Spor med Robertom Golobom in Natašo Pirc Musar je škodljiv za oba

Morda v zgodovini države še ni bilo hujših besed med politikoma na ključnih političnih funkcijah

Nataša Pirc Musar je nedržavotvorna. Zveni znano? Doslej je veljalo, da s tem diskreditacijskim izrazom najbolj pogosto opleta Janez Janša. Zdaj je po isti retorični gesti posegel premier in v frontalnem napadu siknil, da predsednica republika ravna neodgovorno in nedržavotvorno, kar je največja možna zaostritev doslej sicer skrhanih odnosov med njima.

Morda v zgodovini države še ni bilo hujših besed med politikoma na ključnih političnih funkcijah. Na ravni diskreditacij najbrž šteje za nedoseženo točko izjava Janeza Drnovška, ki je tedanjega predsednika vlade leta 2007 označil za princa teme. Takšen opis je privoščil Janši v intervjuju za londonski Times. Kako nevarno je tokratno zaostrovanje razmer, kaj nam takšna agresivna retorika pove in kdo ima v novem sporu med njima sploh prav?

Nezmožna in nedržavotvorna

Robert Golob se je lotil predsednice v intervjuju za N1. Čisto dobesedno jo je opisal po domače: »Po domače. Zato ker predsednica ne zmore opravljati svoje naloge, je Slovenija brez predstavnika točno na točki, kjer se odloča o obrambnih izdatkih. Ali se vam to zdi državotvorno? Meni ne čisto.«

Komičen podton zaslutimo, ko povežemo »zmožnost« in »državotvornost«: če česa niste zmožni, vsaj če to razumemo v polnem pomenu, ste težko nedržavotvorni. Če predsednica »ne zmore«, potem ni jasno, kako naj bi bila sploh sposobna ravnati »državotvorno«. Kadar pričakujemo državotvorno ravnanje, potem implicitno priznavamo, da vendarle ima neko kapaciteto odločanja in delovanja. Šele ko glagol »môči« zamenjamo z glagolom »želeti« ali kakšnim podobnim, se zdi smiselno govoriti o takšni povezavi.

»Po domače. Zato ker predsednica ne zmore opravljati svoje naloge, je Slovenija brez predstavnika točno na točki, kjer se odloča o obrambnih izdatkih. Ali se vam to zdi državotvorno? Meni ne čisto.«

Robert Golob,
premier

Vendar ni naključje, da Golob dvomi v njene zmožnosti – če želimo nekoga diskreditirati kot nesposobnega, se zdi takšen opis maksimalno priročen. Predsednica mu ni ostala dolžna. V hitri reakciji je pred kamerami zato zaskrbljeno pojasnjevala, da se ji tovrstno obračunavanje z njo prek medijev zdi politično nezrelo izsiljevanje, zaradi vsega pa je zgrožena in razočarana. Spor se je zaostril glede imenovanja guvernerja Banke Slovenije, kjer ji Golob očita, da zavlačuje s predlogom Saške Jazbec.

Pogovore z njo je zavračal

Na drugi strani Pirc Musar vztraja, da je postopek imenovanja njena pristojnost in da ne bo podlegla pritiskom. Drug očitek je povezan z imenovanje varuha človekovih pravic: predsednica je predlagala Katarino Bervar Sternad, ki pa ni dobila zadostne podpore v parlamentu, kjer je potrebna dvotretjinska večina. Premier očitno verjame, da je koalicija svojo obljubo izpolnila, odgovornost za iskanje kandidata z zadostno podporo pa prelaga nazaj na predsednico.

Za Goloba je torej neimenovanje Jazbec neodgovorno in nedržavotvorno, saj Slovenija zaradi tega, kot pravi, nima glasovalnih pravic v ECB. To naj bi se pokazalo kot kritično v trenutnih varnostnih razmerah zaradi obrambnih izdatkov, ko se želi Evropska unija na vso silo znova oborožiti, čeprav ima omenjena podporo koalicije in izpolnjuje strokovne kriterije.

Bi morala predsednica res spoštovati njegovo izbiro, saj sicer ne bi uporabil retorično močnih izrazov, kot so, da ravna »neodgovorno«, »nedržavotvorno« in celo »ne zmore opravljati svoje naloge«? Pri tem navaja okoliščine, ki jih razume kot izsiljevanje; da je bila s podporo koalicije oziroma Gibanja Svoboda kandidatki nespoštljivo seznanjena prek medijev; da jo je zmotilo sleherno zavračanje pogovora o katerih koli drugih predlogih; da je o tem sem želela govoriti tudi s predsednikom vlade, ki je tudi predsednik največje koalicijske stranke, a jo je dvakrat zavrnil.

Kako se lahko ob takšnem nonšalantnem obnašanju premier pritožuje, če vse navedeno drži?

Nuja obrambnih izdatkov

Pirc Musar ga je nato podučila, da povezava med ECB in obrambnimi izdatki ni utemeljena, saj ECB odloča o denarni politiki in ne o fiskalnih vprašanjih, kamor sodijo omenjeni izdatki. Še več, pičila ga je nazaj: da ne razume delitve oblasti in da je imenovanje njena pristojnost, ki zahteva dialog, ne pa izsiljevanja prek medijev. V svojem nastopu je predvsem uporabila pravniške argumente in izraze, kot so »delitev oblasti«, »politična zrelost« in »argumentiran dialog«, opozorila pa je tudi na svojo institucionalno neodvisnost.

Poglavitni razlog, s katerim jo je premier očrnil, je dejansko tudi najbolj šibak: ECB dejansko ni posebej povezana z obrambnimi izdatki, saj skrbi za stabilnost cen in denarno politiko. Njegov argument se zdi bolj politično motiviran, nikakor strokoven, z željo krivdo prevaliti na predsednico. Ker pa Pirc Musar res predlaga kandidate za guvernerja Banke Slovenije in jih parlament potrjuje, je njena kritika izsiljevanja prek medijev upravičena, saj javni pritiski ne morejo biti običajna praksa v institucionalnih postopkih.

Toksičnost in izsiljevanje

Predsednica republike javnosti vendarle dolguje kakšno dodatno pojasnilo. Že doslej smo se spraševali, vsaj na podlagi nekaterih medijskih novic, ali med njima res poteka nekakšna trgovina v smislu latinskega do ut des: dam, če daš. Cenenega medsebojnega izsiljevanja torej, ki bi nakazovalo najnižjo možno politično kulturo – če podprete mojega kandidata, bom sama vašega.

Če predsednica zavrača Jazbec zato, ker čuti Golobovo izsiljevanje, pametnih razlogov proti njej pa sicer nima, bi se zdelo, da sta v konfrontaciji sokriva oba. Še zlasti bi javnost pričakovala navedbo zadržkov o konfliktu interesa, ki ga zaznava pri kandidatki, saj si je težko predstavljati, da bi to moral ostati varovan podatek. Zato ne vemo, v kakšni meri v situaciji, ko ima močnejšo pravno podlago za svoje ravnanje, kljub očitni koalicijski podpori zgolj trmasto vztraja pri svojem, vsaj dokler ne nakaže možne alternative.

Če te ne bo, bi smeli pričakovati iskreno izjavo, da bo kandidatko podprla v neznosnih razmerah izsiljevanja na svoj račun, volilno telo pa se naj nato sprijazni, da je Golob pač avtoritarec po svoji metodi vladanja. Retorično je v tem verbalnem spopadu sicer bila bolj zadržana in pravniško natančna, tako rekoč bolj državotvorna.

Premierjeva izsiljevalskost in agresiven političen jezik nas spomnita na janšizem: na toksičnost in prevlado v odnosu. Še zlasti je njena omemba človeške razočaranosti in sklicevanja na odprta vrata dialoga delovala precej bolj sprejemljivo od njegove togotnosti.

Da je spor škodljiv za podobo obeh institucij, ni dvoma. Golobova argumentacija glede ECB in obrambnih izdatkov ni zgolj protislovna, ampak ji lahko očitamo tudi, da z njo nekritično piha v kozji rog novega vala oboroževanja, v katerega nas nenadoma sili Evropska komisija. Najbrž zato, ker se vsem trenutno zdi orožje eno takšno maksimalno državotvorno orodje.

**Avtorjev zapis je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**