Impresionistično obdobje

Gostilna Tomaj
Tomaj 12
Tel.: 040 223 177
V gostilni Tomaj lahko recitirate od petka do nedelje od 12. do 21. ure, če se vas zbere vsaj 15, pa se lahko dogovorite za ekstra termin.

Ambient:
časovni stroj: oprema in postavitev sta že kar dolgo nespremenjeni, na stenah visijo stare črno-bele fotke Tomaja, v zvočnikih je lokalni radio

Napitki:
poleg odprtega terana in malvazije še fresh lokalna peneča se vitovska ter istrski cabernet franc in rose

Vegetacija:
skrbijo, da je na meniju vedno tudi kaj veganskega Dostopnost: parkirna mesta ob gostilni, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
njoki in ravioli
pečenka divjega prašiča

Ne tako fino:
praženi krompir
rukola in balzamiko

Narezek je stal 9,9, njoki z divjačinskim golažem 11,3, rdečepesni ravioli s cvetačo 9,3, pečenka divjega prašiča 15,9, biftek 27,8, panakota s teranom pa 4,5 evra.

»Postaja. Restavracija. In listje / se siplje raz kostanje preko miz. / In tista dama. Tiha je in sama. / Pogled. Rjavo listje. Beže n vtis,« je Konzumov kulturni referent, ki je pri planerski vrhuški izposloval tokratno odpravo, iz drobne rdeče knjižice Kosovelovih pesmi prebral drugo kitico Potovanja. Preostale potnike v Tomaj je silno navdušilo to, da je Srečko zavoljo uporabe besede »restavracija« na neki način še posebej naš človek, zato so dobre volje začeli nabirati impresije iz – čeprav je bil petkov večer – popolnoma praznega kraja in po njem poimenovane gostilne.

Upajoč, da se gostov in njih naročil tu vsaj ob sobotah in nedeljah nabere dovolj, da mlada prevzemnika ne bosta prekmalu obupala, smo kaj hitro opravili s kratkim jedilnim listom, večinoma sestavljenim iz pričakovanih postavk, in srebajoč ljubko in živahno penino (ki so jo iz sorte vitovska grganja donegovali v bližnjem kevdru Štolfa nekaj hiš naprej) ležerno pikali nepretresljive mesnine in precej zanimivejše in karakternejše kozje sire – tudi takega, s teranom obarvanega – s kmetije Žerjal.

V naslednjem krogu sta sledili dve najbolj kompletno zadovoljujoči stvari – njoki in pašta. Pri prvih so v nulo naštudirali razmerje med mehkobo in kompaktnostjo ter jih obilno prelili s šolskim primerkom klasičnega, dolgo in počasi kuhanega divjačinskega golaža. Testenine so bili trikotasti ravioli, narejeni iz z rdečo peso obarvanega testa, napolnjeni s korenčkovo kremo in postreženi s hitro salsico iz sotiranega pora in micenih cvetkov cvetače. Simpa!

Okoli glavnih krožnikov smo – no, so – se malo lovili. Da je edina priloga v bajti praženi krompir – pa še to precej bledičen in anemičen – je kar nevarno, sploh, ker sta dva glavna pjata od treh stejkastega tipa – ramstek in biftek. Slednjemu so, čeprav je bil mehak in natančno pečen, dostojno zadnjo pot dodatno otežili še s polaganjem na z balzamičnim približkom pokapano rukolo. Tudi pečenka divjega prašiča je bila odlična, lepo zmehčana, ne presuha, a bi poleg naravnega zaftka ob njej bilo dobro snesti še kaj lahkotnega – morda dušeni ohrovt ali zelje ali pa vsaj kakšno skledico radiča?

Teran je po siru nastopil še v eni, poslednji tomajski impresiji: iz njega skuhana osvežilna krema se je skrivala na dnu le malo preveč zaželatinjene panakote, ki je utrdila naše prepričanje, da je Tomaj čisto fajn oštarija, ki pa bi lahko bila še veliko boljša, če ne bi bili v njej malo prehitro zadovoljni s tem, kar in kakor pač je. Dajmo, malo več korajže!