencev o možnostih učenja maternih jezikov ali osebne nezainteresiranosti posameznikov. Osebni (ne)interes priseljencev je pogosto le reakcija na sistemske možnosti, ovire ali na stigmatizacijo priseljenskih jezikov s strani večinskega prebivalstva,« sta pred leti v članku Položaj priseljenskih jezikov v Sloveniji, objavljenem v slovenistični reviji Jezik in slovstvo, zapisali Romana Bešter in Mojca Medvešek.

Tudi Admir Baltić, ki deluje v Bošnjaški kulturni zvezi, poudarja vlogo države. Ta bi po njegovem mnenju morala zagotoviti boljše možnosti za učenje jezikov priseljenskih skupnosti. Pomembna so tri področja: učenje maternega jezika za pripadnike mlajših generacij iz priseljenskih skupnosti v sklopu izbirnih predmetov v osnovnih in srednjih šolah; vstop teh skupnosti v slovenske javne medije; kontinuirana finančna podpora delovanja priseljenskih kulturnih društev.

Tako teorija, nekaj drugega je politična praksa. Pred letom je veliko prahu dvignila razprava o členu zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije, ki daje pravno podlago za učenje maternega jezika in spoznavanje kulture. Ministrstvu, pristojnemu za vzgojo in izobraževanje, je člen zgolj nalagal, naj »spodbuja učenje maternega jezika in kulture za otroke pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, spodbuja sodelovanje javnih in zasebnih šol pri učenju njihovega maternega jezika in kulture ter ozavešča o možnostih za učenje«. Členu, ki ne bi uvajal ničesar novega, saj so že prej potekali podobni programi, sta nasprotovali SDS in NSi. NSi je vložila predlog za posvetovalni referendum, nato pa je vlada zaradi strahu pred referendumom zakon prilagodila.

Nasprotniki člena so opevali pomembnost integracije priseljencev in poudarjali pomen učenja slovenščine, a kot pravi Marijanca Ajša Vižintin: »Večjezičnost se začne pri učenju maternega jezika.«