Papež Frančišek je načrtoval revolucijo

Želel je spremeniti katoliško cerkev, vendar se je ustavil na pol poti. Zakaj?

Bil je 21. januar, dan po inavguraciji Donalda Trumpa, in predsednik ZDA se je v skladu s protokolom in obdan z najožjimi sodelavci udeležil maše v nacionalni stolnici v Washingtonu. Mariann Edgar Budde, škofinja episkopalne cerkve, gre za različico anglikanske cerkve, ki pripada protestantski veji krščanstva, je med pridigo Trumpa prosila, naj ne pozabi na priseljence. »So ljudje, ki obirajo naše pridelke in čistijo naše poslovne stavbe, ki delajo na farmah in v mesnopredelovalnih obratih, ki pomivajo posodo v restavracijah in opravljajo nočne izmene v bolnišnicah – morda niso državljani ali nimajo ustreznih dokumentov, vendar velika večina priseljencev ni kriminalcev. Plačujejo davke in so dobri sosedje,« je dejala. »Izkažite usmiljenje, gospod predsednik, tistim v naših skupnostih, katerih otroci se bojijo, da bodo njihovi starši odpeljani. Pomagajte tistim, ki bežijo z vojnih območij in pred preganjanjem v svojih deželah, da tukaj najdejo sočutje in sprejetost. Bog nas uči, da moramo biti usmiljeni do tujca, saj smo bili tudi mi nekoč tujci v tej deželi.«

Trump je bil, ko je škofinja govorila, vidno razburjen. Po bogoslužju je odšel iz stolnice in kasneje v svoji maniri zapisal, da je škofinja »radikalna levičarka«, da je »dolgočasna in brez navdiha«. Nato je od nje zahteval opravičilo. Njegov odziv je bil pričakovan, škofinja je namreč ena izmed tistih, ki so se javno uprli Trumpovim političnim načrtom in napovedim o izgonu vseh nezakonitih migrantov. Pripišimo, da tudi tistih, ki v Springfieldu jedo pse.

Kristus se je rodil kot begunec

Škofinja Mariann Edgar Budde ni edina posvečena oseba, ki se je upala postaviti po robu Donaldu Trumpu. Ker je ta z izvršnim ukazom ustavil program za pomoč pri namestitvi beguncev v ZDA, je Ameriška škofovska konferenca pred tedni vložila tožbo zoper predsednika. Katoliška cerkev je v ZDA do zdaj od zveznih oblasti na leto dobila okoli 66 milijonov dolarjev in jih porabila za pomoč beguncem, ljudem, ki so v ZDA vstopili zakonito. Zdaj je program pomoči zaradi izvršnega ukaza ogrožen.

Ameriški katoliški škofje se za pot na sodišče niso odločili sami od sebe. To od njih zahteva njihova vera in kakopak papež Frančišek. Ta je namreč Trumpove napovedi o množičnem izgonu večkrat označil za »sramotne«, vernike v ZDA pa je prosil, naj ne nasedajo različnim zgodbam, »ki diskriminirajo in povzročajo nepotrebno trpljenje našim migrantom in beguncem«.

Nihče ni ogorčen, če blagoslovim podjetnika, ki morda izkorišča ljudi, kar je zelo hud greh. So pa ogorčeni, če blagoslovim homoseksualca ... To je hinavščina! Vsi moramo spoštovati drug drugega.

Papež Frančišek je, kar je z vidika diplomacije precej nenavadno, do Trumpa zelo kritičen. Že v času prvega mandata je dejal, da ni »pravi kristjan«. Sklicevanje na boga in priseganje na Sveto pismo človeka še ne naredita dobrega. Ne Trumpa in ne njegovega podpredsednika J. D. Vancea, ki je pred leti na prigovarjanje Petra Thiela, tehnobarona iz Silicijeve doline, postal goreč katoličan. Očitno pa ne dovolj goreč, da bi razumel, da se je Jezus, odrešenik, ki mu sledi, rodil v begunski družini. »Kar je narejeno s silo, ne pa na podlagi resnice o enakem dostojanstvu vsakega človeka, se slabo začne in slabo konča,« bi o vsem tem dejal papež Frančišek. Njegovo zavzemanje za begunce in nasprotovanje norim načrtom Donalda Trumpa je sicer logično, solidarnost in pomoč sta bistvo krščanskega nauka. Papež je tako že daljnega julija 2013 obiskal Lampeduso in molil za vse tiste, ki so umrli v morju. To je bila njegova prva uradna pot po tem, ko je postal vodja katoliške cerkve.

Opisani papežev spor z novo ameriško administracijo je bil eno izmed zadnjih papeževih dejanj, preden so ga zaradi težav z dihanjem in zaradi pljučnice 14. februarja sprejeli v bolnišnico. Do zdaj je doživel nekaj kritičnih epizod, akutnih dihalnih stisk, nekajkrat so mu pomagali z neinvazivnim mehanskim predihavanjem. Papež ostaja v bolnišnici, pred rimsko kliniko Gemelli pa se zbirajo verniki in molijo za njegovo zdravje. Že nekaj mesecev težko hodi, njegova klinična slika je »kompleksna«. Večina njegovega pontifikata je za njim. Na uradnem profilu na omrežju X je v zadnjih dneh objavljal sporočila o miru in pomenu sočutja do tistih, ki ga potrebujejo. Tako komunicira z verniki, morda se tako tudi pripravlja na slovo.

»Papež Frančišek se, žal, poslavlja. Po vsej verjetnosti pa bi rad še kaj pripravil za konklave, da bi zagotovil nadaljevanje svojih reform v katoliški cerkvi. Zakulisni boj za njegovo nasledstvo se je gotovo že začel,« pravi slovenski teolog in književnik Peter Kovačič Peršin. »Čeprav je večino volilnih kardinalov imenoval on, je v cerkvi še vedno močna struja tradicionalistov. Z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom bo ta struja gotovo deležna velike finančne podpore. O kandidatu za novega papeža se seveda ugiba, a kaj več kot to v javnost ne bo prišlo.« Kaj je zaznamovalo obdobje papeža Frančiška in zakaj je omenjeni prepir z Donaldom Trumpom primerno izhodišče za ponazoritev njegovega mandata?

»Heretični papež«

Jorge Mario Bergoglio je postal papež marca 2013, potem ko je nepričakovano odstopil njegov predhodnik Joseph Alois Ratzinger oziroma Benedikt XVI. Papež Frančišek je jezuit, prvi papež moderne dobe, ki ni Evropejec, pač pa prihaja iz Argentine. Poimenoval se je po Frančišku Asiškem, zavetniku revnih in bolnih. Kot je bil Frančišek Asiški zagovornik uboštva, ker naj bi bili tako živeli apostoli, se je tudi papež Frančišek skušal odpovedati vatikanskemu blišču in moči. Katoliško cerkev je želel odpreti ljudem, predvsem tistim, ki so nemočni in spregledani, nista ga toliko zanimala institucionalna moč in položaj, raje je sestopil s prestola. Tako tudi ni nenavadno, da je kot prvi papež že leta 2015 sprejel encikliko, ki obravnava nevarnost podnebnih sprememb in govori o tem, da bodo najbolj prizadete revne države.

Pri zavzemanju za ljudi in poskusih razgradnje srednjeveške institucije pa je naletel na nasprotovanje in začeli so se spori. To je logično, veliki in bogati se privilegijem ne želijo odpovedati in teh privilegijev, moči, obredov in skrivnosti je v katoliški cerkvi ogromno.

Zdi se, da se je papež v drugem delu pontifikata ustavil, da je torej, kot so zapisali v ameriškem mediju National Chatolic Reporter, »odprl vrata za resno cerkveno reformo, vendar sam skoznje ni stopil«.

»Področne cerkve, ki jih obvladujejo tradicionalisti, to so danes predvsem katoliška cerkev v ZDA in večina katoliških cerkva v nekdanjih komunističnih državah, številčno upadajo, gotovo tudi zaradi konservatizma v teh cerkvenih okoljih, in zato izgubljajo vpliv in moč. To dejstvo je papež Frančišek očitno upošteval, če samo pogledamo v svojo soseščino. Zagreb ni več dobil kardinala, pač pa katoliška cerkev v diaspori. Papež Frančišek je za kardinala imenoval beograjskega nadškofa Ladislava Nemeta, po rodu Madžara iz Republike Srbije,« o različnih strujah v cerkvi razmišlja Kovačič Peršin.

Napetosti v katoliški cerkvi so bile v času papeža Frančiška velike. Ko je denimo dopustil ali vsaj nakazal možnost, da v nekaterih primerih ponovno poročeni pari prejemajo zakramente, so štirje kardinali, med njimi Američan Raymond Burke, podpornik Trumpove politike in tradicionalist, papeža pozvali, naj jasno pove, kaj to pomeni. Takšno javno nasprotovanje in kritika sta v cerkvi seveda neobičajna, papež pa je Burka zaradi nesoglasij odstavil z različnih vatikanskih funkcij, leta 2023 se je moral izseliti iz vatikanskega stanovanja, kot upokojenemu kardinalu pa naj bi mu bila odvzeta celo pokojnina.

Burke ni bil edini, ki se je moral umakniti zaradi papeževih razmislekov o pomenu modernizacije cerkve. Papež je tako pred leti »sprožil« kadrovsko reformo v Suverenem malteškem viteškem redu. To se je zgodilo, potem ko je, kot bi dejal Erich Lobkowicz, član tega reda iz Nemčije, »majhna klika ultrakonservativnih starih in trdoživih radikalcev v okrancljanih oblekah nasprotovala vsemu tistemu, za kar se zavzema papež Frančišek«. Zgodba o sporu med malteškimi vitezi in papežem je bila v resnici precej bizarna. Decembra 2016 je najprej odstopil veliki kancler Nemec Albrecht von Boeselager, tretji človek reda, njegov naglavni greh pa naj bi bila odobritev humanitarnih programov, v okviru katerih so v Mjanmaru delili brezplačne kondome, da bi preprečili širjenje aidsa. Papež je zaradi tega odstopa odredil preiskavo in ta je nazadnje pripeljala do odhoda velikega vodje reda Matthewa Festinga. Že omenjeni Burke je bil protektor malteških vitezov, kardinal, ki je zagovarjal duhovne interese reda in njegovih članov v odnosu s Svetim sedežem. V času tega spora so se v Rimu pojavili plakati, ki so zahtevali papežev odhod.

Malteški vitezi so seveda konservativci, zanje je »istospolna usmerjenost sama po sebi hud moralni nered«. Papež je glede tega vprašanja bolj odprt, zanj homoseksualnost ni zločin, še več, izdal je navodila, po katerih je mogoč – res pod zelo omejenimi pogoji in zunaj liturgičnih obredov – tudi blagoslov istospolnih partnerjev.

Morda te različne, a še vedno ne najbolj razjasnjene poglede na istospolna partnerstva najbolje povzemajo papeževe besede izpred meseca dni. V pogovoru za italijanski katoliški dnevnik Credere je dejal, da ne podpira blagoslova istospolnih zvez, pač pa ga vidi kot blagoslov ljudi, ki jim je mar drugemu za drugega. Blagoslov torej ni greh, večji greh naj bi bil drugje. »Nihče ni ogorčen, če blagoslovim podjetnika, ki morda izkorišča ljudi, to pa je zelo hud greh. Ogorčeni pa so, če blagoslovim homoseksualca ... To je hinavščina! Vsi moramo spoštovati drug drugega.« Seveda so te in podobne besede med delom vernikov spodbudile pričakovanja, da bo papež Frančišek prinesel revolucionarne spremembe. To se ni zgodilo, zdi se, da se je v drugem delu pontifikata ustavil na pol poti. Da je torej, kot so zapisali v ameriškem mediju National Chatolic Reporter, »odprl vrata za resno cerkveno reformo, vendar sam skoznje ni stopil«.

Kako ni želel ali pač ni zmogel stopiti naprej, razkriva dogajanje, povezano s »sinodo o sinodalnosti«, velikim posvetom o prihodnosti cerkve, ki je potekal zadnja leta. Pričakovanja v zvezi z njim so bila velika, upanje še večje, govorilo se je o tem, da bo cerkev razrahljala celibatna pravila za duhovnike ali pa omogočila, da bodo ženske postale vsaj diakonise, če ne duhovnice. Tega niso pričakovali samo nekateri verniki, nemški škofje so pripravili svoj sinodalni dokument, smernice prenove pa so bile revolucionarne: blagoslovitev istospolnih partnerjev, večja vloga žensk v cerkvi, preučitev nujnosti zaveze celibatu. Razlogi za te predloge so bili precej zemeljski, katoliška cerkev v Nemčiji (pa tudi drugje) izgublja vernike, krivi pa so očitki o neraziskanih spolnih zlorabah in občutek, da katoliška cerkev po nepotrebnem deluje enako, kot je delovala pred 1000 leti.

Tudi Kovačič Peršin razmišlja podobno: »Večina katoličanov danes živi na južni polobli, v Afriki, Aziji in tudi Latinski Ameriki, čeprav je veliko katoličanov tam prestopilo v protestantske cerkve, ko je papež Wojtyla zatrl gibanje teologije osvoboditve. To bi moralo biti opozorilo, da bi morala katoliška cerkev storiti koreniti korak v smer, ki jo papež Frančišek imenuje ’Cerkev ubogih, socialno zatiranih’. Katoliška cerkev stoji na prelomnici, odpreti se mora novim civilizacijskim izzivom. Že pokojni milanski kardinal Carlo Maria Martini je v svojem zadnjem intervjuju opozoril, da je katoliška cerkev zaostala 200 let za civilizacijskim razvojem. Takratna civilizacijska prelomnica se je zgodila s francosko in ameriško revolucijo, ki sta spodbudili demokratizacijo svetovnih družb. Še danes niso uveljavljena temeljna načela razsvetljenstva, enakost, bratstvo, svoboda, ki so bila motor razsvetljenskih revolucij.«

Kljub pobudam iz Nemčije pa v Vatikanu pri pisanju končnega besedila »sinode o sinodalnosti« revolucionarnih sprememb ni bilo. Sklepni dokument, sprejet lani, je, kot je že pred časom za Mladino dejal sociolog religije Marjan Smrke, veliko razočaranje, glede celibata in glede položaja žensk. »Obe vprašanji sta bili večinsko izglasovani kot odprti vprašanji, o katerih naj se še naprej razmišlja, zlasti v smislu, ali bi bile spremembe v skladu s tradicijo in antropološkimi spoznanji, a v sklepnem besedilu je omemba obeh vprašanj medla.« Cerkev je odločanje o teh dveh temah priročno prestavila v prihodnost.

Ženske so za katoliško cerkev očitno še vedno manj vredne od moških, pa četudi po novem lahko prevzamejo vplivne položaje v vatikanski hierarhiji – januarja letos je denimo vodenje dikasterija ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja prevzela italijanska redovnica Simona Brambilla. A to so vendarle samo simbolni koraki, nič več. Podobno je s celibatom, papež sicer priznava, da je »celibat v katoliški cerkvi začasen predpis«, toda očitno bo začasen ostal do nadaljnjega.

Čeprav je večino kardinalov z volilno pravico imenoval on, je v cerkvi še vedno močna struja tradicionalistov. Od ameriškega predsednika Donalda Trumpa bo ta gotovo deležna velike finančne podpore.

»Morda so res vsi pričakovali revolucionarne spremembe. A v instituciji, ki je stara 2000 let, ni revolucij, so pa razkoli in zlomi. In tem se je papež Frančišek izognil ali jih vsaj utišal,« o razočaranju razmišlja Kovačič Peršin. »Bergoglio je začel razpravo o vseh žgočih vprašanjih, o večji avtonomiji področnih cerkva, o decentralizaciji cerkvene uprave, o večji veljavi laikov, o enakopravnosti žensk v cerkvi in tudi o fakultativnosti duhovniškega celibata. Nekaj reform je tudi uspešno uveljavil. Toda s celibatom se ni izšlo, ker je vpliv tradicionalistov še vedno odločujoč. Morda je največji premik napravil s tem, da je cerkev vodil demokratično, se pravi, da ni uveljavljal absolutne monarhične oblasti, ki bi jo lahko, pač pa je o vsem odločala večina udeležencev različnih sinod. To prakso bo težko spremenil njegov naslednik, kdorkoli že bo.«

Če torej pogledamo od daleč, z nekaj distance, papež Frančišek ni tako revolucionaren, kot je bil papež Janez XXIII., ki je sklical drugi vatikanski koncil in z njim skušal radikalno prenoviti katoliško cerkev. Reakcionarne stvari, ki so se dogajale po njegovi smrti, torej v času Wojtyle, so bile večidel odgovor na reforme, ki so nastale med koncilom. A danes je svet drugačen, kot je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je potekal koncil. Papež Frančišek je eden od redkih svetovnih voditeljev, ki kritizirajo kapitalizem, vojne, bogatenje in se hkrati zavzemajo za šibke, revne in begunce.

Kdo ga bo nasledil – bo to morda že jutri, čez nekaj mesecev ali nekaj let – ne moremo vedeti. Po nekaterih podatkih naj bi bil eden od favoritov za naslednika papeža Frančiška bolonjski kardinal Matteo Maria Zuppi, ki je v papeževem imenu posredoval v državljanski vojni v Mozambiku, kar je privedlo do rimskega mirovnega sporazuma, podobno pa je poskušal v Ukrajini. Povsem mogoče je tudi, da bo prevladala struja, ki se zavzema za deevropeizacijo papeške službe, ali pa tista, ki je v papežu Frančišku prepoznala človeka, ki lahko ogrozi obstoj katoliške cerkve. Na začetku marca je imel vatikanski kardinalski zbor 252 članov, od kateri jih ima volilno pravico 137, ti lahko izvolijo novega papeža. Papež Frančišek je imenoval 163 kardinalov iz 76 držav, po zadnjih podatkih je torej imenoval slabih 80 odstotkov tistih, ki naj bi po umiku ali smrti sedanjega papeža poiskali naslednika.

»Papež Frančišek je v nasprotju s predhodniki predvsem z imenovanjem novih kardinalov nakazal smer razvoja katoliške cerkve v prihodnosti. Po svetopisemsko: Nov duh v nove mehove,« bi o vsem tem dejal Peter Kovačič Peršin. Mi pa pripomnimo, da je s svetom, v katerem je katoliška cerkev, ta tisočletja stara verska institucija, ki je storila veliko dobrega in slabega, ena izmed redkih progresivnih sil, ki poskušajo vključevati različne ljudi in različnost, res nekaj narobe. In precej narobe bo tudi, če bo v Vatikanu po Frančiškovem odhodu znova zavel duh starih časov.