V Donbasu

Neke sončne nedelje se je Rozkladačka sklanjal nad zaslon, da bi odkril Ruse. Slika je iz zračne perspektive prikazovala Donbas z zasneženimi polji, golimi drevesnimi krošnjami ter strehami hiš in lop. Rozkladačka je odprl vrečko z grelci za čevlje, jih pregnetel v dlaneh in potisnil v svoje gojzarje. Pred njim na nizki mizi so bile komande, s katerimi je usmerjal nadzorna brezpilotna letala. S stolom za taborjenje se je prestavil bliže. Hladni zrak je dišal po sveže posekanem lesu podpornih stebrov.

Zunaj na poljih je bilo minus 12 stopinj in tudi v podzemnem bunkerju sedem kilometrov pred fronto ni moglo biti dosti topleje. Imel sem občutek, kot da se proti mrazu in izčrpanosti po letih vojne ne bojuje le vsa država, temveč tudi mali kalorifer na tleh, ki ga je nekdo postavil tja.

Ko je Rozkladačka spregovoril, sem lahko videl, kako mu zmrzuje sapa pred obrazom. To je njegov vzdevek na radijskih zvezah in psevdonim med vojaki, v resnici pa mu je ime Maksim. Poleg njega so zmrzovali še trije vojaki iz 411. polka brezpilotnih letal: Bootsmann, Džem in Krim. Njihove obraze je osvetljevala hladna svetloba zaslona.

»Vidite sledi?« je vprašal Maksim in pokazal na črno črto, ki se je raztezala po snegu med hišama. Letala so posredovala slike v realnem času v bunker in tudi na poveljstvo. »Tam zadaj je nekdo nekaj odložil.« Iz hiše so stopile tri temne sence, na zaslonu velike kot mravljice.

»Hej, našli smo jih,« je zaklical Džem. Dodal je še kletvico »pidori«, ki jo je Halja, naša prevajalka, prevedla kot »prasice«.

Dogajalo se je sredi februarja, le nekaj dni prej, preden je ameriški predsednik Donald Trump imel dolg telefonski pogovor z ruskim diktatorjem Vladimirjem Putinom in se dogovoril za pogajanja o Ukrajini. Evropske države in Ukrajina na pogovore niso bile povabljene. V komentarjih v tistih dneh je govor o kapitulaciji pred Putinom, o izdaji Ukrajine. Zdelo se je, da so takrat »prasice« v Beli hiši veljale za bolj zaželene sogovornike kot tisti, ki že tri leta branijo svojo domovino.

V bunkerju so samo zmajevali z glavo, ko je beseda nanesla na Putina in Trumpa. »To je politika,« je zavzdihnil Krim, kot bi govoril o drugem planetu. Če vprašate Maksima, kaj je počel pred vojno, mora pošteno razmisliti, kot bi njegovo prejšnje življenje utonilo v pozabo. Nato je jedrnato odvrnil le, da to in ono. Končal je študij računalništva na univerzi v Kijevu in delal na bencinski črpalki. Ima partnerko in sina, ki se je rodil maja 2021. Ko so Putinove čete pred tremi leti napadle Ukrajino, je z mamo živel v Makarivu, vasi zahodno od Kijeva. Povedal je: »Včasih zajahaš val, včasih te pokoplje pod seboj.« Pravzaprav je s tem vse povedano o težavnih razmerah na fronti, o življenju samem in o vsem ostalem.

Star je 29 let.

Če bi z Ukrajinci govorili pred letom dni, bi slišali gesla, da je treba zdržati. Danes je čutiti le še razočaranje.

Le malokdo ima trenutno boljši pregled nad bojiščem na vzhodu Ukrajine kot piloti nadzornih brezpilotnih letal, ki letijo na 800 ali 900 metrih višine. Zato smo se tudi znašli tam. Pot do Maksima, Krima, Džema in Bootsmanna nas je iz mesta Dnipro dve uri vodila po hitri cesti proti vzhodu, mimo nadzornih točk, skozi zapuščene vasi in čez udarne jame. Stanislav, naš fotograf, je prek prijatelja vojaka vzpostavil stik s 411. polkom za brezpilotna letala. V Dobropilji, mestecu severno od Pokrovska nedaleč od fronte, smo prespali v nekem stanovanju in naslednje jutro nas je s svojim džipom prišel iskat Dima, ki je v polku odgovoren za odnose z javnostjo. Peljali smo se po poljskih poteh, skozi globok sneg, dokler se avtomobil ni ustavil pred drevoredom. Tu in tam je odmevalo grmenje topov nad zasneženim hribovjem.

Maksim se je vojski pridružil pri 26 letih, da bi branil domovino, najprej v Kijevu, pozneje kot pehotni vojak na vzhodu. Boril se je, se učil ravnati s puškami in topovi, in ranili so ga. Ne more skriti, da bi potreboval dopust. Vzdevek na radijskih zvezah, Rozkladačka, mu je nadel častnik, ker je nerad spal na napihljivih blazinah ali na tleh kot drugi vojaki, temveč na ležalniku.

Rozkladačka v ukrajinščini pomeni zložljivi ležalnik. Maksimu ga je vedno uspelo najti v kakšni garaži ali kleti.

Njegov bunker je bil blizu Pokrovska, rudarskega mesta na območju Donecka, kjer se zadnje mesece silovito spopadajo ukrajinske in ruske čete. Bitka za Pokrovsk je bila med najhujšimi to zimo. Ruske enote so prodrle do predmestij. V zraku nad mestom zdaj mrgoli ruskih in ukrajinskih brezpilotnih letal, so povedali ljudje, ki so zbežali od tam.

Če bi Maksim svoje drone usmeril nekaj kilometrov naprej in desno, bi lahko videl šolo Olene Melnik, kjer ni več učencev; vas rudarja Anatolija Ksenofontova, v kateri je vztrajalo le še nekaj starih ljudi skupaj s par racami, kokošmi in gosmi, hišo železničarja Serhija Očarenka, kjer živi s slepo mamo, in štirideset čebeljih panjev na vrtu.

Maksim od zgoraj opazuje uničenje in sledi življenja, ki je še ostalo. Boj poteka za mesta, vasi, naselja, premogovnike, plavže, tovarne in za to, kar leži v zemlji. Na desettisoče ljudi je umrlo samo tu, na stotisoče jih je zbežalo.

Vdor je potekal v več fazah, ki jih je doživel tudi Maksim. Šoku napada 24. februarja 2022 so sledili trma, upor in trenutki navdušenja, ko so ruske čete pregnali iz Harkiva na severu in z drugih območij. Nato so pogorele protiofenzive in napadalci so napredovali meter za metrom. Če bi z Ukrajinci govorili pred letom dni, bi slišali gesla, da je treba zdržati. Danes je čutiti le še razočaranje. V raziskavah javnega mnenja je 57 odstotkov ljudi izpovedalo, da so v vojni pripravljeni sodelovati, dokler bo nujno. Ta delež je od začetka vojne močno upadel.

Na zaslonu so se prikazali udrte strehe, ruševine, ki so bile nekoč hiše, razstreljen most in zapuščeni tovorni vagoni. Uničena država. Je Maksim jezen na Ruse? »Ničesar ne čutim,« je odgovoril. »Vojak sem, ne civilist, čustva ne igrajo vloge.«

Ljudje, ki niso zbežali, se sprašujejo, kako bi bilo, če bi se vojna končala zdaj. Koliko časa je mogoče zdržati na fronti, ne da se naveličaš živeti?

Poizvedeti je moral, kje se skriva sovražnik, odkrivati je moral tanke in topove, skladišča streliva in zbirne točke. Posnetke je ukrajinsko topništvo uporabljalo pri pripravi napadov, pilotom bojnih letal pa so pomagali, da so se usmerili proti tarči. Če bi bila ta vojna boj med Davidom in Goljatom, potem bi bili Maksimovi letalniki frače. Tisto dopoldne so njegovi letalniki preletavali vas Pišane južno od Pokrovska in fotografije pošiljali poveljstvu. Dan pozneje je ukrajinska vojska oznanila osvoboditev vasi, Reuters in Guardian sta poročala o tem in to je bila tiste dni ena redkih dobrih novic s fronte za Ukrajino.

A1-CM Furia je letalnik ukrajinske proizvodnje, ki spominja na modelček. Težek je pet kilogramov in pol, ima bela krila z razponom dveh metrov, na njem ni oborožitve, na nosu ima visoko ločljivostno kamero z dvajsetkratno digitalno povečavo. Teh naprav ni težko upravljati, je pojasnil Maksim. V zrak ga požene s pomočjo kovinske palice, zapičene v tla, in gumijastega traka, kot z ogromno fračo. V zraku lahko ostane uro in pol, odvisno od vremena in hitrosti vetra.

Sence na zaslonu so na lepem izginile tako hitro, kot so se pojavile.

»Usmeri ga na vzhod,« mu je svetoval Krim, ki je poveljnik enote. Ko je v bunkerju postalo preglasno, je z rezkim glasom ukazal: »Tišina.«

Hodniki bunkerja so skopani več metrov globoko v zamrznjena tla, pokriti pa s sveže posekanimi debli pinij, prstjo in snegom. Spodaj, na globini nekaj metrov, je tiho kot pod vodo, slišati je le tiho brnenje generatorjev, kot v podmornici.

Maksim je palico na komandah premaknil levo. Višinomer na zaslonu je prikazal, da letijo 850 metrov nad tlemi.

Maksim, Krim, Džem in Bootsmann so se v preteklih letih bojevali v različnih enotah v Kijevu, Bahmutu in Zaporožju. Iz mladih prostovoljcev so dozoreli v rutinirane vojake. Potožili so, ker jih po treh letih še niso »demobilizirali«, torej poslali domov, pa da je premalo nabornikov in da zanimanje Zahoda za Ukrajino pojema, poleg tega je za številne Ukrajince vojna postala nekaj normalnega. Povedali so, da če dobijo dva prosta dneva, se odpeljejo dvanajst ur daleč domov in nato nazaj na fronto. Njihova poživila so energijski napitki v pollitrskih pločevinkah, ki jih pijejo brez prestanka, in posnetki ubitih ruskih vojakov.

Maksim je na zaslonu pokazal na križišče in komentiral: »Zalotil me je ruski brezpilotni letalnik.« Zvenelo je, kot bi izgubil v računalniški igri.

Očarenku se je zdelo, kot bi si njegovo domovino razdelili zmagovalni sili, ena je dobila rudnine, druga ozemlje.

Furia je le eno od številnih očes na približno 1200 kilometrov dolgi frontni liniji. Kar vidi Maksimova enota, vidijo tudi Rusi. Njihovi letalniki so oddaljeni le nekaj minut. V nasprotju z začetkom vojne bojno polje nadzorujejo piloti, ki nadzorne in bojne letalnike daljinsko usmerjajo iz kilometre oddaljenih bunkerjev, kleti in skednjev. Ko smo pred vzletom furie pred bunkerjem slišali pritajeno brnenje, so se vojaki pognali po stopnicah navzdol. Pod milim nebom se ne zadržujejo dlje, kot je nujno.

Maksimova enota nadzoruje približno sto kvadratnih kilometrov površja. Je okno v Donbasu, veliko približno kot Pariz. To je revno okrožje, rudarski revir z izvoznimi stolpi, tovarnami in dimniki, ki v nebo pljuvajo kot smola črne stebre dima. V tleh se skriva dovolj premoga za nekaj desetletij, pravijo rudarji, poleg tega so tam še nahajališča kovin, litija in redkih zemelj, torej surovin, ki jih vgrajujejo v baterije, pametne telefone in zaslone. Donald Trump te surovine zahteva kot protiuslugo za ameriško vojaško podporo, čeprav ni jasno, koliko nahajališč je sploh mogoče izkoriščati, in čeprav je del zalog tudi na predelih, ki jih je zasedla Rusija. To območje je na površju revno, pod njim bogato.

Separatisti po navodilih Moskve že od leta 2014 zasedajo dele Donecka in Luganska, ki spadata k Donbasu. Putinove čete danes Lugansk nadzorujejo skoraj v celoti, Donecka pa dve tretjini. Ljudje, ki niso zbežali, se sprašujejo, kako bi bilo, če bi se vojna končala zdaj. Koliko časa je mogoče zdržati na fronti, ne da se naveličaš živeti?

Kakih 30 kilometrov južno od bunkerja leži vas Rajpole, kjer je mogoče doživeti, kako globoko v deželo se je zažrla vojna. Nizke hiše brez fasade, golo sadno drevje, nekaj ulic, ki se v dežju spremenijo v blato, Larisina trgovina z mešanim blagom, šola in skupaj s sosednjo vasjo 900 prebivalcev. Številni moški so zaposleni v rudnikih premoga v bližnji soseščini, ki spadajo v imperij ukrajinskega oligarha Rinata Ahmetova, tako imenovanega kralja Donbasa. Njegovo premoženje cenijo na okoli osem milijard dolarjev.

Rajpole smo sredi decembra že obiskali. Takrat so se ruske čete ustavile jugovzhodno od Pokrovska, kakih dvajset kilometrov pred vasjo, med tem obiskom je bilo oddaljeno le še 13 kilometrov. Smrt se vrtinči vse bliže. Ljudje, ki so ostali v vasi, so tako prijazni, da se zdi, kot bi želeli vsakega obiskovalca posebej prepričati o nenevarnosti vojne.

»Limonovo žganje?« nas je vprašal Serhij Očarenko.

Njegova hiša je ena redkih, ki ima dve nadstropji, klimatsko napravo in plinsko ogrevanje. Ravnateljica šole nas je usmerila k njemu, ko smo spraševali po možnosti prenočitve. Očarenko je inženir, zaposlen pri ukrajinskih železnicah, in pregleduje tračnice z ultrazvočno napravo. Njegova naloga je, da najde že kot las tanke razpoke. V kuhinji nam je na svojem pametnem telefonu pokazal fotografije razstreljenih tračnic, vagonov in porušenih mostov. Popravlja, kar sovražnik uniči. Medtem ko je pripovedoval o svojem delu, sta si na televizijskem zaslonu na hladilniku Vladimir Putin in Donald Trump podala roko, zbujala sta videz starih kolegov. A to so bili arhivski posnetki iz leta 2019, predvajali so jih med večernimi poročili, vendar bi lahko napovedovali bližnjo prihodnost.

Tik pred tem je Trump razlagal, da sta se s Putinom dolgo in zelo produktivno pogovarjala po telefonu, med drugim o drugi svetovni vojni, in sklenila, da bosta tesno sodelovala, kar se tiče Ukrajine. Trump je o tem na kratko obvestil Volodimira Zelenskega. Očarenku se je zdelo, kot bi si njegovo domovino razdelili zmagovalni sili, ena je dobila rudnine, druga ozemlje. Pozneje je Trump v res bizarnem izkrivljanju dejstev demokratično izvoljenega predsednika v Kijevu ožigosal za diktatorja, kot da bi vojno zanetil Zelenski.

Kaj bodo prinesla pogajanja, če bosta Trump in Putin nadaljevala pogovore? Očarenko je zavzdihnil: »Ukrajini gotovo nič dobrega.« Skozi vrata sosednje sobe je 80-letna mama, slepa in nepokretna, pomolila koščeno roko. Očarenko je na mizo postavil klobase, med, ribe iz konzerve in kuhan krompir ter dolil žganje. »Rodil sem se leta 1973 in sem leto dni služil v sovjetski vojski, leto dni pa v ruski. Dobro poznam Rusijo. Sestrična še vedno živi tam in do leta 2006 sem skoraj vsak mesec obiskal Moskvo. Je navadna zakotna luknja. Na zdravje!«

Skoraj vse vasi na fronti so kot izumrle. V njih so ostali stari ljudje, nepokretni in tisti, ki upajo, da bo prišel Putin. Ukrajinski vojaki v četrtem letu vojne branijo območje skoraj brez ljudi, tam živijo tisti, ki nočejo biti rešeni. To je usoda branilcev. Serhij Očarenko je iz svoje hiše umaknil skoraj vse, kar je kaj vredno, od slik do pohištva. Njegova žena in hči živita v stanovanju v Dnipru. Rekel nam je, da lahko spimo v dnevni sobi, kjer je še ostal kavč. »Zjutraj okrog štirih bo mogoče hrupno,« nas je opozoril. »Minometi, a ne pustite se motiti, to so naši fantje.« Vsem je zaželel lahko noč.

Naslednje jutro nam je razkazal panje, ki jih je postavil pod jablane, še vedno ukleščene v sneg in led, da so spominjale na kristalne kipe. Odprl je pokrov enega od zabojev in dvignil težko satovje. Ponoči je temperatura padla na minus 15, a njegove čebele so ostale precej živahne. Doslej je zaradi mraza izgubil le dve družini. Padale so granate, ljudje so umirali, čebele pa so preživele. »So najbolj inteligentne živali, kar jih poznam,« je povedal Očarenko. Matico branijo s svojim življenjem, dokler služi svoji družini.

Celo če bi bilo vojne naslednji dan konec, Rajpole nikoli več ne bi bilo kot nekoč: »Naša vas je v sivi coni.« Ni več naložb, nihče ne popravlja cest in mostov, hiše in zemlja skoraj nimajo več vrednosti.

To je dežela, polna razpok.

Stopal je po stezi čez zamrznjeno polje za hišo, mimo zapuščenih vojaških postojank. Kdor ima vrt, nekaj griven zasluži s prodajo jabolk, hrušk, kumar, paprike, kokoši in salame. Zemlja je črna kot noč in rodovitna kot redkokje v Evropi. »Zgodaj poleti tu cveti regrat, maja cvetijo akacije, avgusta sončnice.« Očarenko je zakrilil z rokami, kot bi bil kralj Donbasa. Čebelji kralj. »Ukrajina je najlepša dežela na svetu,« je prepričan. »Pljuneš na tla, pa bo tam zrasla roža. Kakšna škoda, tale vojna.«

Čebele zanj delajo od leta 2014. Kaj bo z njimi, če mu bo Putin pred nosom potegnil mejo? Serhij Očarenko je povedal, da je posejal enoletno facelijo, za poletno pašo. Je optimist.

Iz daljave se nam je po glavni dovozni cesti približeval kolesar kot podoba na oljni sliki. Očarenko je priprl oči. Kolesar je vozil iz smeri fronte, na krmilu je imel torbo za prenosnik. Bil je Oleksandr Ivanovič, učitelj matematike, spominjal je na Don Kihota.

Ko smo bili decembra prvič v Rajpolu, so možje ob cesti pripravljali drva, psi so lajali, pred špecerijo je mlad vojak žongliral z limonami. Zvečer so rudarji v snežnih zametih čakali na avtobus v bližnji rudnik. V šoli so se poleg ravnateljice Olene Melnik in nekaj učiteljev zadrževali tudi otroci. Pouk je potekal tudi v zaklonišču, kjer je odlično delovalo lokalno brezžično omrežje.

Ob tem obisku pa je vas delovala zapuščena. Čim bolj se približuje fronta, tem mirneje postaja. Brezpilotni letalniki ljudi silijo, da se zadržujejo doma.

Olena Melnik gre kljub vsemu vsako jutro na delo, mimo ukrajinske zastave na šolskem dvorišču, in ženskam v menzi zakliče kaj spodbudnega. Z zaskrbljenim obrazom je čakala na vratih šole in najprej vprašala, ali smo lačni, takoj zatem pa, kaj si mislimo o napovedih, da se bodo začela pogajanja s Putinom.

Skoraj vse vasi na fronti so kot izumrle. V njih so ostali stari ljudje, nepokretni in tisti, ki upajo, da bo prišel Putin.

Odpeljala nas je v kantino, kjer so nam postregli z ocvrtimi žepki, žemljami, račjimi bedri, zeljno solato in črnim čajem. Ura je bila šele deset, na mizi pa je bilo dovolj hrane za celotno nočno izmeno v rudniku. Kuharice v šolo prihajajo zaradi vojakov, je pojasnila ravnateljica, tistega dne pa smo bili edini gostje. Pred vojno je šolo obiskovalo 196 dečkov in deklic, starih od šest do osemnajst let, ostalo jih je 75, razkropljenih po vsej deželi in Evropi, pouk pa poteka prek videokonference GoogleMeet.

Razmere so postale kočljive, je nadaljevala, januarja naj bi ukrajinske čete odbile ruski prodor in napadalce potisnile nazaj. »Poleg tega so v vasi prijeli sedem Rusov, ki so se zamaskirali v ukrajinske uniforme.« Izrazila je upanje, da bodo lahko normalno zaključili šolsko leto. »Potem bo s to šolo konec.« Olena Melnik je drobna ženska s srcem levinje. Maja bo praznovala šestdeset let. Pretekla tri leta se je srčno borila in obrambno ministrstvo jo je za njen trud odlikovalo. Če kdo zavrne povabilo na obed, je globoko užaljena in mu hrano zapakira, da jo odnese domov. Njeni sinovi so jo vedno spraševali, zakaj šole ne zapre in končno zapusti vas, vendar ne zmore. »Če smo tukaj, ljudje vedo, da je v vasi vse v redu,« je pojasnila.

Melnikova se zdi kot režiserka gledališke predstave na fronti. Nekaj kilometrov proč od Rusov inscenira normalnost s kuharicami, čistilkami, hišnikom in učitelji, manjkajo le gledalci. In učenci.

Kaj bo z njo, če bodo prišli Rusi? Melnikova je pogledala v strop. »Vprašajte Oleksandra Ivanoviča.«

Našli smo ga v prvem nadstropju, kjer smo šli mimo akvarela kozmonavta in ukrajinske mačke, ki je režeč se opazovala, kako gori Kremelj. Ivanovič je bil obut v zloščene usnjene čevlje, obleko in zimsko jakno. Prepoznali smo kolesarja. Pobrskal je po žepu jakne.

»Bi čokolado?«

Prenosnik je postavil pred vitrino s kockami, kvadri in zaprašenimi matematičnimi učbeniki. K pouku je bilo prijavljenih šest učencev petega razreda, Angela, ki je zdaj na Poljskem, drugi pa iz drugih ukrajinskih krajev. Šest obrazov, šest okvirčkov. Ivanovič je star 71 let. Med pandemijo je izkusil, da pouk po spletu poteka nemoteno, če si discipliniran. Na računalnik je namestil majhno kamero in njegovi učenci v živo vidijo učiteljev karo papir in kemični svinčnik. Čez eno uro je računalnik zaprl in rekel, da ga je strah ruskih brezpilotnih letalnikov.

Zakaj se v šolo vozi s kolesom? »Kaj pa naj? Tu poučujem od leta 1983, in to od samega začetka v ukrajinščini, ne v ruščini. Hočemo mir, vojna nikomur ne koristi.« Njegovi stavki so tiho kot metulji zaplahutali po prazni učilnici. Živi v sosednji vasi, oddaljeni dvajset minut vožnje s kolesom. Do ruske črte ima osem kilometrov. Če mu poči guma na kolesu, jo zakrpa. Vsak dan poučuje matematiko za 5., 7., 9., 10. in 11. razred, skupaj 50 učencev. Oklepa se tega, kar dela že toliko desetletij. Mogoče norosti na fronti sicer ne bi mogel prenesti. Udari granat postajajo že precej glasni, je povedal, in dodal, da upa, da bodo vojaki branili njegovo vas, dokler se Putin in Trump ne dogovorita za prekinitev ognja. »Sem optimističen? Rad bi bil, a nisem prepričan.« Oleksandr Ivanovič je pogledal na uro, se opravičil in povedal, da ga čaka sedmi razred, tretja ura se bo kmalu začela.

Težko je reči, koliko ljudi v Donbasu je na ukrajinski strani, koliko pa jih drži z Rusijo. Meja v sivi coni ni strogo začrtana. Ljudi je strah, da bi obveljali za separatiste. Neki rudar, ki smo ga spoznali v taborišču v Pavlohradu, je na začetku pogovora zaskrbljeno vprašal, ali smo opremljeni z mikrofoni za tajno snemanje. Imel je ruski in ukrajinski mobilnik in se bal, da bi ga oblasti odkrile. Ravnateljica Olena Melnik domneva, da tretjina preostalih prebivalcev v Rajpolu čaka na Ruse. Na začetku vojne so vojaki hodili od vrat do vrat s seznami v rokah in se pogovorili z ljudmi, ki so jih sumili, da niso dovolj privrženi Ukrajini. Na seznamu je bilo 42 družin.

V sosednji vasi Novo Pidhorodne je podobno. Med decembrskim obiskom so se v trgovini z mešanim blagom tri ženske prepirale o tem, ali naj vojakom ponudijo zavetje. Ena je zaklicala, naj izginejo, saj so zaradi njih vaščani tarča Rusov. »Ko bi vsaj že odšli,« potem bi bilo vojne hitro konec.

V špeceriji nasproti nje pa je 26-letni rudar Slava povedal, da se na avtobusu do rudnika boji napada ruskih letalnikov. Ko je zrl skozi okna avtobusa, je na robu ceste videl avtomobilske razbitine. Med rudarji je ta pot znana kot cesta smrti. »A zakaj se pritožujem? Plača je enkratna.« Rudnik v Udačni spada med enega od treh kopov koncerna Metinvest s sedežem blizu Pokrovska, kjer so še do nedavnega pridobivali koks. Tudi ta tovarna je v večinski lasti donbaškega kralja. Premog je tam še posebej kakovosten, v obliki koksa pa je zelo primeren za uporabo v plavžih za pridobivanje jekla. Tovarna je lani poleti na dan pridobila 7000 ton koksa, vse druge koksarne pa so pod ruskim nadzorom. Volodimir Zelenski je novembra lani obiskal to območje, da bi ohrabril vojake. Njegov obisk je bil dokaz strateškega pomena mesta in rudarjev.

Na parkirišču pred trgovino z mešanim blagom je moški brkljal po motorju svojega traktorja, na sedežu pa se je udobno namestil pes. Očitno se je mali traktor pokvaril, moški je bil premočen, ukrajinski vojaki, ki so kadili na parkirišču, pa so ga samo opazovali in se muzali. Naš fotograf Stanislav je stopil k prepirljivkam v trgovini, prinesel močno vrv, jo privezal na vlečno kljuko našega vozila in tako smo prek meje območja Doneck odvlekli Anatolija Ksenofontova, njegovo mešanko Katjo in njegov traktor. Na pol poti se je vrv pretrgala in Ksenofontov bi bil skoraj pristal v jarku, pa se nam je potem vseeno uspelo prebiti do njegovega doma.

Ksenofontov je star 54 let in je tudi sam delal v rudniku. Ko smo vstopili v njegovo dnevno sobo, je njegov oče z železno kljuko podrezal ogenj. Njegova mama je lani umrla v napadu brezpilotnih letalnikov. »Domnevno je bil ukrajinski letalnik,« je povedal. Njegov oče je takrat izgubil desnico in skoraj oglušel. Kričati smo morali, če smo ga želeli kaj vprašati. Poleg hladilnika smo videli luknje od drobcev izstrelkov, ki jih je Ksenofontov za silo zakrpal. V dnevni sobi je bilo vroče kot v savni.

Hiša stoji tik za mejo regije Doneck in je še pod ukrajinskim nadzorom. »Smo čisto zadnja vas pred Doneckom, no, ali pa prva, odvisno, od kod pripotujete.« Njegovi zlati zobje so se zalesketali, ko se je zasmejal. Ni skrival, da se ruskih vojakov manj boji kot ukrajinskih.

V življenju mu ni bilo vedno lahko. Vozil je traktor, nato je delal kot varilec v rudniku, vozil lokomotivo in delal za tekočim trakom. Njegova plača je znašala okoli 460 evrov. Pokazal nam je tudi vrt in pripovedoval o nočnih izmenah na 500 metrov globine, o vlažnem zraku tam spodaj in prastari opremi. Ostala mu je pokojnina v višini 140 evrov, hiša, nekaj gosi, kokoši in psička Katja. Čeprav je o vladavini Volodimira Zelenskega govoril z zaničevanjem, sta se njegov sin in hči bojevala proti okupatorju v 72. brigadi blizu Zaporožja. Ob omembi otrok je dobil solzne oči: »Ne vidim razloga, da bi se bojevala za to vlado.«

Nenadoma je zrak raztrgal glasen pok in stene poljskega stranišča so se zatresle. Ksenofontov je pogledal v nebo. »Brez skrbi,« nas je pomiril. »To prihaja z ukrajinske strani.« Le havbica je ali nekaj podobnega.

Po raziskavah javnega mnenja na vzhodu države le še 42 odstotkov ljudi verjame Zelenskemu, a domnevno je ta odstotek še precenjen. No, Anatolija Ksenofontova zagotovo ni med njimi.

Maksim in Krim sta se postarala za veliko več kot tri leta. Zdi se jima, da bodo ZDA Ukrajino pustile na cedilu. Je bil njun boj zaman?

Nekaj dni po tistem, ko smo se poslovili od njega, je v njegovi vasi zmanjkalo elektrike. Napadalci so se vasi približali na šest kilometrov. Ksenofontov se je z očetom umaknil k sorodnikom v Kijev. Granata je uničila streho garaže, izstrelki so padali tudi na pokopališče, kjer je grob njegove mame. Celo mrtvi nimajo več miru. Ksenofontov je odprl vrata kurnika, živali prepodil na vrt in poklical sina, ki je organiziral prevoz. Dovolj mu je bilo. Odpeljal je hladilnik, televizor, nekaj preprog in mali traktor in zapustil vas, ki je ni nikoli želel zapustiti.

Sredi februarja so v Dobropilji padale goste snežinke, sive od saj. Pred vojno so v mestu živeli skoraj izključno rudarji, danes pa ulice pripadajo vojakom. Tam so restavracije, supermarketi in kavarne s ponudbo kot sredi evropskih prestolnic. V središču mesta parkirajo dostavniki s kratkimi antenami na strehi, ki naj bi odganjale sovražne brezpilotne letalnike. Večina vojakov se temu le smeji. Dobropilja je večkrat obstreljevana; septembra lani so rakete zadele športni objekt in šolo.

Maksim in Krim, oba pilota letalnikov, sta ob pici razpravljala, kako človek preživi protipehotno mino v avtomobilu. Tako se poskušata sprostiti, da ne razmišljata samo o boju. Maksim je pojasnil, da bi kot voznik eksplozijo mine lahko preživel, če bi eksplodirala pod sovoznikovim sedežem. Krim je zmajeval z glavo, zdelo se mu je nemogoče. Nato sta klepetala o preteklih treh letih, njuni stavki so se začeli z na primer: Ko so me ranili v Bahmutu ... Ko sem prišel v pehoto ... Ko je Selidove padel v ruske roke. Stara sta 29 let, zvenela pa sta kot veterana svetovne vojne.

Krimu, poveljniku enote za brezpilotne letalnike, je v resnici ime Bohdan, priimek pa v ukrajinščini zveni kot polotok v Črnem morju, od tod njegov vzdevek. Na vprašanje, zakaj je postal vojak, je odgovoril: »Nisem želel zamuditi priložnosti, da bi svoje ime zapisal v zgodovinske učbenike.«

Krim in Maksim morata nadaljevati bojevanje tako kot vsi prostovoljci, to predpisujejo uradna pravila. Na mesec zaslužita od 1500 do 2000 evrov, odvisno od dni bojevanja, kar je trikrat do štirikrat več od povprečne ukrajinske plače. Decembra je Zelenski povedal, da je od začetka vojne umrlo 43.000 ukrajinskih vojakov, 370.000 pa je bilo ranjenih, drugi viri govorijo o 80.000 mrtvih vojakov. »Težko boste našli motiviranega človeka, vojno bi morali kmalu končati,« je iskreno povedal Krim.

Starost za mobilizacijo je v Ukrajini 25 let in mlajših ni mogoče vpoklicati. Vlada noče vseh mladih poslati v vojno, poleg tega se boji množičnega upora mladih. Obrambno ministrstvo bi mlade med 18. in 24. letom rado privabilo z denarjem: milijon griven, kar je slabih 23.000 evrov, za leto dni služenja, plus mesečna plača 2700 evrov, pomoč pri hipoteki, posojilu za študij in tako naprej. To ni pošteno do tistih mladih vojakov, ki se že leta za manj denarja bojujejo na fronti. Krim je pripomnil: »Kljub temu se bom še bojeval.« Kako kaže z zapisom v zgodovinske učbenike? Skomignil je z rameni. »Svoji družini bom vsaj lahko rekel, da sem se bojeval za domovino. Za sosede smo junaki.« Ko so ga v Bahmutu ranili in je štiri mesece prebil doma na rehabilitaciji, se je poročil. Z ženo imata trimesečnega sina.

Maksim deluje utrujeno. Ko bo vse mimo, bo pol leta samo počival, je rekel, se prepustil toku, nato pa se bo morda pridružil plačani zasebni vojski. Krim pa bi rad postal samostojen podjetnik in oddajal mehanizacijo za nizke gradnje. Vsak dan iz zraka gleda razdejanje in zdelo bi se mu lepo, če bi to nekdo spet obnovil.

Težko je reči, koliko ljudi v Donbasu je na ukrajinski strani, koliko pa jih drži z Rusijo. Meja v sivi coni ni strogo začrtana. Ljudi je strah, da bi obveljali za separatiste.

Vojski sta se pridružila, da bi branila domovino, zdaj pa sanjata o dopustu in podjetništvu. Maksim in Krim sta se postarala za veliko več kot tri leta, še vedno imata najboljši pregled nad fronto, kot ga je na vzhodu sploh mogoče imeti, nista pa pričakovala tega: da bo Donald Trump ponižal ukrajinskega predsednika in se prilizoval Putinu. Zdi se jima, da bodo ZDA Ukrajino pustile na cedilu. Je bil njun boj zaman?

Ko smo se vračali iz Donbasa, smo v Dnipru na železniški postaji naleteli na moškega, ki so se mu zalesketali zlati zobje, ko nas je zagledal. Anatolij Ksenofontov se je ravno vračal iz izmene v klavnici. Oglas za službo je našel v časopisu. Deloval je sproščeno in vedro, kot bi se z odmikom od fronte rešil hudega bremena. Tisti dan je prekadil 700 kilogramov svinjskih rebrc, je povedal ob pozdravu.

Tu in tam se po telefonu sliši s štirimi sovaščani, ki so ostali doma. Če vključijo generator in imajo polne mobilnike, mu jih uspe priklicati. Seveda bi se rad vrnil domov, nekoč, ko bo zavladal mir. A ni kazalo, da se mu kaj prida mudi. Vseeno mu je, kdo nadzoruje njegovo vas, Putin, Trump ali kdo tretji. »Zaradi mene nam lahko zavladajo tudi Kitajci,« je priznal. Želi si namreč le eno: da bi se nehali streljati in končno začeli pogajati. 

© 2025 Der Spiegel