Razumeti volivce 

V uvodniku Razumeti volivce je Mladinin odgovorni urednik Grega Repovž podal dokaj prepričljivo diagnozo brezizhodnosti, v kateri se je znašla sodobna Zahodna liberalna ideologija in, posledično, politične stranke, ki se napajajo zlasti iz socialnega liberalizma iz druge polovice 20. stoletja. Med slednje, ki jim Repovž upravičeno diagnosticira shizofrenost, uvršča tudi dve politični stranki v slovenskem parlamentu, tj. Gibanje svoboda (GS) in Socialni demokrati (SD). »Liberalci so«, pravi Repovž, »v tem novem času nekaj popolnoma shizofrenega« (moj poudarek). Do tu vse lepo in prav, vendar pa se mi zdi nujno k temu dodati, da »ta novi čas«, v katerem živimo, sploh ni nov, kot se morda zdi v našem post-socialističnem političnem kontekstu. Namreč, tako evropski liberalizem kot evropska socialna demokracija sta v preteklem stoletju že večkrat ravnala popolnoma shizofreno, kot najbolj eklatanten primer pa izstopajo nemški socialdemokrati, ki so na predvečer 1. svetovne vojne glasovali za odobritev vojnih posojil Nemškemu rajhu. Šlo je za ti. »politiko 4. avgusta«, ki je privedla do opustitve razrednega boja znotraj nemškega naroda, saj naj bi bila vojna proti carski Rusiji obrambna vojna. In, podobno kot se nemški (ordo)liberalci niso znali postaviti po  robu povampirjenemu rasizmu in militarizmu, utelešenemu v nemškem nacionalsocializmu, tudi sodobni (socialni) liberalizem ni zmožen zgrabiti podivjanega bika za roge.

Pa ne samo evropski (socialni) liberalizem (v katerega po vsebini spadajo tudi slovenski Socialni demokrati), tudi večina evropskih socialnih demokratov (kamor dejansko sodi slovenska Levica) in evropskih zelenih izkazujejo kronično shizofrenost, ki je odraz odvračanja pozornosti javnosti od strukturne krize neoliberalizma, kot posledice izčrpanosti preteklih strategij upravljanja z energijo (Pellegris in Court, The rise and fall of neoliberalism, Ecological Economics, 230, 2025), ki se manifestira v popolnem neuspehu vladajočega razreda in ortodoksnih ekonomistov pri metaupravljanju odzivov na globalno polikrizo (Xiaohu in Menglong, Meta-governance as a new solution to the governance crisis, 3, 39, 2019).

Da bi razumeli, o čem govorimo, si lahko pomagamo z odgovorom Hannah Arendt, ki je leta 1964 na vprašanje »ali ima nacistično barbarstvo morda korenine v evropskem humanizmu?« odgovorila: »To ni bil neuspeh evropskega humanizma, temveč evropskega liberalizma (socializma ne izključujem) – njegove nepripravljenosti soočiti se z realnostjo in težnje, da bi ob soočenju z dejstvi pobegnili v neki raj za norce s trdnimi ideološkimi prepričanji«.

Zoprna realnost, pred katero si tako evropski liberalci kot socialni demokrati, pa tudi večina zelenih vztrajno zatiska oči, so empirično podprta dejstva (Meadows idr., Meje rasti, 1972; Richardson idr., Earth beyond six of nine planetary boundaries. Science Advances 9, 37, 2023), ki nam že več kot pol stoletja neizprosno sporočajo, da sta tako kapitalizem kot socializem, kot je zapisal pokojni Tonči Kuzmanić, »radikalni ne-alternativi, ki ju je – v končni instanci – treba zmoči brati skupaj«. Še več, (post)kapitalizma in (post)socializma 20. in 21. stoletja ni mogoče razumeti brez tistega »tretjega«, tj. (post)fašizma / (post) nacizma. In, medtem ko (post)kapitalizem in (post)socializem vsak zase ne zmoreta odgovoriti na vprašanje (post)fašizma / (post)nacizma, ker ob trčenju z realnostjo pobegneta vsak v svoj »raj za norce s trdnimi ideološkimi prepričanji«, sta (post)fašizem in (post)nacizem »še kako lahko ’odgovora’ na oba predhodna, še posebej pa na vsakega izmed njih posamič!«.

Tisto, kar iz perspektive Zahodnega sveta na prelomu iz 20. v 21. stoletje, ko (post)fašisti in (post)nacisti od »Vancouvra do Wellingtona«, ki jih politično korektno sicer označujemo z evfemizmom »skrajna desnica«, kujejo strategije o remigraciji neevropskega prebivalstva, v Evropi pa zlasti muslimanskega prebivalstva in fantazirajo o genocidu nad muslimani (»Deutschland braucht ein Srebrenica 2.0. 95 war Srebrenica, der Genozid an den Moslems. War sehr geil.« je avgusta lani na obisku pri avstrijskih Identitarcih izjavila mlada članica AfD, https://www.rtl.de/ news/rtl-undercover-recherchen-zu-identitaerer-bewegung-hemmungslose-fantasien-ueber-massenmord-id1793794.html), zveni naravnost srhljivo, je Tončijeva sledeča konstatacija: »fašizem in nacizem nista nikoli bili možnosti, pač pa, da sta bili – gledano iz današnje perspektive – skrajno brutalno realizirani dejanskosti!« (Prispevki h kritiki managerske paradigme, 2008, str. 15-17).

In, glede na brutalno realizirane »skrajno-desničarske« fantazije o odstranitvi »muslimanske nevarnosti« v Bosni in Hercegovini (1992-1995) in v Palestini (2023-2025), deželah na pragu Evrope, ob tako moralno dezorientiranih (neumnih?) političnih voditeljih in voditeljicah iz vrst evropskih liberalcev, socialnih demokratov in zelenih, ki nas vztrajno potiskajo v neposreden vojaški spopad z Rusijo (kajpak zaradi kritičnih mineralov in redkih kovin, ki jih Evropa bodisi nima bodisi ker njihova ekstrakcija in procesiranje predstavljata veliko nevarnost za trajno degradacijo širšega lokalnega okolja), nimamo nobenih zagotovil, da se v razmerah razsutih demokratičnih institucij in javnih storitev ter vsesplošne psihološke vojne, kot »odgovor« na shizofrenost (post)kapitalizma (in (post)socializma) ne bo vzniknila neka »sveža« (anti-islamistična, anti-2SLGBTIQ+, anti-feministična, anti-ekološka …) oblika post-totalitarnega gospostva. Mislim, da ni treba posebej opozarjati, da razni cordon sanitaire in požarni zidovi ne bodo več prav dolgo vzdržali pred vdorom »nagrmadenega besa« (aufgestaute Wut, Ernst Bloch) iz »podzemnih tokov Zahodne zgodovine« (Hannah Arendt, Izvori totalitarizma).